Nova Zelandija na svetovnem prvenstvu v Avstraliji ne računa na odličje, a ima v svojih vrstah vseeno nekaj kolesarjev, ki bi lahko dosegli odmevni rezultat. A nekaterih izmed njih v Avstraliji ne bo, saj je strošek potovanja prevelik. Tega si morajo namreč plačati sami.
Zdi se, da v športu vselej primanjkuje denarja. Ne glede na katero stran sveta pogledaš, je zgodba podobna. Redke države so izjeme, ki imajo praktično neomejen proračun, kar se pozna tudi v športnih zvezah.
Če smo Slovenci že tradicionalno nezadovoljni s količino denarja, ki se steka v šport, nas lahko tolaži vsaj misel, da zgodba ni takšna le pri nas. Novozelandski mediji razkrivajo, da morajo njihovi kolesarji strošek potovanja na svetovno prvenstvo pokriti sami, šele nato pa lahko ponosno zastopajo svojo državo.
Tamkajšnja kolesarska zveza je za letošnje leto dobila 5,16 milijona evrov sredstev, a le delček tega je namenjen cestnemu kolesarstvu. Po besedah direktorice Monice Robbers ima zveza za celotno leto na voljo le 45.000 evrov.
Strošek potovanja kolesarjev, ki večinoma živijo v Evropi, na svetovno prvenstvo v oddaljeno Avstralijo naj bi znašal vsaj dvakrat toliko, zato bodo morali določen del prispevati tudi kolesarji. Kolesarska zveza naj bi skušala zbrati še 50.000 evrov in tako znižati stroške posameznikom, a brez večjega sponzorja bo to težko doseči.
“Ekipa bo skoraj v celoti pokrita z naše strani. Strošek bo vplival na nekatere kolesarje, predvsem ceno dviguje povratek v Evropo, kjer bodo nadaljevali sezono,” je povedala Robbers.
“Avstralija ni najpriročnejše mesto za potovati med evropsko sezono. Nekateri so se zato odločili, da izpustijo svetovno prvenstvo,” je kot razlog za odsotnost nekaterih kolesarjev še navedla direktorica kolesarske zveze.
Sam Bewley, član BikeExchange-Jayca, pravi, da sama logistika ni tako velik problem kot strošek potovanja. Odločil se je, da letos ne bo nastopil na svetovnem prvenstvu, čeprav bi to bilo njegovo zadnje v karieri. Po koncu sezone odhaja v pokoj in želel si je še zadnjič nastopiti na svetovnem prvenstvu, kjer bi ga v živo podpirala tudi družina, a strošek bi bil prevelik.
“Strošek gotovo igra veliko vlogo. Ob koncu sezone se bom upokojil in lepo bi bilo nastopiti na svetovnem prvenstvu blizu Nove Zelandije.”
“Morda bi me lahko moja družina prišla pogledat še zadnjič dirkati, a glede na to, da gre strošek večinsko iz lastnega žepa, to ni bila možnost. Ne želim zapraviti toliko denarja, da nato ne bom končal dirke.”
“Zares je žalostno. Cestno kolesarstvo na Novi Zelandiji postaja vse močnejše. Naslednje leto bomo imeli 12 World Tour kolesarjev, kar je neverjetno. Na nas je torej, da izboljšamo predstave in dobimo več prepoznavnosti.”
Denarja je vedno premalo, tega smo že vajeni. Upamo lahko le, da se težave Novozelandcev ne preslikajo tudi k nam in bodo naši kolesarji prisiljeni premišljevati, ali si lahko privoščijo pot na svetovno prvenstvo.
