Ko je leta 2012 postal prvi britanski zmagovalec Dirke po Franciji in je kasneje uspehu dodal še zlato olimpijsko medaljo v vožnji na čas, je Bradley Wiggins dosegel vrh svoje slave. Zdelo se je, da mu pozornost odgovarja, javnosti se je predstavljal v slogu rokerskih zvezdnikov, a sedaj je priznal, da je tako le skrival svojo negotovost.
Bradley Wiggins je eden najbolj prepoznavnih obrazov v svetu kolesarstva. Tudi pet let po koncu kariere ostaja tesno povezan s športom, vsako leto je eden izmed poročevalcev na Dirki po Franciji za medijsko hišo Eurosport.
Po koncu kariere je Wiggins drugačen, kot je bil v času aktivnega kolesarjenja. Mnogi pravijo, da je bolj umirjen, še vedno ga ni strah povedati svojega mnenja, a v izjavah in početju je manj kontroverzen, kot je bil v času aktivne kariere.
Britanec je na podkastu, ki ga vodita atleta Adam Gemili in Andrew Pozzi spregovoril o težavah, ki jih je imel v času kariere in so pripeljale do ustvaritve lika, s katerim se je Wiggins predstavljal javnosti. Slog rokerskega zvezdnika, kot ga je poimenoval Wiggins, je bil le krinka in ni odražal človeka, kakršen je bil za štirimi stenami.
»Kot športnik sem bil zelo negotov. Imel sem tančico oziroma fasado rokerskega zvezdnika. Igral sem kitaro – to je bila resnično le krinka,« je priznal Wiggins.
»To nisem bil jaz – to je bila le tančica, za katero sem se skrival. Ko sem leta 2012 postal slaven, sem začel igrati svoj lik. To je sedaj minilo. Počutim se močno oddaljen od športnika oziroma človeka, kateri sem bil v času kariere.«
Bradley Wiggins je v preteklosti večkrat poudaril, da bi moralo biti storjeno več na področju psihičnih težav športnikov. Pred časom je celo priznal, da si želi pridobiti doktorski naziv s področja psihoterapije, saj želi pomagati športnikom, ki imajo težave, s katerimi se je boril tudi sam.
»Pričakuje se, da če si športnik, si psihično izjemno močen. Ljudje pravijo: ‘O, zmagal si Tour de France, potem moraš biti psihično močen’, a to se ne preslika v normalno življenje. Mislim, da je veliko profesionalnih športnikov zelo negotovih. Jaz sem bil zelo negotov, ko nisem bil na kolesu. Ves čas sem dvomil o samem sebi.«
»Ko sem dirkal, se je očitno nekaj premaknilo in lahko sem zadržal vse te misli in čustva. A ko nisem bil na kolesu, nisem vedel, kaj bi sam s sabo.«
Wiggins tudi po karieri ostaja ena bolj priljubljenih kolesarskih osebnosti. Njegovo mnenje ima še vedno težo in to izkorišča za osveščanje javnosti o težavah, ki pestijo športnike. Na področju psihičnih težav je bilo v zadnjih letih storjeno veliko, a še vedno je nekaj prostora za napredek, ki ga lastnoročno želi zapolniti tudi 41-letnik.
