Dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji ter dirke po Lombardiji, junak Dirke po Flandriji in Strade Bianche, neskončno zmag na preostalih, še vedno pomembnih dirkah po svetu. Tadej Pogačar še ni osvojil vsega, kar se osvojiti da. In tudi še nekaj časa ne bo, saj bo letos nekaj vidnih dirk izpustil. Javnost pa se večkrat sprašuje – kdaj bomo ponovno dobili kolesarja, kot je Pogačar? Je sploh kdo, ki je bil v celotni kolesarski zgodovini boljši kot ta preprost fant s Klanca pri Komendi?
Na najtežjih enodnevnih dirkah ga v tej sezoni ne bomo videli, dirka po Flandriji in Pariz-Roubaix bosta letos ponudila priložnosti drugim kolesarjem. Tudi na Dirki po Španiji verjetno ne bo dirkal, a v tej sezoni bo vseeno poskusil osvojiti nekaj dirk, ki jih v svojem bogatem renomeju še nima.
Mednje spada Milano – Sanremo, kjer bo v soboto poskušal konkurirati Mathieuju van Der Poelu (Alpecin Deceuninck), Thomasu Pidcocku (Ineos Grenadiers), Mateju Mohoriču (Bahrain Victorious) in drugim. Na tej pregovorno edini klasiki namenjeni šprinterjem je bil lani četrti, leto poprej pa tretji. Zmaga bi ga brez trohice dvoma še utrdila med največjimi, saj mu profil niti približno ne ustreza.
Zatem prihaja dirka po Kataloniji ter legendarni Liege – Bastogne – Liege, kjer bo gotovo prvi favorit za zmago, a glavni cilj bo dobra pripravljenost na dirki po Italiji, ki se začne četrtega maja. Tam bo Tadej Pogačar glavni protagonist za rožnato majico. Zmaga na Giru bi bila velik dosežek, saj bi Tadej tako začel svoj pohod na triumf na vseh treh tritedenskih dirkah. In prav v Italiji bo naš najboljši kolesar vseh časov začel svoj peti Tour. Na Dirki po Franciji bo njegov glavni konkurent branilec zmage Jonas Vingegaard (Visma – Lease a Bike), tudi Remco Evenepoel (Soudal Quick – Step) in Primož Roglič (Bora-hansgrohe) pa bosta zagotovo vroča. Alberto Contador je pred kratkim napovedal, da v kolikor uspe Tadeju dobiti tako Tour kot Giro, kar bi že tako bil dogodek za zgodovino, bi naš junak nastopil tudi na Dirki po Španiji, s čimer bi poskusil osvojiti vse tri tritedenske dirke v enem letu.
A realistično Tadeja čaka cestna dirka na Olimpijskih igrah v Parizu, kjer bo v zelenem dresu slovenske reprezentance ciljal najvišje, nastopil pa naj bi tudi na kronometru, saj Primoža Rogliča tam verjetno ne bomo videli. Zatem sledita kanadski klasiki Montreal in Quebec, potem pa bo Pogačar spet oblekel reprezentančni dres, ko se bo v Švici podal v lov za mavrično majico svetovnega prvaka. Za konec sezone bo tradicionalno nastopil na dirki po Lombardiji, kjer je dobil že zadnje tri edicije.
Drži, Tadej Pogačar je najboljši kolesar, kar smo jih in jih verjetno bomo videli z lastnimi očmi. Njegova zmožnost, da na vsakem terenu konkurira tistim najboljšim in jih v večini primerov tudi premaga, nas iz dirke v dirko pušča brez besed. Brez dvoma se bo čez nekaj let Tadej preizkusil tudi na mitskem Pariz-Roubaixu, ki od kolesarja zahteva povsem drugačne sposobnosti, kot jih imajo najboljši hribolazci, saj tam odloča predvsem vzdržjivost, Pogi pa bi moral pridobiti tudi kakšen kilogram mišične mase.
V zadnjih letih ni bilo nikogar, ki bi se z najboljšimi boril tako na najtežji klasiki po Flandriji, kot tudi na najbolj mitskih dolgih vzponih v Alpah, na kratkih in strmih klančkih v Ardenih, na dolgih individualnih vožnjah na čas ter celo na klasiki, ki je namenjena šprinterjem. Prvi je odrastel pod Triglavom.
A vseeno, je Tadej najboljši vseh časov? V Meensel-Kiezegemu v Belgiji domuje 78-letni gospod, ki je v karieri petkrat dobil Tour, Giro ter Liege – Bastogne – Liege, sedemkrat je zmagal Milano – Sanremo, po trikrat pa Pariz-Roubaix in svetovno prvenstvo. Gospod sliši na ime Eddy Merckx in je mnenja, da je Tadej Pogačar najboljši kolesar takoj za njim. Zadnja večja zmaga belgijskega kolesarja je nastopila leta 1976, od takrat pa je že tako dolgo, da se je kolesarstvo popolnoma spremenilo. Eddy Merckx je najboljši kolesar vseh časov, a dejstvo je, da ima Tadej Pogačar pred sabo še več kot deset let dirkanja, v tem času pa nas čakajo še mnogi neverjetni rezultati.
Če bi mi pred osmimi leti nekdo omenil, da bom pisal članek, v katerem se bom spraševal, ali je Slovenec najboljši kolesar vseh časov, bi ga napotil direktno v idrijsko psihiatrično bolnišnico. A kolesarski navijači iz dežele na sončni strani Alp živimo svoje sanje. Matej Mohorič je bil na Strade Bianche neverjeten peti, s čimer je dosegel enega izmed rezultatov kariere, pa je medijsko zaradi norega Tadeja povsem zapostavljen, vemo da bi tak rezultat deset let nazaj pomenil nekaj ogromnega, nadrealističnega. Primož Roglič je v zadnjih letih trikrat zmagal dirko po Španiji in enkrat dirko po Italiji, pa ni niti najboljši v Sloveniji. Jan Tratnik se v jeseni svoje kariere prebuja in na severnih klasikah premaguje najboljše na svetu, prihajajo pa mladi supertalenti kova Matevž Govekar, Gal Glivar, Žak Eržen, Anže Ravbar in Erazem Valjavec. Spomnimo, še pred začetkom sezone Pogačarja in Rogliča smo Slovenci imeli že štiri profesionalne zmage, prav vsako je dosegel drugi kolesar. Nori uspehi Simona Špilaka, Janija Brajkoviča, Gorazda Štanglja, Jana Polanca, Tadeja Valjavca in Boruta Božiča se zaradi teh neverjetnih fantov zdijo nekaj samoumevnega, v resnici pa so sprožili efekt domin in zgradili temelje sedajšnje pravljice, ko je Slovenija velesila enega najbolj brutalnih, težkih in lepih športov na svetu.
Tadej Pogačar še ni najboljši kolesar vseh časov, Eddy Merckx vseeno izstopa, je pa gorenjec prav gotovo po dobi Belgijca, ki se je upokojil leta 1978 najbolj talentiran dirkač, ki ima kot prvi potencial, da po koncu kariere postane najboljši v zgodovini.
