Tom Dumoulin se je po petih mesecih vrnil na dirke. Pred začetkom prve etape Dirke po Švici je priznal, da je ponovno našel veselje v kolesarjenju, a da še ne ve, kaj prinaša prihodnost.
Nizozemski zvezdnik Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) je bil v središču dogajanja pred začetkom Dirke po Švici, pa čeprav je napovedal, da se ne bo boril za skupno zmago. Njegov povratek je podrobno spremljal celoten kolesarski svet, še posebej pa navijači Jumbo-Visme, ki jih v Sloveniji ne manjka.
V pogovoru z belgijskim časnikom Het Nieuwsblad je spregovoril o obdobju premora, ki mu je pomagal ponovno najti ljubezen do športa.
»Problem je bil, da sem v preteklih treh letih izgubil zadovoljstvo ob delu in dirkanju. Pozabil sem, kaj imam rad in česa ne maram,« je povedal 30-letnik.
»Sedaj to vem. Obdobje brez dirkanja me je veliko naučilo. Ponovno vem, kakšen kolesar je Tom Dumoulin. Kaj sledi po Tokiu ne vem. Morda bom ponovno napadal skupno zmago na Grand Touru. Morda si bom postavil nove cilje ali pa ne bom več želel biti kolesar.«
Dumoulin si je kot osrednji cilj zanj skrajšane sezone postavil olimpijsko vožnjo na čas, kjer želi osvojiti medaljo. Tudi zaradi tega si je za povratek v karavano izbral Dirko po Švici, saj je ena redkih enotedenskih dirk z dvema kronometroma.
»Vožnji na čas mi bosta razjasnili nekaj stvari. Čeprav ju je nemogoče primerjati s tisto v Tokiu, to ni pomembno, saj nanju gledam kot na test, ki mi bo pokazal, na čem moram še delati.«
»Tukaj nisem, da bi se iztrošil, ampak, da dobim dober teden dirkanja v noge. Ne smete pozabiti, da sem treniral le mesec dni,« je pojasnil Dumoulin.
»Priznati morem, da sem bil šokiran, ko sem se po mesecih premora vrnil na kolo. Po dveh tednih sem opravil testiranje in bil presenečen nad rezultati. Talent vsekakor ni izginil. To je tudi razlog, zakaj sem si za cilj postavil olimpijske igre.«
Dumoulin je spregovoril tudi o psihičnih težavah, s katerimi se je spopadal v obdobju pred prekinitvijo kariere. Zaveda se, da ni edini športnik, ki se bori z njimi, a poudarja, da je vsak primer poseben in je drugim težko svetovati.
»Seveda nisem sam. Veliko je vrhunskih športnikov in seveda tudi amaterjev, ki trpijo, a ne želim se prikazati kot vzornik. Zanje nimam nasveta. Vsak posameznik mora to razčistiti sam.«
»Med pripravljalnim taborom v Livignu sem zagotovo našel ljubezen do kolesarjenja. Prej sem bil v slabem položaju. Poleg psihičnih težav sem bil tudi močno pretreniran, kar ni bilo zdravo. Takoj ko sem si vzel nekaj počitka, sem se počutil bolje. Ko sem se vrnil na kolo, sem imel občutek, da še nisem pripravljen biti kolesar – tako se počutim tudi sedaj.«
