Jan Tratnik, Borut Božič, Valter Bonča in Matevž Govekar. Vsi ti izjemni kolesarji prihajajo iz Idrije, ki je ob čipkah in rudniku znana tudi po odličnih športnikih. Od kje vseskozi prihajajo novi talenti in zakaj je skoraj vedno med profesionalnimi kolesarji vsaj en Idrijec?
Slovenija ima sedaj po zaslugi Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča in druščine že skorajda nešteto zmag na največjih dirkah, a vse se je moralo nekje začeti. Pisal se je petek, četrti september 2009, ko nas je z izjemno zmago na šprinterski etapi Dirke po Španiji s štartom in ciljem v okolici Valencie presenetil Borut Božič. Takratnji član španskega Vacansoleila je z zelo dolgim šprintom ugnal legende kolesarstva, kot so André Greipel, Tyler Farrar, Daniele Bennati in Tom Boonen in s tem poskrbel za premierno slovensko zmago na tritedenskih dirkah, kar je bil za takratnji čas nepredstavljiv dosežek. Na naslednjo zmago smo čakali skoraj pet let, Luka Mezgec je namreč leta 2014 v Trstu dobil zadnjo etapo Dirke po Italiji. Božič je v karieri zbral devetnajst zmag, je pa tudi slovenski rekorder po številu nastopov na severnem peklu, dirki Pariz-Roubaix.
Jan Tratnik, ki sedaj spada med najboljše pomočnike na svetu, je prav po zaslugi Božiča zašel v svet kolesarstva. Leta 2007 ga je Borut namreč povabil na skupno vožnjo, ta pa je hitro opazil veliki talent fanta, ki je do pred tem treniral košarko. Od takrat naprej pot ni šla gladko navzgor, hude težave s prehrano so mu tako rekoč odvzele nekaj let kariere, na srečo pa mu je takratnji kolesar in sokrajan Dejan Bajt pomagal dobiti mesto v avstrijski ekipi Amplatz-BMC. Šest let za tem je Jan osvojil epsko zmago na Dirki po Italiji, ko je po več kot 50 kilometrih samostojnega bega prešprintal Bena O’Connorja in tako poskrbel za svoj največji uspeh v karieri. Leto kasneje je bil zgolj Lorenzo Fortunato hitrejši od njega na mitskem Monte Zoncolanu. V svoji zadnji sezoni v dresu Bahrain Victoriousa se je Jan odlično dokazal na najtežjih enodnevnih dirkah, poškodbe in bolezni pa so mu odvzele možnosti za boj za vidnejše rezultate na dirkah po Franciji in Italiji. Konec leta, ko je bil spet pravi, se mu je medalja na Svetovnem Prvenstvu v Avstraliji izmuznila za zgolj nekaj metrov. Lani je Tratnik prestopil v eno boljših ekip na svetu, Jumbo Vismo. Žal mu je huda poškodba onemogočila nastope na željenih dirkah, a vseeno se je dokazal kot odličen pomočnik, saj je bil član ekipe, ki je zasedla prva tri mesta na Dirki po Španiji. Jan je prava zvezda idrijskega in tudi slovenskega športa, dokaz za to smo lahko videli na Dirki po Sloveniji 2022, ko je prva etapa s ciljem v Postojni skozi Idrijsko Belo šla čez vzpon na Zadlog. Tam so Idrijci pripravili pravi “Syukov awink” (Syukov ovinek), kjer se je zbrala skoraj cela Idrija.
Valter Bonča velja za enega izmed pionirjev slovenskega kolesarstva. Po Vinku Polončiču, Primožu Čerinu in Juretu Pavliču je bil četrti profesionalni kolesar na sončni strani Alp. V letih 1993 in 1994 je nastopil na italijanskem Giru, kjer je osvojil nekaj odličnih rezultatov. Spomniti gre, da je leta 1994 Dirka po Italiji šla čez slovenske konce, cilj dvanajste etape je bil v Kranju, trasa pa je prečkala tudi vzpon čez Col, ki je od Idrije oddaljen zgolj dobre pol ure. Tam se je zbrala velika množica navijačev in sloviti šprinter Mario Cipollini je takrat izjavil, da imata zgolj Miguel Indurain v Španiji ter Valter Bonča v Sloveniji tako veliko navijačev. Bonča je največji uspeh osvojil leta 1995, ko je pred Borisom Premužičem zmagal tretjo izvedbo Dirke po Sloveniji.
Trenutno je med profesionalnimi kolesarji tudi Matevž Govekar, ki sicer prihaja iz Godoviča in je bil pred kariero v cestnem kolesarstvu odličen gorski kolesar. Prav Valter Bonča je športnemu direktorju goriškega MebloJogija Robiju Jenku priporočil mladega Matevža, ki je že prav hitro vozil na dirkah s cestnim kolesom. Po dveh sezonah v avstrijskem Tirolu, kjer je zanj skrbel športni direktor Gregor Gazvoda, je njegove uspehe opazil Milan Eržen, ki mu je ponudil triletno pogodbo v moštvu Bahrain Victorious. Že na svoji drugi dirki v rdečem dresu je Govekar slavil prvo profesionalno zmago na Dirki po Burgosu. Lani je prvič vozil tudi na Dirki po Španiji in se izkazal z nekaterimi dobrimi rezultati.
Iz Idrijske občine prihaja še veliko dobrih kolesarjev. Na cesti poznamo brate Skok in Grošelj, v Črnem Vrhu vozi evropski prvak med mlajšimi člani v disciplini Eliminator Jakob Klemenčič, iz okolice pa prihaja tudi najboljša slovenska gorska kolesarka zadnjih let Tanja Žakelj. Vendar kaj je glavni razlog, da tako veliko število vrhunskih športnikov prihaja prav iz tega malega mesta?
Prvi in najbolj logičen odgovor bi lahko bila lega Idrije. Leži v osrčju predalpskega sveta, med vrhovi Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, lepo število dokaj umirjenih cest za trening pa je poleg veličastnih razgledov prav gotovo motivacija za slehrnega športnega navdušenca. Vzponi na Vojsko, Črni Vrh, Zadlog, Ledinsko Razpotje ter Gore pričajo o dejstvu, da se klancem ne da izogniti. A zgolj lega vseeno ni poglavitni razlog za dober razvoj športa v mestu. V občini aktivno delujeta dva kolesarska kluba, ki med seboj tudi dobro sodelujeta. MBK Črni Vrh se že vrsto let ukvarja z razvojem mladih gorskih kolesarjev. Tanja Žakelj, Matevž Govekar, Nina Homovec in Jakob Klemenčič so le nekateri iz širokega kroga talentov tega moštva, ki se vsako leto udeležuje tekmovanj po celotni Sloveniji. Tu je tudi Sloga 1902 Idrija, ekipa, v kateri so se pod skrbnim očesom mnogih izkušenih trenerjev kalili tako Božič kot tudi Tratnik in Bonča. Vsako leto organizirajo Veliko Nagrado Idrije, dirko za najmlajše kolesarske navdušence, ki se etapne dirke po okoliških krajih lotijo skrajno resno. Leta 2019 je bil v mestu tudi cilj ene izmed etap Dirke po Sloveniji, kjer je slavil Diego Ulissi, organizatorji pa so Idriji podarili nagrado za najboljšega gostitelja dirke tistega leta.
Društvo ZAKONcTEDNA je nekaj let nazaj uredilo tudi Bike Park, kjer se nahajajo spustaške proge za vse kolesarske navdušence, ki se lahko preizkusijo tudi na grbinastemu poligonu oziroma “pumptracku”. Poleg močnih športnih klubov ima Idrija tudi gimnazijo, ki po zaslugi vrhunskih profesorjev športa pogosto prepozna talent določenega športnika in ga priporoči trenerjem, ki ga potem vzamejo pod svoje okrilje. Zagotovo, podobno kot so nekoč v Idriji rudarili živo srebro, sedaj športni trenerji iščejo in pilijo nove talente, zato se ni potrebno bati, da na največjih kolesarskih dirkah v prihodnosti ne bi slišali znane fraze: “Grima Idrj’e!”
