Klanci – kolesarjev največji izziv. Vsak kolesar se rad pohvali, kako strm vzpon je premagal. Bolj kot je strm, večji je ponos. Pa veste kako se izračuna strmina naklona?
Naklon klanca se izračuna kot premagana višina na 100 metrov premagane dolžine. Meri se ga v odstotkih. Za primer, če v sto metrih vzpona pridobite 8 metrov višinske razlike, potem je naklon tega klanca 8 %. Potrebno pa je poudariti, da se na tak način izračuna povprečni naklon vzpona.
Moderni kolesarski računalniki in tudi pametne ure že znajo določati naklon v vsakem trenutku. Vseeno pa je dobro znati naklon izračunati tudi po preprosti formuli, pri kateri pa praktično vsi naredijo ključno napako.
Kako izračunam naklon klanca?
Ob cesti na začetku vsakega klanca vidimo table z odstotki naklona, ki neizkušenemu kolesarju ne povedo prav veliko. Vajeni smo, da se koti in nakloni merijo s stopinjami. Zakaj torej izražanje naklona v odstotkih in ne v stopinjah?
Merjenje naklona v odstotkih nam poenostavi izračun. Precej lažje je povprečnemu posamezniku določiti naklon v odstotkih kot v stopinjah. In ko ti enkrat postane jasno, kako težko je premagati določen naklon, je zapis odstotkov ob cesti precej jasen.
Naklon se torej meri kot premagana višinska razlika na 100 metrov razdalje. Premagani višinski razliki le odstranite metre in pripišete odstotek. Tako, dobili ste naklon klanca.
Ne storite ključne napake
Življenje bi bilo precej idealno, če bi bilo vse tako preprosto, kot izgleda na prvi pogled. A žal ni. Zato tudi merjenje naklona ni tako preprosto, kot se zdi.
Če želimo izračunati naklon vzpona, nam dejanska prevožena razdalja ne pomaga prav dosti. Za izračun naklona namreč potrebujemo absolutno razdaljo od začetka do konca vzpona. Pot od začetka do vrha vzpona je ponavadi zavita in posledično daljša. Zato dolžine klanca ne moremo uporabiti v našem izračunu.
Naj razložimo podrobnosti.
Če na vzpon gledamo kot na pravokotni trikotnik, potem za izračun naklona potrebujemo podatka obeh katet (a in b). Kot kolesarji pa premagujemo hipotenuzo, katere podatek o dolžini je za nas nepomemben.
Na srečo nas je šolski sistem naučil pitagorovega izreka (a²+b²=c²), s katerim lahko izračunamo kateto (a) iz podatka preostalih dveh stranic. V našem primeru torej od kvadrata hipotenuze oziroma “realne” dolžine klanca (c) odštejemo kvadrat katete (b).
Matematičen zapis bi izgledal tako:
a²=c²-b²
Ko dobimo vrednost a², moramo število le še koreniti in dobimo dolžino vzpona, ki je potrebujemo.
Če za primer vzamemo 10-kilometrski vzpon na katerem se dvignemo 500 metrov, bi naš izračun izgledal tako:
a²+500²=10 000²
a²=10 000²-500²
a²=100 000 000 – 250 000
a²=99 750 000
a=9987
Premagano višinsko razliko nato le delimo z izračunano razdaljo ter dobljeno vrednost pomnožimo s 100. Tako dobimo odstotek naklona.
(500/9987) * 100 = 5,0 %
Ne komplicirajte
Opazimo lahko, da je izračunana razdalja (9987 metrov) precej blizu realni dolžini klanca (10 000 metrov). Razlika v naklonu izračunanem po preprosti formuli in po zgoraj predstavljeni pravilni formuli je izjemno majhna (5 % proti 5,006 %).
V kolesarskih krogih je zato obveljalo pravilo, da izračun poenostavimo in vzamemo premagano višinsko razliko na 100 metrov razdalje in dobiš dovolj zanesljiv podatek o naklonu vzpona.
Slabosti izračuna naklona
Tovrsten izračun ima žal nekaj slabosti.
Kot prvo, izračunan naklon je v resnici povprečen naklon vzpona. To pomeni, da ne upošteva vseh karakteristik vzpona.
Kolesarji vemo, da je klanec, kjer naklon stalno niha iz strmega v položnega, prevoziti precej težje, kot klanec z enakomernim naklonom. Klanec ima tako lahko nekatere izjemno strme odseke, a bo zaradi položnejših delov imel precej nižji povprečni naklon. Zgolj podatek o povprečnem naklonu nam torej ne predstavi celotne slike vzpona.
Drugo težavo pa predstavljajo podatki sami. Podatki o premagani višini so pogosto napačni oziroma imajo precej velika odstopanja (tudi do nekaj 10 metrov). Posledično je izračun naklona lahko napačen.
Kako strm je občutek določenega naklona?
Odstotek naklona je povsem objektiven podatek, a vsak kolesar ga dojema po svoje. Dobro pripravljen športnik se na položnejših vzponih sploh ne bo oznojil, medtem ko bo začetnik tam že težko dihal.
Kljub razlikam v dojemanju naklona, pa se kolesarji strinjajo kaj je strm naklon in kaj ne. Ko cesta poseže po 10-% naklonu, nihče ne trdi, da ni strma. Takrat trpi vsak, ki obrača pedala in se meter za metrom prebija proti vrhu.
Spodaj je predstavljeno, kakšen občutek pri kolesarju ustvari določen naklon, zraven pa je še pripisan primer vzpona, ki se ponaša s takšnim povprečnim naklonom.
1-3 %
Znano tudi kot “false flat”. Naklon, ki ni zahteven in ga občutiš skoraj kot ravnino, a hkrati na daljši razdalji vseeno potrošiš nekaj energije. Tovrsten naklon navadno vodi do strmejših delov vzpona.
Primer: Col de la Savine (France)
4-6 %
Naklon, ki nobenemu resnejšemu kolesarju ne predstavlja večjega izziva, a po nekaj kilometrih vseeno zahteva svoj davek. Tovrsten naklon ti že da občutek vzpenjanja.
Primer: Col de la Croix-de-Fer (France)
7-9 %
Zahteven naklon, ki začne hitro utrujati noge. Izkušeni kolesarji ga bodo uspešno premagali, a bodo na vrhu utrujeni, medtem ko je za nekatere manj izkušene kolesarje lahko prevelik izziv.
Primer: Col de Telegraphe (France)
10-12 %
Izjemno zahteven naklon, ki ga lahko premagajo le dobro pripravljeni kolesarji. Noge hitro postanejo utrujene, še hitreje pa zmanjka prestav. Primeren naklon le za izjemno dobro pripravljene kolesarje.
Primer: Alto de l’Angliru (Spain)
13-15 %
Težko, zelo težko. Vrhunski kolesarji lahko zdržijo tak naklon nekaj deset ali sto metrov, daljša razdalja pa se zdi nepremagljiva. Strmina, ki naredi tudi spust zelo zahteven.
Primer: Bihan Pass (Saudi Arabia)
16+ %
Pekel na zemlji. Za amaterske kolesarje veliko pretežek izziv, tudi nekateri profesionalci bi imeli težave. Naklon, ki te prisili, da sestopiš s kolesa.
Primer: Pozza San Glisente (Italy)
Kako se kategorizirajo vzponi?
Profesionalne dirke
Na profesionalnih dirkah lahko ob ogledu profila trase vidimo kategorizacijo posameznega vzpona. Ta sodi v eno izmed petih kategorij – 4. kategorija, 3. kategorija, 2. kategorija, 1. kategorija, HC.
Kaj to pomeni?
Vsakemu vzponu je pripisana kategorija glede na težavnost. Za večino najtežjih vzponov se ve, v katero kategorijo sodijo, medtem ko je nepoznane klance potrebno kategorizirati s pomočjo preproste formule.
Thierry Gouvenou, ki skrbi za načrtovanje trase Dirke po Franciji, je za Rouler razkril, da vzponu pripišejo točkovno vrednost. To dobijo z množenjem dolžine vzpona (v km) in kvadratom povprečnega naklona.
“Dolžina vzpona x (povprečni naklon)² = težavnost vzpona”
Glede na dobljeno vrednost je vzpon uvrščen v eno izmed petih kategorij:
Do 75 točk – 4. kategorija
75-150 točk– 3. kategorija
151-300 točk – 2. kategorija
301-600 točk – 1. kategorija
601+ točk – HC
Strava
Za rekreativne kolesarje je bolj zanimiva kategorizacija vzponov na Stravi.
Žal vam moramo povedati, da kategorizacija ni enaka kot na Dirki po Franciji. Če recimo premagate Col du Telegraphe, ki na Stravi sodi v HC kategorijo, ste premagali vzpon, ki je na Dirki po Franciji uvrščen v “le” 1. kategorijo.
Strava v izračunu prav tako upošteva dolžino in povprečni naklon vzpona. Njihova formula pomnoži dolžino vzpona (v metrih) s povprečnim naklonom.
“Dolžina vzpona x povprečni naklon = težavnost vzpona”
Minimalni naklon vzpona, da prejme kategorizacijo, je 3 %.
Glede na vrednosti so vzponi razvrščeni v naslednje kategorije:
8.000+ točk – 4. kategorija
16.000+ točk– 3. kategorija
32.000+ točk – 2. kategorija
64.000+ točk – 1. kategorija
80.000+ točk – HC
Najstrmejši vzponi na svetu
Dolgo časa sem menil, da profesionalni kolesarji na dirkah, kot so Tour de France, Giro d’Italia in La Vuelta premagujejo najstrmejše vzpone sveta. Tudi ko sem se pogovarjal z drugimi kolesarji, sem ugotovil, da se enakega mnenja.
Nato sem začel raziskovati in odkril svojo zmoto. Profesionalni kolesarji res premagujejo strme in zahtevne vzpone, a te še zdaleč ne sodijo med najtežje klance sveta.
Pred časom smo naredil lestvico 20 najtežjih vzponov sveta. Niti eden izmed njih še ni bil vključen v katero izmed profesionalnih dirk. Razlog je precej preprost. Vzponi so prezahtevni in ne omogočajo normalnega dirkanja.
Vabljeni, da si ogledate lestvico najtežjih vzponov in med njimi morda najdete izziv zase.
