Po podaljšanem prvem tednu kolesarjenja na Giru, ki se je iz Piemonta selil na jug in se spet obrnil navzgor, nas čaka osrednji in po mojem mnenju ključni del prvega letošnjega Grand Toura.
Za prvi teden lahko rečemo, da je bil zanimiv, postregel je z nekaj napetimi boji med najboljšimi kolesarji, a ostal še vedno zelo odprt. Poleg presenetljivih zmagovalcev, ki so na Giru dosegli prvence na najmočnejših dirkah, smo videli tudi že kar nekaj odstopov in zaostankov pomembnih kolesarjev.
A večina napovedanih favoritov je še vedno zraven in prvih 15 kolesarjev ostaja znotraj dveh minut. Čeprav sta sedaj največ pokazala mlada zvezdnika, Remco Evenepoel (Deceuninck-Quick Step) in Egan Bernal (Ineos Grenadiers), ki se oba vračata na Giro po zdravstvenih težavah, smo daleč od tega, da bi lahko rekli, da bo šlo tu le za dvoboj.
V zadnjih petih edicijah Gira smo bili le enkrat priča temu, da je kolesar, ki je vodil po desetih etapah, tega tudi dobil (leta 2017 je to uspelo Tomu Dumoulinu). Vsa ostala leta se je lestvica po polovici dirke precej spremenila in letos je ogromno, res ogromno terena za spremembe, napredovanja, predvsem pa za nepričakovane debakle.
Poglejmo si torej sledeči osrednji teden, ki bo po mojem skromnem mnenju najbolj odločilen, saj bo postregel z res težkimi in nepredvidljivimi etapami, ki bodo marsikateremu kolesarju predstavljale velik izziv. Delno tudi zato, ker je prvih šest kolesarjev zelo mladih in relativno neizkušenih, predvsem na tako zahtevni trasi, kot je letošnja.
11. etapa: PERUGIA – MONTALCINO: 162 km
Etapa z 2300 metrov premagane višine na 162 kilometrih. Številke same po sebi ne obetajo spektakla, a ne bi se mogli bolj motiti. V zadnjih 70 kilometrih bodo kolesarji premagali 35 kilometrov makadamskih cest, v Italiji znane kot sterati ali Strade Bianche.
Podobna etapa, daljša, a z manj kilometri belih cest, se je odvila leta 2010 in je prinesla potres na lestvici – si lahko kaj takega obetamo tudi letos? Ker bo veliko odvisno od (ne)sreče, je težko napovedati zmagovalca in tudi tisti, ki so se na spomladanski klasiki s podobno vsebino – Strade Bianche – izkazali, ni rečeno, da bodo imeli zaradi tega prednost.
Od nastopajočih favoritov imajo dobre izkušnje s te dirke le vodilni Bernal, ki je bil letos na Strade Bianche tretji, desetouvrščeni Davide Formolo, ki je bil lani drugi in Romain Bardet, ki je bil leta 2018 prav tako tik pod vrhom. Večina karavane letošnjega Gira na Strade Bianche sploh še ni nastopila in ima zato še nekoliko več strahospoštovanja do enajste etape.
No še malce o trasi: prvih 50 kilometrov je ravnih, nato se bo karavana spopadla z nekaj nepomembnimi klanci, ki pa bodo predstavljali priložnost za prvi pobeg. Resni del etape se začne na 93. kilometru, kjer pridejo na prvi makadamski odsek, ki ni zahteven z izjemo enega napornega spusta.
Drugi odsek pride kmalu in že predstavlja enega ključnih delov etape – 13,5 kilometra dolg makadamski odsek, ki se vzpne na Passo del Lume Spento s 16 % naklonom na najtežjem delu. Na vrhu prelaza pridejo na asfalt, sledi hiter spust in ponovno makadamski vzpon. Ta odsek je krajši in manj zahteven.
Ponovno sledi spust in vnovičen vzpon na Passo del Lume Spento, a tokrat z druge strani. Tukaj je del vzpona makadamski, najstrmejši del pa je asfaltiran. Z vrha prelaza sledi asfaltiran spust skoraj do cilja, nato pa gresta zadnja 2 kilometra spet navkreber do cilja v srednjeveškem Montalcinu, kamor vodi tlakovana cesta. Če odločitev o zmagovalcu ne bo padla na prejšnjih vzponih, pa bo zagotovo na zadnji 12-odstotni 500 metrov dolgi rampi.
Favoriti: zgodi se lahko prav vse, a če se lahko sklicujemo na logiko, potem bo nevaren predvsem Egan Bernal, ki je v najboljši formi, hkrati pa se je prav tu izkazal že marca. Najbolj konkurenčni mu bodo Davide Formolo, Romain Bardet, Gianni Moscon in Pello Bilbao. Če pa ubežnikom uspe presenetiti glavnino, potem se med kandidate za etapno slavje uvrščajo Peter Sagan, Alberto Bettiol, Simon Carr in Diego Ullissi.
12. etapa: SIENA – BAGNO DI ROMAGNA: 212 km
Dolga, hribovita etapa po severnih Apeninih Toskane in Emilije-Romanje. Valovit začetek od Siene do Firenc bo ubežnikom omogočil, da si naberejo prednost, nato pa se začnejo prvi izzivi, ki se nato vlečejo vse do cilja.
Kolesarji morajo premagati štiri kategorizirane gorske cilje, a nobeden nima ekstremno visokega povprečnega naklona. Prvi in zadnji prelaz sicer imata nekaj strmih delov, kjer je možno narediti razliko, a so ti relativno kratki.
Na tako dolgi etapi in po hudem dnevu pred tem na makadamu znajo biti tudi ti klanci zelo selektivni. Od najbolj strmega dela na zadnjem prelazu Passo dello Carnaio so do vrha še 4 kilometri vzpona, od tam pa 6 kilometrov hitrega spusta in 3 kilometri ravnine.
Mogoče bo to dan za ubežnike, a če bomo videli dež, lahko med favoriti pričakujemo mesarsko klanje. Verjetno velikanskih razlik med najboljšimi ne bo, a utrujenost bi kakšnega kolesarja že lahko izločila iz boja za visoka mesta.
Favoriti so ubežniki, zadaj pa se bo verjetno pravi boj začel šele na zadnjih rampah zadnjega prelaza. Veliko bo odvisno od etape na makadamu. Če bo kdo tam izgubil čas, bo skušal tu nadomestiti izgubo. Ta etapa bi bila super za Mateja Mohoriča, a ga na dirki žal ni več. Navijali bomo torej za Jana Tratnika. Med ubežniki bodo nevarni Thomas De Gendt, Ruben Guerreiro, Bauke Mollema, Gianluca Brambilla, George Bennett in Gino Mader. V ozadju pa ob morebitnem dežju lahko pričakujemo napad Pella Bilbaa, ki je dober na klance.
13. etapa: RAVENNA – VERONA: 198 km
Ravnina, »palačinka party«. Sprinterjev bo vedno manj, odločal bo sprint in te prilike zagotovo ne bodo izpustili iz rok. Ubežniki nimajo nobenih možnosti.
Favoriti: Giacomo Nizzolo (mu bo končno uspelo?), Elia Viviani, Peter Sagan, Davide Cimolai in Dylan Groenewegen. Za šprinterje bo to verjetno zadnja priložnost za etapni uspeh.
14. etapa: CITTADELLA – MONTE ZONCOLAN: 205 km
Zloglasni Zoncolan, a nanj se letos vzpnejo po lažji smeri iz Sutria. Tudi sam pristop do Zoncolana ne bo najtežji, saj bodo morali predhodno premagati zgolj en težji prelaz – Monte Rest. Res je, da povprečje Zoncolana iz vzhodne strani ni tako hudo, a so zadnji 3 kilometri veliko težji in verjetno najbolj brutalni od vseh na Grand Tourih. Dvigajo se s povprečnim naklonom 13 %, zadnji kilometer pa s skoraj 15 %, od tega pol kilometra nad 20 %. Če tu ne bo razlik, kje bodo.
In kot da hude strmine niso dovolj, je (vsaj trenutno) napovedano obupno vreme, ki bo še dodatno začinilo vse skupaj. Verjetno bodo favoriti čakali na zadnje 3 kilometre, a že do tam bo ritem nor, kajti nekateri kolesarji bodo skušali tekmece zlomiti čim prej.
Favoriti: Egan Bernal in Remco Evenepoel, ker kažeta, da sta najboljša. A ta klanec bi moral ustrezati predvsem Simonu Yatesu in Hughu Carthyju. Ne verjamem, da bi pobeg lahko uspel. Zaostanki v zadnjih 3 kilometrih bodo tudi okoli minute.
15. etapa: GRADEŽ – (STARA) GORICA: 147 km
Kratka, valovita etapa, a verjemite mi, da bo zanimiva. In to ne samo zato, ker je naša. Od Gradeža do doberdobskega Krasa grejo po ravnini, potem pa jih čaka vzpon na Kras (čudovite kaverne in spomeniki iz 1 sv. vojne). Nato sledi spust do Soče in prehod čez mejo v Brda. Tam čakajo kolesarji 3 razgibani krogi z nekaj kar strmimi odseki (Cerovo), a tudi spusti niso enostavni. Edini raven del je med Medano in prehodom nazaj v Slovenijo.
Od zadnjega vzpona na Cerovo (max. naklon 15 %) je do cilja še 17 kilometrov, od tega večji del spusta, 5 kilometrov ravnine (med Solkanom in začetkom vzpona na Rafut), kratek, a strm vzpon na Rafut, nevaren spust in potem prečkanje nazaj v Italijo, kjer je manjši klanček in spust po tlakovcih v center Gorice – na Travnik.
Ker kolesarji pridejo z etape na Zoncolan in jih drugi dan čaka najtežja etapa na Giru, dvomim, da bodo favoriti napadali. Lovci na etape bodo šli na polno, verjamem, da tudi naš Jan Tratnik. Favoriti za skupno razvrstitev, se bodo mogoče spopadli na zadnji vzpon na Rafut, še posebno če bo kdo pokazal znake slabosti.
Favoriti so zagotovo ubežniki, ki znajo voziti klasike – etapa je namreč mini klasika po čudovitih Brdih. Visoko tako pričakujemo Alberta Bettiola, Jana Tratnika, Diega Ullissija, Alessandra De Marchija, Rubena Guerriera, Thomasa De Gendt, Valeria Contija in Baukeja Mollemo.
16. etapa: SACILE – CORTINA D’AMPEZZO: 212km
Kraljevska, nora, brutalna, pretirana, odločilna. Kolesarji bodo morali na 212 kilometrov dolgi etapi premagati kar 5700 višinskih, kjer bodo dosegli tudi Cimo Coppi na Passo Pordoi (2239 m). A prav ta prelaz je daleč najlažji od vseh.
Že takoj po startu se začnejo vzpenjati na manj znani prelaz La Crossetta (11,6 km – 7,1 %), kjer na srečo ne bo vročine. Po dolgem spustu se začne dolgotrajno približevanje po dolomitskih dolinah do začetka Passo Fedaia. Ta brutalni vzpon je dolg 14 kilometrov, s povprečjem 7,6 %, a zadnji del je grozen: 5,4 kilometra se cesta povprečno vzpenja z 11,2 %!! Tu se bodo že ustvarjale razlike med najboljšimi.
Sledi spust in vzpon na Pordoi, ki ni tako hud, a po Fedaii noben vzpon ni več lahek. Sledi dolg spust z nekaj krajšimi vzponi do vznožja še enega monstruma Passo Giau: 9,9 kilometra z 9,3 % naklona. Kar dela ta klanec res težek, je dejstvo, da res nikoli ne popusti, ni enega lažjega dela. Še v zadnjih položnejših kilometrih naklon ne pade pod 8,4 %.
In tu še ni konec – spust do križišča za Passo Falzarego je res divji. Žal kolesarji ne bodo mogli občudovali fantastičnega ambienta. Od tam do Cortine spust ni težek, se pa v Cortini spet malce vzpnejo in tudi majhne rampe bodo za kolesarje zelo boleče.
Favoriti: Seveda samo najboljši kolesarji. Tu bo marsikdo izgubil možnosti za dober rezultat. Zelo pomembno vlogo bo odigrala močna ekipa okoli kapetana, saj bo tisti, ki bo želel narediti razliko, lahko dirko dodatno otežil z navijanjem ostrega tempa s strani pomočnikov.
Kdor bo prvi po tej etapi, ima kar nekaj možnosti, da na koncu tudi osvoji Giro. Tu bodo zaostanki ogromni. Seveda pa bo pomembno vlogo odigralo tudi vreme. Za sedaj kaže, da bo deževalo in snega ne bo. Če pa bi slučajno snežilo, znajo etapo tudi delno spremeniti, a za sedaj kaže »samo« na močen dež. Kalvarija za vse kolesarje!