Kolesarji ves čas iščejo težje in težje vzpone, ki bi jim predstavljali izziv, predvsem pa prinesli neizmerno veselje ob prihodu na vrh.
V svetu kolesarstva obstajajo legendarni klanci, na katere se tekmovalci redno vračajo v sklopu največjih dirk. Alpe d’Huez, Mont Ventoux, Tourmalet, Mortirolo, Gavia, Zoncolan, Stelvio, Angliru in še mnogi drugi veljajo za ene najtežjih vzponov, a prav nobeden izmed njih ni niti blizu dvajseterice najtežjih vzponov na svetu.
Spletni portal Flamme Rouge je zbral dvajset najtežjih vzponov s celega sveta. Pri razvrščanju so si pomagali s tako imenovanim AMP koeficientom, ki upošteva dolžino in povprečni naklon vzpona.
Brez dodatnega govoričenja si torej poglejmo najtežjo dvajseterico.
20. Alto Roca – Bolivija – 34 km @ 8,7 %
Dolg bolivijski vzpon se začne na nadmorski višini 1750 metrov, konča pa na neverjetni višini 4737 metrov nad morjem. V 34 kilometrih je torej potrebno premagati skoraj 3000 višinskih metrov. To je mogoče storiti le z visokim povprečnim naklonom, ki na Alto Roci vztraja pri 8,7 %. Zahtevena je predvsem prva polovica vzpona, kjer je povprečni naklon bližje 10 %.
19. Natu la Pass – Indija – 79 km @ 5 %
Indijski vzpon je visok koeficient dobil predvsem po zaslugi izjemne dolžine. Na celotnem klancu sta le dva daljša strma odseka, kjer se naklon giblje med 8 in 10 odstotki, preostali deli pa so precej položnejši. Povprečni naklon celotnega vzpona tako znaša zgolj 5 %, a tudi takšen naklon po 79 kilometrih zahteva velik davek.
18. Mirador Tres Cruces – Kolumbija – 71,7 km @ 5,6 %
Če ste se kdaj spraševali, zakaj so kolumbijski kolesarji tako dobri hribolazci, vam odgovor ponuja Mirador Tres Cruces. 71,7 kilometra dolg vzpon ima povprečni naklon le 5,6 %, a tega precej zniža vmesni 5-kilometrski spust. Naklon vzpona je, predvsem v prvem delu, precej večji. Posebnost vzpona je tudi ta, da se začne le 100 metrov nad morjem, konča pa na nadmorski višini 4144 metra.
17. Alto de Cordova – Peru – 44,8 km @ 6,2 %
Južna Amerika se ponaša z razgibanim in strmim terenom. O tem priča tudi perujski klanec Alto de Cordova. Gre za 44,8-kilometrski vzpon, ki nima pretirano visokega povprečnega naklona, a vsebuje izjemno strm vmesni odsek. Cesta se namreč za devet kilometrov postavi pokonci in vztraja pri povprečnem naklonu 13 %, pri čemer imajo trije kilometri dosežejo povprečni naklon 20 %.
16. Hehuanshan Peak – Tajvan – 24,5 @ 9,9 %
Nekoliko krajši vzpon od predhodnikov, a se zato ponaša s precej višjim povprečnim naklonom. Zahtevna je predvsem prva polovica klanca, ko naklon na trenutke preseže 21 %, v povprečju pa vztraja pri 13 odstotkih. Tik pod vrhom se nato cesta zopet postavi pokonci, a tokrat naklon doseže “le” 11 odstotkov.
15. Minas Casapalca – Peru – 148,7 @ 3,4 %
Zahtevnost Minas Casapalca ni v naklonu, ta znaša namreč le 3,4 odstotka. Kar mu zvišuje koeficient težavnosti je izjemna dolžina klanca. Na 148 kilometrih vzpona se cesta dviga eksponentno. Prvi del je povsem položen z okoli 2 % naklona, nato pa se ta začne dvigovati na okoli 5 %, s krajšima vmesnima odsekoma, kjer preseže 10 odstotkov.
14. Bihan Pass – Savdska Arabija – 12,5 km @ 14,3 %
Bihan Pass v Savdski Arabiji je eden krajših vzponov na seznamu, a hkrati eden najbolj strmih. Na 12,5 kilometrih klanca je v le dveh kilometrih povprečni naklon pod 10 odstotki, na najstrmejših delih pa ta doseže skoraj 20 %. Vzpon dodatno oteži tudi dejstvo, da leži v območju, kjer temperature ne padejo pod 20 stopinj, v najbolj vročih mesecih pa presegajo 30 stopinj.
13. Ticlio – Peru – 131,8 km @ 3,7 %
Vzpon Ticlio je še eden v vrsti izjemno dolgih položnih vzponov. Prvi del nam je poznan že z vzpona Minas Casaplanca, nato pa se v zaključku cesta odcepi in nadaljuje proti vrhu Ticlia. Tam kolesarja čaka najtežji del, ko cesta tik pred vrhom za štiri kilometre poseže po naklonih okoli 10 odstotkov.
12. Hehuanshan Peak – Tajvan – 60,5 km @ 4,2 %
Najtežji del vzpona na Hehuanshan Peak predstavljata prva dva kilometra, kjer naklon znaša vrtoglavih 22 odstotkov. Cesta se v nadaljevanju precej položi in se na nekaterih odsekih celo spremeni v spust. V zaključku kolesarja čaka še en težji odsek, na katerem klanec preide mejo 3000 višinskih metrov, cilj pa je postavljen še skoraj 400 višinskih metrov višje.
11. Abra del Negro Bueno – Peru – 160,4 @ 2,7 %
Perujski vzponi so v večini izjemno dolgi, a položni. Temu vzorcu sledi tudi Abra del Negro Bueno, ki v dolžino meri kar 160 kilometrov, a povprečni naklon znaša zgolj 2,7 odstotka. Na celem klancu sta le dva strmejša odseka, ki pa drastično ne spremenita zahtevnosti klanca. Za to namreč v prvi vrsti sledi le izjemna dolžina, preko katere se kolesar dvigne iz nadmorske višine 400 metrov vse do 4718 metrov nad morjem.
10. Al Ushayr – Savdska Arabija – 8,8 km @ 16,9 %
Savdska Arabija ponuja nekaj najstrmejših vzponov na svetu. Mednje zagotovo sodi tudi Al Ushayr, ki ponuja slabih 9 kilometrov čistega pekla. Že prvi kilometer ni nedolžen, a se v primerjavi s preostankom klanca zdi otročje lahek. V nadaljevanju se cesta namreč dvigne krepko preko 15 odstotkov, večji del klanca pa se naklon vrti celo okoli 20 odstotkov.
9. Mauna Kea (smer Hilo) – Havaji (ZDA) – 68,3 @ 6,1 %
Mauna Kea je zanimiv vzpon, ki je sestavljen iz dveh delov. Prva polovica je položnejša in z le redkimi odseki poseže po strmejših odsekih. A kljub nižjemu naklonu traja prvi del vzpona 50 kilometrov, zato kolesar pride že precej utrujen na zahteven drugi del. Cesta se za 18 kilometrov tam postavi pokonci in naklon v večini vztraja nad 10 odstotki. Da je vse skupaj še nekoliko težje, poskrbi nadmorska višina, saj se vzpon konča na višini 4194 metrov.
8. Mauna Kea (smer Waikoloha) – Havaji (ZDA) – 84,9 km @ 4,9 %
Najbolj znan Havajski ognjenik se da osvojiti tudi z druge strani. Pot na vrh iz Waikoloha je precej daljša od tiste s Hila, a hkrati tudi položnejša. Razlika je predvsem v precej daljšem položnejšem prvem delu, ki precej zniža povprečni naklon celotnega vzpona. V drugem delu pa je vzpon enak, kolesarja torej zadnjih 18 kilometrov zopet čaka strmina, ki ga popelje nad nadmorsko višino 4000 metrov.
7. Col de l’Herpie (smer Le Bourg d’Oisans) – Francija – 27,9 km @ 8,2 %
Francija ponuja številne legendarne vzpone, katerim je slavo v večini prinesla Dirka po Franciji. Mednje zagotovo sodi tudi Alpe d’Huez, ki pa med vzponom na Col de l’Herpie predstavlja zgolj ogrevanje. Kolesar, ki želi osvojiti prelaz pod ledenikom Sarenne, mora najprej osvojiti Alpe d’Huez, nato pa po nekaj kilometrih ravnine pot proti vrhu nadaljevati preko peklenskih strmin, kjer se naklon stalno giblje med 15 in 20 odstotki.
6. Col de l’Herpie (smer La Clapier) – Francija – 31,6 km @ 7,3 %
Na prelaz l’Herpie se lahko pride tudi brez vzpona na Alpe d’Huez. A ne pričakujte, da bo vzpon kaj lažji. V prvem delu nekoliko daljši in manj enakomeren klanec vodi do prelaza Sarenne. Nato sledita dva kilometra spusta, preden se cesta v zadnjih 7,5 kilometrih dokončno postavi pokonci.
5. Pico del Teide – Kanarski otoki (Španija) – 25,2 km @ 10,8 %
Pico del Teide je eden najpriljubljenejših vzponov profesionalnih kolesarjev. Zimske priprave pogosto opravljajo na Kanarskih otokih, kjer se redno podajo tudi v boj s strminami ognjenika Teide. Ta je dolg 25 kilometrov, dviga pa se s povprečnim naklonom skoraj 11 %. Preko celotnega klanca skoraj da ni lahkega odseka, ogromno pa je izjemno težkih delov.
4. Boca de Tigre – Venezuela – 11,8 km @ 15,9 %
Venezuelski prelaz na slabih 12 kilometrih ceste le enkrat poseže po naklonih nižjih od 10 %. Ta del pride na vrsto na sredini vzpona, ko je za kolesarjem že pet kilometrov trpljenja, čaka pa ga še šest kilometrov pekla. Najstrmejši je prav del, ki je na vrsti po “predahu”. Tam cesta za en kilometer doseže povprečni nakoln skoraj 20 %.
3. El Pichacho de Galipan – Venezuela – 14,3 km @ 14,5 %
Če kolesarju vzpon na Boca de Tigre ni dovolj, ga lahko še nekoliko podaljša. Ob prihodu na prelaz se namesto v dolino odpravi proti vrhu El Pichacha de Galipan, do katerega pelje še 2,5 kilometra ceste. Prvi dodatni kilometer je položen, nato pa se začne strm zaključek, kjer cesta poseže po naklonu 13,3 odstotka.
2. Mana Pass – Indija – 86,8 km @ 4,9 %
Čisto pri vrhu lestvice se je znašel še eden izmed ekstremno dolgih vzponov. Gre za klanec, ki tako kot vsi dolgi vzponi, nima ekstremno visokega naklona, a tudi naklon 4,9 % se po 86 kilometrih zdi peklenski. Zahtevnejši deli so na sporedu v prvi polovici klanca, ki cesta nekajkrat preseže 10-odstotni naklon. V zaključku se nato precej položi in ob enakomernem naklonu vztraja vse do vrha, ki je postavljen 5617 metri nad morjem, kjer je zrak že zelo redek.
1. Pozza San Glisente (smer Esine) – Italija – 9,3 km @ 19,7 %
Na severu Italije najdemo najtežji vzpon na svetu. Sicer gre za enega krajših vzponov na seznamu, a težavnost v prvi vrsti zagotavlja nečloveški naklon. Ta preko celotnega vzpona v povprečju znaša 19,7 odstotka, na najstrmejšem osrednjem delu pa celoten kilometer cesta vztraja pri naklonu 29,5 odstotka, medtem ko maksimalen naklon doseže 45 %. O tem, kako zahteven je vzpon, nazorno govori tudi podatek, da rekord nanj znaša uro in 24 minut.
