Slovenija se veseli prve kolesarske olimpijske medalje. Bron si je okoli vratu poveznil Tadej Pogačar, a že dolgo poudarjamo, da kolesarstvo ni individualni šport. Danes smo to lahko videli iz prve roke.
Slovenska reprezentanca je na dirko prišla s štirimi kolesarji. Med njimi so bile vloge jasne – Jan Polanc in Jan Tratnik sta pomočnika, Tadej Pogačar in Primož Roglič pa kapetana. Na cesti so vozili skladno z zaupanimi nalogami in prav vsak je na koncu pridodal pomemben delež k prvemu slovenskemu odličju v Tokiu.
V zgodovinskih knjigah bo zapisano le ime Tadeja Pogačarja, ki je na koncu uspel priti do tretjega mesta. Delo preostale trojice bo s časom pozabljeno, čeprav se brez nje ne bi veselili brona, ki se za nas blešči v barvi zlata. Tako to je, takšno je pač kolesarstvo. Kruto in neizprosno.
Tadej Pogačar
Pogi je še enkrat dokazal, da lahko premika meje mogočega. Po manj kot tednu dni od slavja sredi Pariza, se je pod sveto goro Fuji okitil z bronasto medaljo in še dodatno dopolnil svojo že tako impresivno zbirko uspehov.
Pogačar je ves dan vozil skladno s kolesarskimi učbeniki, ohranjal je mesto pri čelu glavnine in skrbel, da ga z napadom ne preseneti kdo izmed tekmecev. Mesta ni potreboval zapustiti niti za sekundo, vse to po zaslugi pomočnikov, ki sta mu prinašala pijačo ter narekovala tempo na čelu.
Pogačar se zaveda, da je ekipa odigrala odločilno vlogo pri njegovem uspehu. V cilju se jim ni pozabil zahvaliti, prav vsak mu je pomagal na svoj način in tako omogočil, da se je boril za najvišja mesta.
»Vsi trije so bili super, sploh pa Jan Tratnik,« v cilju na svoje kolege ni pozabil Pogačar. »Od začetka naprej smo prevzeli pobudo in narekovali tempo z Janom [Tratnikom], ki je prikazal izjemno formo. Je izvrsten kolesar, nujen v ekipi. Prav tako tudi Jan Polanc, ki je imel nekaj težav pred zadnjim vzponom, a je bil vseeno zraven. S Primožem sva govorila, kdo se dobro počuti, a je težko brez radijskih povezav. Glede na to, da smo bili štirje, in s kar dvema favoritoma, smo dirkali zelo dobro.«
Jan Tratnik
Syuk je poleg Pogačarja pred televizijskimi kamerami preživel največ časa. Že kmalu po začetku dirke se je postavil na čelo glavnine in tam vztrajal vse do sredine vzpona na Fuji. Idrijčan je lastnoročno prepolovil zaostanek glavnine za ubežniki in z narekovanjem ostrega tempa v težave spravil marsikaterega bolj poznanega kolesarja, med drugim tudi sedaj že nekdanjega olimpijskega prvaka Grega Van Avermaeta.
Nastop Tratnika je po dirki močno odmeval, pogosto je bil označen za najpomembnejšega člana slovenske reprezentance. Za svoje delo ne bo prejel nagrade, medalje za dobro opravljeno delo žal ne podeljujejo, čeprav bi si jo zagotovo zaslužil.
Če se gledalcem ne zdi pošteno, da pomočniki ne prejmejo ničesar razen pohvale, pa Tratnika to ne moti. Ve, po kaj je prišel na Japonsko in dejstvo, da je Pogačarju pomagal do brona, je zanj dovolj.
»Ni mi bilo težko, v čast mi je bilo delati za Primoža in Tadeja. Zelo jasno smo vedeli, da smo z njima sem prišli po medaljo. Zelo sem užival, lepo mi je bilo pomagati. Ponosen sem, da sem del te medalje,« je v cilju povedal presenetljivo spočit.
»Danes se je videlo, da kolesarstvo ni individualni šport. Ne obremenjujem se s tem, katero nagrado bom ali ne bom dobil. Prišli smo sem po medaljo in cilj je izpolnjen.«
»Zagotovo se bom po koncu kariere spominjal teh trenutkov. Vemo, da olimpijskih iger zame ne bo več veliko – ene, morda dvoje. Zagotovo bodo ostale v lepem spominu.«
Primož Roglič
Rogla je na dirko prišel po medaljo, a že kmalu po štartu spoznal, da danes ni njegov dan. Zaradi posledic padca na Touru je na uvodu čutil krče in bolečine, ki so s časom popustile, a telo še ni bilo nared za najhujše napore.
Kisovčan je imel to srečo, da je lahko ob slabem dnevu zaupal mlajšemu kolegu, da se enakovredno bori za odličje. A s tem pride tudi odgovornost do ekipe. Prostora za sebičnost v ekipnih športih ni in tega se Roglič dobro zaveda. Že kmalu je Pogačarju povedal, da danes ne more seči na vrh in mu tako dokončno predal dirigentsko paličico.
V preteklosti smo večkrat videli, kako kolesarji ne želijo predati vloge kapetana moštvenemu kolegu in se skušajo na silo preriniti na vrh, na koncu pa zaradi tega brez rezultata ostaneta oba. Roglič te lastnosti nima, upa si pogledati resnici v obraz in reči bobu bob.
»Super dan za slovensko kolesarstvo,« so bile po koncu prve besede Rogliča, ki je za medaljo mlajšega kolega zvedel šele po prihodu v cilj.
»Imel sem nekaj težav že na začetku, a je bilo na koncu nekoliko bolje. Super je bilo videti, da lahko kot Slovenija dosežemo vrhunski rezultat,« je še dodal v upanju, da mu ekipni uspeh da krila tudi za nastop na posamični vožnji na čas.
Jan Polanc
Polde je bil danes manj opazen, kot smo tega od njega vajeni, a takšna je bila njegova vloga. Naloge pridne mravljice, ki se ves čas giblje po glavnini in iz ekipnega avtomobila v ospredje prinaša okrepčila, je opravljal vrhunsko. To je bilo še posebej pomembno ob tako vročem dnevu, kot je bil ta, ko morajo kolesarji vase vnesti ogromno tekočine.
Polanc se je v zaključku nameraval postaviti na čelo glavnine in nadzorovati dirko, a danes je imel kar nekaj težav. Prvič je moral glavnino loviti zaradi tehnične okvare, drugič pa zaradi padca na ozkem prehodu z dirkališča. Vse to mu je pobralo preveč energije, da bi lahko na koncu še navil tempo, a že do tedaj je opravil ogromno dela.
»Vsi smo zelo zadovoljni. Cilj je bila medalja in Tadej jo je uspel dobiti. Naš cilj je tako izpolnjen,« je povedal Polanc, ki si je želel, da bi lahko nekoliko več pomagal.
»Želel bi si, da bi lahko več pomagal. Na koncu nam padec ni prišel prav, a tako je v kolesarstvu. Je pa Tadej dovolj močan, da je na koncu lahko dokazal, iz kakšnega testa je. Tratnik je danes opravil izjemno delo in Tadej mu je to poplačal z medaljo.«