Patrick Lefevere vsak teden v belgijskem časniku Het Nieuwsblad objavi kolumno, preko katere poda svoj pogled na aktualno dogajanje v športnem svetu, predvsem kolesarskem. Tokrat je bila na tapeti psihološka trdnost kolesarjev, ki jo po njegovem mnenju primanjkuje številnim članom karavane.
Simone Biles je zaradi psiholoških težav izpustila olimpijski nastop v gimnastiki, čeprav je bila glavna favoritinja za zlato. S tem je vzbudila veliko pozornosti svetovnih medijev, hkrati pa navdihnila tudi Patricka Lefevereja, da v svoji kolumni piše prav o tem.
Dober del belgijske zasedbe je v teh dneh nastopal v Tokiu, a do odličja ni prišel nihče. Zadnje upanje za kolajno jim predstavlja Michael Morkov, ki bo nastopil na dirkališču. Lefevere nad olimpijskimi igrami ni preveč navdušen, saj od njih nima prav ničesar, a kolesarjem ne namerava preprečevati nastopov za reprezentanco.
»Kolesarjenje na olimpijskih igrah mi ni všeč, a kolesarjem ponudim priložnost, da osvojijo osebni prestiž. Tudi mi imamo svoje mehanike na Japonskem. To me ne moti, a ne smejo priti do mene in mi v naslednjih dveh mesecih reči, da so utrujeni, kot to počnejo nogometaši po evropskih prvenstvih.«
Lefevere je del kolesarskega sveta že celotno življenje, v svojem moštvu je sodeloval že s številnimi kolesarji in spoznal mnoge različne osebnosti. Kot pravi sam, ima vsak posameznik točko zloma, do sedaj ga je o nasprotnem prepričal le en kolesar.
»Vsak se na neki točki zlomi, čeprav imam dvome o enem kolesarju. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi zlomilo Rigoberta Urana. Atomska bomba bi lahko padla poleg njega, a bi se še vedno smejal. Mož brez skrbi.«
Kot pravi sam, je v svoji karieri spoznal že veliko psihološko šibkih ljudi, nekaj jih v karavani nastopa tudi sedaj. V svoji kolumni ne hrani s težkimi besedami na njihov račun in stvar razkriva na brutalno odkrit način.
»Bilo jih je kar nekaj. Patrick Sinkewitz je bil bedak, Marcel Kittel pa je hitro zašel v psihološke težave, zato ne dirka več,« je zapisal in svojo pozornost usmeril na olimpijsko cestno dirko, kjer je navdušil Jan Tratnik. Lefevere na Slovenca, ki je v njegovem moštvu preživel eno leto, prav lepih spominov nima.
»Tisti, ki so gledali cestno dirko, si morajo zapomniti tri imena: Carapaz, Van Aert in Tratnik, ki je 150 kilometrov vozil na čelu glavnine. Deset let nazaj je Tratnik dirkal zame. Težek primer. En mesec je bil v formi, naslednjič pa pet kilogramov predebel. Iskal je izhod in našel ga je v jedenju. Bil je na pragu bulimije, a kaj reči takemu fantu pri 21 letih?«
Na presenečenje mnogih je psihološko šibke kolesarje naštel tudi v trenutni zasedbi svojega moštva. Prav dobro za moralo v ekipi to ne more biti, a Belgijec pač ne slovi kot človek, ki se zna ugrizniti v jezik.
»V ekipi nikoli nisem imel nestabilnih ljudi, a imel sem nekaj »posebnežev«. Trenutno je to Remi Cavagna. Ni živčen fant, njegov hobi je ribarjenje, a občasno ga izda stres. Nekateri pravijo, da Remco Evenepoel ne zna voziti kolesa, a Remi na začetku ni upal vzeti bidona ali se veseliti zmage z rokami s krmila. Vse je v glavi. Tu je še Tim Declercq – super bister fant, a odpove, ko ne more voziti za lasten uspeh.«
Kot že v zadnjih nekaj kolumnah tudi tokrat ni šlo brez nekaj besed zoper Sama Bennetta, ki po sezoni zapušča Deceuninck-Quick Step. Z Irecem sta na bojni nogi že vse od začetka Dirke po Franciji, več kot očitno pa se bo hladen odnos nadaljeval tudi v prihodnje. Lefevere ne razume poteze Bennetta, ki se najverjetneje vrača k Bori-hansgrohe, od katere se prav tako ni poslovil v najlepših odnosih.
»Tu je še Sam Bennett. Zame pojem psihološke šibkosti. Zapustil je Boro-hansgrohe in vsem povedal, da so ga tam zmerjali, zaradi česar je bil depresiven in skoraj bankrotiral, 14 mesecev kasneje pa se bo vrnil prav tja. To je tako, kot da se ženska vrne domov po tem, ko jo je mož pretepal.«
Lefevere sebe jasno ne uvršča med psihološko šibke osebe. Še več, smatra se za čustveno zelo trdno osebo, ki večjih nihanj v razpoloženju nima, čeprav se ob svojem delu spopada z ogromnimi pritiski.
»Kot direktor ekipe prav tako občutim pritisk, a ne rabim nikakršne psihološke pomoči. Verjetno bi vas presenetilo, da sem dokaj dolgočasen človek: nikoli evforičen, nikoli na tleh. Po službi si nataknem copate, oblečem trenirko ali pižamo, natočim aperitiv in to je to.«
