Včeraj se je končala ena najzanimivejših Dirk po Franciji v zadnjem času. Njen kralj je postal Tadej Pogačar, slovenski uspeh pa je z drugim mestom dopolnil Primož Roglič. Na Elizejskih poljanah je prvič zadonela Zdravljica, prepričani pa smo, da ne zadnjič.
Dan po prespani noči je navadno namenjen analizi preteklega dogajanja in tradicije se bomo držali tudi letos. Ozrli se bomo na pretekle tri tedne in skušali najti zmagovalce in poražence letošnje francoske pentlje.
ZMAGOVALCI
Tadej Pogačar
Jasno na vrh lestvice zmagovalcev spada Tadej Pogačar. Mladenič iz Komende je pri 21. letih postal drugi najmlajši zmagovalec v njeni zgodovini. Poleg rumene majice bo v domovino odnesel še belo majico najboljšega mladega kolesarja in pikčasto, ki je rezervirana za najboljšega tekmovalca v gorah.
Tri majice je do sedaj na svoja ramena spravil le veliki Eddy Merckx, kolesar, ki še danes velja za največjega vseh časov. Če že pri tvojih 21. letih vlečejo vzporednice s »Kanibalom«, potem veš, da te čaka izjemna kariera.
Pogačar je pred dirko večkrat zatrjeval, da je srečen že samo, da lahko nastopi na dirki in da bo skušal doseči dober rezultat. Zdi se, da si tudi sam pred začetkom ni upal verjeti, da na koncu lahko osvoji rumeno, kaj šele tri majice.
Primož Roglič
Dolgo smo razmišljali, v katero skupino uvrstiti Primoža in se na koncu odločili, da ga uvrstimo v obe. Zakaj je poraženec, bomo razložili kasneje, sedaj se osredotočimo le na razloge, ki ga uvrščajo med zmagovalce.
Roglič je v Francijo prišel po zmago in bil na dobri poti vse do predzadnje etape. S svojo ekipo je narekoval tempo dirke od prvega kilometra dalje in se počasi bližal prvemu mestu. V deveti etapi je prvič oblekel najbolj čislano kolesarsko oblačilo in na obraz se mu je prikradel nasmešek.
Rumeno majico je suvereno branil vse do kronometra, sleherno etapo je odvozil v skladu s kolesarskimi učbeniki. Na poti proti Parizu je osvojil srca številnih navijačev, Slovenijo je prilepil pred televizijske ekrane in skupaj s Pogačarjem ustvaril pravo kolesarsko mrzlico.
Richie Porte
Verjetno ne preseneča, da se je med zmagovalci znašel še tretji član zmagovalnega odra. Richie Porte je po dolgih letih neuspehov končno uspel sestaviti vožnje, ki so mu prinesle uspeh. Njegovi tradicionalni hudi padci so ga letos pustili pri miru in do Pariza je lahko prišel nepoškodovan.
Pred dirko je priznal, da se po sezoni poslavlja od vloge kapetana in se bo podredil ekipi. Zadnjo priložnost za uspeh je želel izkoristiti v največji meri in to mu je uspelo. Zmaga ni bila nikoli realna možnost, medtem ko je na stopničke računal že pred dirko.
Na koncu mu je uspelo, na kronometru je prehitel največjega tekmeca Miguela Angela Lopeza in ga izrinil s tretjega mesta. Porte je tako prišel do sploh prve uvrstitve na zmagovalni oder, na katerem izmed Grand Tourov. Med gledalci ni bilo veliko takih, ki Avstralcu uspeha ne bi privoščili.
Sam Bennett
Irski šprinter je na Dirko po Franciji prišel z enim samim ciljem – osvojiti etapno zmago. Na Touru je nastopil tretjič, v prvih dveh poskusih se mu je zmaga vselej izmuznila.
Pred letošnjo sezono je zamenjal klubske barve, saj v Bori-hansgrohe do prave priložnosti ne bi prišel. V nemški ekipi je jasno vse podrejeno Petru Saganu. Prav s Slovakom je Bennett prikazal eno najzanimivejših borb za zeleno majico v zadnjih letih.
Trikrat je bil Bennett zelo blizu, v četrto pa se mu je le nasmehnila sreča. Deseta etapa bo zanj nepozabna, prva etapna zmaga in dokončan trojček zmag na vseh treh tritedenskih dirkah.
Irec se nato ni ustavil, do zadnjega dne se je moral boriti za sleherno točko na letečem cilju in naposled je uspel priti do končnega slavja v točkovanju za zeleno majico. A tu še ni bilo konec uspehov. Piko na i svoji dirki je naredil včeraj, ko je osvojil še drugo etapno zmago. Za vedno bo zapisan kot zmagovalec najprestižnejšega šprinta sezone.
Sunweb
Ko je pred mesecem dni Sunweb naznanil, da v Francijo ne bo potoval Michael Matthews, so mnogi zastrigli z ušesi. Na Tour vselej potujejo največji zvezdniki ekipe, Sunweb pa je v Francijo poslal številna neznana imena. »Še en polom,« je bila napoved mnogih kolesarskih navdušencev, ki so se morali nato tri tedne posipati s pepelom.
Nemško moštvo sta proti Parizu vodila Marc Hirschi in Søren Kragh Andersen. Dvojica je na svoj račun zbrala tri etapne zmage, Švicar Hirschi pa je bil povsem blizu še ene. Skoraj ni bilo bega, kjer ne bi videli belega dresa Sunweba, tudi na šprinterskih etapah pa smo jih lahko videli na čelu glavnine.
Morda je še najbolj razočaral ekipni šprinter Cees Bol, ki je bil na ravninskih etapah vselej blizu vrha, a povsem na vrh ni uspel priti. Drugo mesto s pete etape je bil njegov najboljši rezultat, na katerem bo gradil svojo nadaljnjo kariero.
Tudi na zmagovalnem odru na Elizejskih poljanah so imeli svojega predstavnika. Marc Hirschi je namreč postal najbolj borben kolesar dirke in domov odnesel rdečo številko.
Slovenija
Celoten svet se čudi, od kje smo se vzeli. Dvomilijonski narod po nobenih pravilih ne bi smel imeti toliko dobrih športnikov, a jih vendar ima. Slovenija si je pokorila kolesarski svet, dveh kolesarjev iste države na prvih dveh stopničkah nismo videli že osem let, pa tudi tedaj sta vrh zasedla dva Britanca, torej člana kolesarske velesile.
Med velesile sedaj tudi uradno spada Slovenija. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta dokazala, da se na sončni strani Alp dela dobro, da so uspehi plod večletnega truda, ki je opazen postal šele pretekli mesec.
A ne smemo pozabiti tudi na ostale tri mušketirje, ki so v Franciji zastopali slovenske barve. Luka Mezgec je dokazal, da imamo Slovenci tudi izjemnega šprinterja, dve drugi mesti med svetovno elito nista mačji kašelj.
Matej Mohorič in Jan Polanc sta opravljala garaško delo, ki ga gledalci mnogokrat spregledamo, v ekipi pa ga visoko cenijo. Brez problema trdimo, da sta visoki mesti Tadeja Pogačarja in Mikela Lande tudi plod dela slovenskega dvojca.
ASO
Organizator dirke ASO si pred začetkom najverjetneje ni upal predstavljati, da se bo dirka razpletla tako dobro, kot se je. Kot Damoklejev meč je nad dirko ves čas visela možnost okužbe, ki je bila naposled le premagana.
A zmaga ni le uspešno izvedena dirka vse do Pariza, pač pa tudi izjemno zanimive etape, ki so gledalce širom sveta prikovale pred televizijske zaslone. Vrhunec je dirka doživela v 20. etapi, ko je bila na sporedu ena najzanimivejših voženj na čas v zgodovini Toura. Edina primerljiva je verjetno tista iz leta 1989, ko je v zadnji etapi na Elizejskih poljanah Greg Lemond za 8 sekund prehitel Laurenta Fignona in se veselil končne zmage.
PORAŽENCI
Egan Bernal
Kolumbijec je v Francijo prišel kot aktualni zmagovalec in eden izmed dveh glavnih favoritov za končno zmago. Že na dirkah pred Tourom je bilo videti, da ni v formi, ki ga je krasila leto prej, a Bernal je znan kot kolesar za tretji teden dirke.
Dolgo smo čakali, kdaj bo eksplodiral in se v gorah odpeljal naprej, a njegovega ognjemeta nismo bili deležni. Prvič je znake slabosti pokazal na prelazu Peyrol, dokončno pa v kolesarski zid zadel na Grand Colombieru, ko je v cilj prišel z zaostankom sedmih minut.
Tudi dan kasneje je trpel. Zahteven vzpon prve kategorije ga je ponovno potisnil »v rdeče«, prijel se je skupinice šprinterjev, s katero je v cilj prišel 11 minut za vodilnim Rogličem.
Dave Brailsford je svojo trdo roko, s katero vlada v Ineosu pokazal dan kasneje, ko je Bernal zapustil dirko. Razlog, ki je bil podan javnosti, je bil priprava Bernala na nadaljevanje sezone, kjer bi lahko napadal zmago na enem izmed preostalih dveh Grand Tourov. Brailsford težko prenaša poraze, sramotenje ekipe z vožnjo v ozadju ni tolerirano in Kolumbijec je moral z dirke v določeni meri tudi zaradi javne podobe moštva.
Peter Sagan
Večno zeleni Slovak je moral letos priznati premoč Samu Bennettu. Čeprav je Sagan že pred začetkom sezone napovedal, da je njegov glavni cilj Dirka po Italiji, pa se je v Francijo vseeno podal po zeleno majico in nekaj etapnih zmag.
Kmalu je postalo jasno, da Sagan ni na nivoju, ki smo ga od njega vajeni. Šprinti v prvem tednu so bili slabi, le s težavo se je prebil v ospredje in konkuriral za visoka mesta. Svojo ekipo je večkrat izrabil za ustvarjanje selekcije med šprinterji, večkrat je taktika uspela, a Sagan je ni uspel kronati.
Na koncu je v Pariz prispel brez vsega. Brez etapne zmage in brez zelene majice. Vidno razočaran je priznal, da letos ni bil tisti pravi Sagan in da je bil Bennett pač boljši od njega.
Thibaut Pinot
Novo leto, nov polom Francozov. Pinot vsako leto na štart dirke pride kot glavno orožje Francozov in vsako leto lahko spremljamo, kako se lokalnim navijačem pred očmi rušijo sanje. Padci, poškodbe ali pa le slaba forma, vse to je že Pinota stalo dobre uvrstitve na Dirki po Franciji.
Zdi se, da Pinot nikoli ne bo osvojil Toura. Priložnosti bo iz leta v leto manj, konkurenca vse večja, prav tako pa tudi potrpljenje ekipe ni večno. Pinot ima srečo, da trenutno ni močnejšega Francoza, ki bi lahko segel po zmagi. A ko se bo pojavil, bo 30-letnik kmalu postal druga violina.
Primož Roglič
Kot že omenjeno, se je Roglič znašel na obeh seznamih. Vrhunsko odpeljanih 19. etap je svoj pomen izgubilo predzadnji dan, ko so noge prvič popustile. Na kronometru se je njegova minuta prednosti spremenila v minuto zaostanka in moral je predati rumeno majico.
Pred dirko je jasno napovedal, da se na Tour podaja po končno zmago in ta mu je na koncu ušla. Vseeno je zadovoljen z drugim mestom in eno etapno zmago, a cilj na koncu ni bil izpolnjen.
Roglič je že napovedal, da se bo v Francijo vrnil in znova naskakoval rumeno majico, ni pa še jasno, katero leto bo izbral za ponoven poskus. Tudi vloga v moštvu se mu namreč lahko rahlo spremeni, svojo priložnost bosta želela tudi Tom Dumoulin in Steven Kruijswijk.
Ineos Grenadier
Med najbolj poražene ekipe zagotovo spada Ineos. Britansko moštvo dominira na Touru že skoraj desetletje, tudi letos so v Francijo prišli po zmago. Glavni adut je bil Egan Bernal, zaradi slabe forme so v domovini pustili dva zvezdnika, Gerainta Thomasa in Chrisa Frooma.
Celotna ekipa je bila podrejena Bernalu in po težavah Kolumbijca je v ekipi zavladal kaos. Drugačne vožnje, kot na skupno zmago niso vajeni, le redko smo v preteklosti lahko videvali Ineosove (oziroma Sky-ove) kolesarje v pobegih.
Po odhodu Bernala so črne majice Ineosa bežale vsak dan. Najaktivnejši je bil Richard Carapaz, ki je bil trikrat blizu etapne zmage, a prav nikoli se ni uspel prebiti na vrh. Edino etapno zmago, ki bi jo lahko osvojil, je prepustil Michalu Kwiatkowskemu. Ekipa je na ta način poplačal Poljakova številna leta pomoči glavnim zvezdnikom.
Carapaz je pred kronometrom nosil pikčasto majico, ki bi vsaj nekoliko zacelila odprte rane Ineosa. Ekvadorec je vožnjo na čas odpeljal taktično, na ravnini je hranil moči, vse, da bi le lahko vzpon odpeljal čim hitreje in pobral točke na gorskem cilju. A tudi on je od blizu spoznal fenomen po imenu Tadej Pogačar. Slovenec je na Planche des Belles Filles postavil rekordni čas in Ineosu odvzel še zadnji žarek upanja.
Movistar
Pozivamo vas, da se za trenutek ustavite in pomislite, katerega Movistarjevega dogodka na dirki se spomnite. Predvidevamo, da imate velike težave. Tudi mi smo jih imeli, saj je Movistar letos povsem nevidno odvozil Dirko po Franciji.
Na dirko so prišli s tremi kapetani – Alejandrom Valverdejem, Marcom Solerjem in Enricom Masom. Slednji je bil še najbolj viden izmed vseh treh, na koncu je celo zasedel skupno peto mesto. A prav viden ni bil niti on, še največ časa pred kamero je preživel Marc Soler, ki je nekajkrat poskusil z begom, a prav daleč ni prišel.
Špansko moštvo je na koncu, tako kot vsako leto, sicer osvojilo prvo mesto v ekipni razvrstitvi, a roko na srce, to je tekmovanje, ki ga resno jemlje le Movistar. Vse ostale ekipe v ospredje postavljalo individualne uspehe svojih kolesarjev, razvrstitev v ekipnem tekmovanju pa spremljajo le z enim očesom.
Covid-19
Na veselje vseh je na seznamu poražencev tudi Covid-19. Virus, ki je dodobra spremenil svet, je močno vplival tudi na šport. Dirka po Franciji je bila zaradi njega prestavljena in vse do zadnjega tudi ogrožena.
Kolesarji so živeli v mehurčku in se na ta način varovali pred okužbami. Dve vmesni testiranji nista pokazali okužbe med glavnimi akterji, z dirke je moralo oditi le nekaj spremljevalnega osebja. Redko kdo je pred dirko verjetno verjel, da bo francoska pentlja lahko minila tako mirno, a načrt organizatorja se je obnesel do potankosti.
