Duh nesreče z Dirke po Poljski še vedno visi nad Dylanom Groenewegenom. Več kot pet mesecev po nesreči je spregovoril o obdobju po dirki, ki je bilo zanj eno najhujših v življenju. Prejel je številne grožnje, zaradi česar je policija nekaj tednov varovala njegovo domovanje.
Groenewegen trenutno prestaja devetmesečno kazen prepovedi dirkanja in se počasi pripravlja na ponoven povratek v karavano. A z mislimi še ni povsem usmerjen v prihodnost, saj so pretekli dogodki še preveč živi.
V pogovoru za WielerFlit je prvič spregovoril o obdobju po nesreči. Tedaj se je vrnil domov na Nizozemsko, kjer je preživljal čas s svojo nosečo zaročenko. A dnevi so bili daleč od lepih. Preko družabnih omrežjih so se nanj vsule številne kritike, a najhujšo grozno je prejel v poštni nabiralnik.
»Prejela sva ročno napisano pismo, v katerem je bila priložena vrv z vozlom za vislice, ki naj bi jo kasneje uporabila na najinem otroku. Ko bereš pismo in zagledaš vrv, si v šoku. Takrat sem se odločil, da tako ne gre več naprej,« je dogodek opisal Groenewegen.
Nizozemec je pismo odnesel na policijo, ki je grožnjo obravnavala zelo resno. Naslednjih nekaj tednov je bilo njegovo stanovanje strogo varovano, tudi ob izhodih iz hiše pa je imel policijsko spremstvo.
»Bila je tako konkretna in resna grožnja, da smo nekaj dni po nesreči poklicali policijo. Naslednjih nekaj tednov je policija stražila naša vrata. Hiše nismo mogli več zapustiti spontano. Če sem želel oditi ven za nekaj časa, me je spremljal policist, ki je skrbel, da se mi ne more nič zgoditi.«

Član Jumbo-Visme se spominja, da je po prejeti grožnji postal zelo paranoičen. Vsako neobičajno stvar v okolici je smatral za potencialno grožnjo in stalno živel v strahu.
»Seveda tak dogodek vliva nate. Kaj se je zgodilo? Kako je to mogoče? V kakšnem bolnem svetu živimo? Skozi glavo ti gredo najbolj čudne misli. V tistem času je bilo težko že samo vstati iz postelje.«
»Na začetku je celo telo v šoku. V hiši imamo alarm, ki je bil v času prejete grožnje izključen. Nato se ti porajajo nenavadne misli. Za primer, nekajkrat se nam je sprožil lažni alarm, ki me je povsem prestrašil. Nato se je izkazalo, da sem ga zjutraj le pozabil izklopiti.«
»Spomnim se tudi, da smo nekega dne z mojimi starši odšli na večerjo. Na poti do restavracije je za nami vozil avtomobil. Začel je signalizirati in voziti diagonalno za nami. Nato nas je prehitel na cesti, kjer je bilo prehitevanje skoraj nemogoče. Zajela me je panika. Nekaj trenutkov kasneje je zavil desno in izkazalo se je, da ni bilo nič narobe. Začneš si domišljati stvari, ki se v resnici ne dogajajo,« je še dodal.