Kolesarstvo je fizično zahteven šport, a tudi psihološki vidik igra pomembno vlogo. To je Richie Porte izkusil na lastni koži, saj psihološko ni bil nikoli tako močen kot Chris Froome ali Tadej Pogačar, ki ju je označil za psihološki zveri.
Richie Porte je po sezoni 2022 končal dolgoletno kariero, ki je bila rezultatsko precej uspešna. Podpisal se je pod večino največjih etapnih dirk, a v vitrini mu manjka pokal z ene izmed tritedenskih dirk.
Na Grand Tourih nikoli ni prišel do končne zmage, v veliki meri tudi zaradi psihološkega pristopa k dirki. Kot je priznal v pogovoru z L’Equipe ni imel nikoli pristopa “zmaga ali smrt”, zaradi česar je moral na največjem odru gledati v hrbet kolesarjev, ki so takšen pristop imeli.
“So nekateri vidiki kolesarstva, ki jih ne bom pogrešal. Kolesarstvo je preprosta reč, sedeš na kolo in obračaš pedala. Sedaj je vse postalo kot nekakšna matematična enačba,” je povedal Avstralec.
“Utrujajoče je bilo biti na avtobusu in mlade kolesarje poslušati o ogljikovih hidratih in beljakovinah. Vedno sem bil boljši, če sem imel kakšno kilo več od optimalne dirkaške teže, saj sem se počutil bolje. Ne moreš zanikati človeškega elementa, fantov, ki so se pripravljeni boriti. Poglejmo Frooma v najboljših letih ali pa Pogačarja, to sta psihološki zveri.”
Porte je povedal, da je bil najsrečnejši na kolesu, vse obstranske obveznosti, ki jih je kariera profesionalnega kolesarja prinesla, pa so mu bile odveč. V kolesarstvu je želel uživati in ostati ‘človek’, ne pa ‘robot’, ki ga na poti do cilja vodijo le številke.
“Nikoli nisem imel rad merilca moči. Sem proti temu. Občudujem Thibauta Pinota, ki je zagotovo takšen, kot sem sam. Nobeden od naju ne mara kritik, to nama gre na živce, a sam nisem začel kolesariti, da bi bil ljudem všeč.”
“Nikoli nisem maral družbenih omrežij in sponzorskih obveznosti. To mi je bilo najhuje. Še vedno sem prijatelj z vsemi pri Ineosu. Ekipa je imela človeško stran, a nikoli nisem bil tip človeka, ki bi tehtal hrano. Če sem si zaželel burger in pivo, se temu nisem odrekel.”
Avstralec je na koncu še priznal, da je verjetno prav zaradi svojega pristopa h kolesarstvu ostal brez zmage na Grand Touru, Prav tako je vedno dvomil vase, kar zagotovo ni pomagalo na poti do vrha.
“Grand Toura nisem zmagal iz enega ali drugega razloga, morda zato, ker sem pustil, da stvari preveč vplivajo name, morda sem bil preveč pozoren na to, kaj si ljudje mislijo o meni. Nikoli nisem imel odnosa “zmagaj ali umri”. Všeč mi je, ko te ljudje spoštujejo.”
“Vedno sem močno dvomil vase, takšen sem, imam precej nizko samopodobo, nikoli se nisem videl kot enega najboljših, a ko se je tekma začela in nisem več razmišljal, sem bil precej dober kolesar.”
