Ostale novice

Wout van Aert je na severnem peklu prišel v nebesa

Gregor Žibert
Gregor Žibert
18 min branja
Vir: Sirotti

Pregled tedna bomo za kolesarski medij neznačilno začeli s citatom Vladimirja Lenina. “So desetletja, v katerih se ne zgodi nič in so tedni, v katerih se zgodijo desetletja”. Pretekli teden je bil eden takšnih. Kaj teden samo moška preizkušnja Pariz-Roubaix je ponudila toliko zgodb, da bi lahko naslednje štiri preglede posvetili samo njej. V duhu uravnoteženega poročanja smo se vseeno odločili ostati zvesti sami sebi, tako da bomo poskušali pretekli teden zajeti karseda široko.

Vsebina

V ospredju je bila kakopak najbolj znamenita enodnevna preizkušnja na svetu. Tadej Pogačar (UAE Emirates – XRG) je na njej iskal zmago na še zadnjem manjkajočem spomeniku v karieri, Mathieu van der Poel (Alpecin Premier-Tech) pa je želel postati prvi, ki bi na kockah severne Francije slavil štirikrat zapored. Omenjena sta bila izrazita favorita, vendar smo še enkrat dobili dokaz, da favorit na severnem peklu ne zmagujejo vedno. Priča smo bili pravljičnem koncu dirke, na žalost Slovencev pa ta pravljica ni bila Pogačarjeva.

Van Aert je na severnem peklu prišel v nebesa

O tem, da je Wout van Aert eden najboljših kolesarjev svoje generacije, že dolgo ni dvoma. Kljub temu pa je v zadnjih letih v Belgijca začel marsikdo dvomiti. Njegova zadnja velika zmaga na klasikah sega v leto 2023, ko je slavil na E3 Saxo Classic. Takrat je v spektakularni dirki nazadnje uspel ugnati Pogačarja in van der Poela, ki sta v naslednjih letih postala njegova nočna mora.

Zadnja leta so zaznamovali številni padci in poškodbe. Zmage so postajale redke, vse večkrat se je moral zadovoljiti z drugim mestom. Zdelo se je, da je kolesarja iz Herentalsa zapustila sreča. Vedno, ko se je vrnil v dobro formo, je sledila nova poškodba, ko se je leta 2023 že zdelo, da se pelje k svojemu prvemu slavju na Pariz-Roubaix, mu je na sektorju Carrefour de l’Arbre razneslo zračnico. Tudi ko Pogačar in van der Poel nista bila močnejša, sta bila srečnejša od Belgijca.

V nedeljo se je zdelo, da se zgodba preteklih let ponavlja. Že na prvem tlakovanem odseku je s predrto zračnico zaostal Mads Pedersen, kmalu za njim je podobna usoda doletela še van Aerta. Vse je kazalo na to, da bosta kolesarja, ki že nekaj let veljata za prva izzivalca Pogačarja in van der Poela, zavedno ostala pod nesrečno zvezdo. Že kmalu zatem se je izkazalo, da nesreča na Pariz-Roubaix ne prizanaša nikomur.

Van Aert je sicer doživel še en defekt, vendar se ta na njegovo srečo ni zgodil v ključnem trenutku, kot se je to pripetilo njegovemu velikemu rivalu iz Nizozemske. Nemogoče in tudi neumno je ugibati, kako bi se dirka odvila brez omenjenih defektov, saj so ti sestavni del severnega pekla. Van Aert je tokrat izkoristil, kar mu je bilo ponujeno, in prišel do največje zmage v svoji karieri.

Že na prejšnjih preizkušnjah je bilo moč opaziti, da Belgijec dirka drugače, da si upa tvegati. Na Milanu-Sanremu ga je to nagradilo s tretjim mestom, na Dwars Door Vlaanderen pa mu je sreče zmanjkalo v zadnjih metrih. Kot pravi pregovor, sreča spremlja hrabre in van Aert je letos pokazal, da si upa hazardirati. Morda je ravno zaradi tega, ker si je dovolil izgubiti, končno tudi zmagal.

V nedeljo je vozil mojstrsko. Proti Pogačarju je dirkal bolj modro kot van der Poel na dirkah predtem. Njegovo slavje na znamenitem velodromu, med katerim se je spomnil tudi leta 2018 preminulega sotekmovalca Michaela Goolaertsa, bo hitro postalo del kolesarskih analov. Kljub grenkemu drugemu mestu Pogačarja verjamemo, da so zmago van Aertu privoščili tudi slovenski ljubitelji kolesarstva.

Pariz-Roubaix ostaja unikum v svetu kolesarstva

Severni pekel je zagotovo najbolj edinstvena dirka v kolesarskem koledarju. Gre za relikvijo preteklosti, ki je izvedena samo zaradi tega, ker poteka že vse od leta 1896. In ravno zaradi tega jo imamo ljubitelji kolesarstva tako zelo radi, saj gre za edinstveno preizkušnjo, ki se zgodi samo enkrat na leto.

Dirka po Flandriji je njena največja konkurenca za naziv najbolj prestižnega spomenika v svetu kolesarstva. Vendar, če smo iskreni, ji tudi De Ronde ne pride blizu. Velika maša kolesarstva ob ceste pritegne daleč največ ljudi, saj so Flamci najbolj kolesarski narod v Evropi, vendar ni vse zgolj v kvantiteti.

Dirkanje bo tlakovanih klancih zahodne Flandrije spremljamo celoten mesec, kolesarji se vedno znova vozijo po istih poteh, ki jih dolgoletni kolesarski navdušenci poznamo bolje kot mesta, v katerih živimo. E3 Saxo Classic, In Flanders Fields, Dwars Door Vlaanderen in ostale so odličen aperitiv pred glavno jedjo, ki pa nas lahko do določene mere že nasiti. Zaradi konstantnega dirkanja po praktično istih trasah se zelo očitno izkristalizira, kdo so favoriti, Dirka po Flandriji pa je zaradi tega lahko manj razburljiva, saj razplet pogosto že poznamo.

Pariz-Roubaix je čisto nasprotje tega, saj se kolesarji na brutalne kocke severne Francije vsako leto podajo praktično na slepo. Zaradi tega je dirka dosti manj predvidljiva, veliko večjo vlogo pa igra tudi sreča. Ker so defekti sestavni del severnega pekla, se je nesmiselno pogovarjati, kakšen bi bil razplet, če ta ali oni kolesar ne bi imela predrte zračnice. O tem bi veliko znal povedati ravno Wout van Aert, ki je letos končno prebrodil vso nesrečo iz prejšnjih let.

Na drugem koncu palice se je prvič znašel zmagovalec prejšnjih treh izvedb Mathieu van der Poel, ki je v arenberškem jarku okusil, kako kaotična in neusmiljena zna biti dirka. Letos smo videli nadpovprečno število defektov pri favoritih, ki pa so kljub temu dirko končali v ospredju. Kot je nekoč dejal Mathew Hayman: “Vedno nadaljuj z vožnjo na polno, saj nikoli ne veš, kdaj bo imel težave tudi kdo drug”. Izjava, ki se je tudi letos izkazala za še kako relevantno, saj je van Aert zaradi defekta na neki točki zaostajal skoraj pol minute, van der Poel pa se je skoraj vrnil po več kot dvominutnem zaostanku.

Marsikdo bo dogajanje na severu Francije označil za cirkus, ki nima veliko skupnega s sodobnim kolesarstvom. Skoraj toliko kot noge odloča sreča, potrpežljivost, ki v današnjem svetu hitenja izginja, pa je ena glavnih vrlin. V svetu izobilja, ko nam je vse ponujeno v trenutku, je Pariz-Roubaix predstavnik preteklosti. Anahronizem, ki ga je težko pojasniti tistim, ki v njem ne vidijo lepote.

Najbolje je privlačnost dirke opisal nekdanji kolesar Theo de Rooy, ki je enkrat sredi osemdesetih dejal: “Ta dirka je zanič! Garaš kot žival, nimaš časa za lulanje, močiš se v hlače. Voziš po blatu, drsiš, vse skupaj je eno veliko sranje”. Na vprašanje novinarja, ali se kljub temu misli vrniti na dirko, pa je kot iz topa izstrelil: “Seveda, saj gre vendar za najlepšo dirko na svetu!”

Že odštevamo dneve do naslednje izvedbe!

Franziska Koch je izkoristila taktično nefleksibilnost Visme Lease a Bike

Franziska Koch (FDJ United – SUEZ) je velika zmagovalka tretjega spomenika v sezoni. Na velodromu v Roubaixu je ugnala legendarno Marianne Vos, tretje mesto je osvojila lanska zmagovalka Pauline Ferrand-Prévot (obe Visma Lease a Bike). Nemka je s tem osvojila svojo daleč največjo zmago v karieri. Pri ekipi Visma Lease a Bike pa se bodo najverjetneje še dolgo tepli po glavi, saj se jim je ponovil scenarij iz lanske moške preizkušnje Dwars Door Vlanderen.

Ženska izvedba severnega pekla je letos na žalost potekala v nedeljo. Termin si je delila z moško preizkušnjo, zaradi tega pa je bil televizijski prenos omejen na uro in pol. Za razliko od preteklih let, ko so dekleta dirkala v soboto, smo tako imeli letos možnost videti precej manj dogajanja. Morda so se tega zavedale tudi kolesarke, ki so s pravo akcijo počakale ravno do začetka televizijskega prenosa.

Kmalu se je izkazalo, da je Visma Lease a Bike najmočnejše moštvo, v vodilni trojici so imeli dve kolesarki, kljub temu pa jim ni uspelo slaviti. Za takšen razplet je kriva taktična odločitev ekipe, ki je želela, da dirko na vsak način osvoji legendarna Marianne Vos. Takšno odločitev je težko kritizirati, saj je Pariz-Roubaix še ena redkih preizkušenj, ki manjka na palmarésu najboljše kolesarke vseh časov.

Prav tako so za Nizozemko težki tedni, saj je nedavno izgubila očeta Henka, ki je bil eden najbolj zaslužnih za njene uspehe. K temu lahko dodamo tudi to, da je Vos lansko leto do zmage pomagala ravno Pauline Ferrand-Prévot, tako da se ji je Francozinja hotela na vsak način hotela oddolžiti. Vse to pa ne spremeni dejstva, da ekipa ni odvozila dobre taktične dirke, saj so si z osredotočenostjo na Vos močno zmanjšali možnosti za zmago.

Ferrand-Prévot tako nikoli ni bila uporabljena kot napadalka, ampak se je v celoti podredila ekipni kolegici. Franziska Koch je lahko le udobno sedela v zavetrju Francozinje, ki je vodilno trojico pripeljala v zaključek na velodromu. Na papirju je za favoritinjo še vedno veljala Nizozemka, vendar je sprint po 150 kilometrov utrujajočega dirkanja nekaj povsem drugega kot sprint po koncu ravninske etape.

Nemka je finale odvozila popolno. Izkoristila je naklon velodroma, da je pridobila hitrost, nato pa se je tudi odlično postavila na notranjo stran zadnjega ovinka. Nizozemko je s tem prisilila, da je morala sprintati po daljši zunanji liniji. Nekaj podobnega je pred desetletjem storil Mathew Hayman in tudi tokrat se je izkazalo, da je skoraj nemogoče slaviti, če nisi na notranji strani ovinka. Z zmago je Franziska Koch dokončno zakorakala na veliko sceno, postala je priznano ime ženskega kolesarstva.

Znova se je izkazalo, da je čakanje na sprint vedno nevarno početje, saj nikoli ne veš kako se bodo noge odzvale po dnevu težkega dirkanja. Številčna premoč je relevantna samo, če jo uporabiš, pri Visma Lease a Bike so zaradi tega v preteklosti že izgubljali dirke, morda se bodo kaj naučili po zapravljenem spomeniku.

Razburljiv teden dirkanja po Baskiji je Paula Seixasa ustoličil kot naslednjo veliko stvar kolesarstva

Pred nedeljo v peklu je bila pozornost kolesarske javnosti usmerjena v Baskijo. Na zahtevni enotedenski preizkušnji je dirkal tudi Primož Roglič (Red Bull – Bora – Hansgrohe), oči kolesarske javnosti pa so bile usmerjene predvsem na dvoboj med vzhajajočima zvezdama Isaacom del Torom (UAE Emirates – XRG) in Paulom Seixasom (Decathlon CMA CGM). Od dvoboja sicer nismo imeli veliko, saj je Mehičan po padcu in poškodbi stegenske mišice dirko končal predčasno.

To se je sicer zgodilo potem, ko je devetnajstletnik iz Lyona na prvih dveh etapah odpihnil vso konkurenco. Neverjetno suveren je bil že na uvodnem kronometru, ko je najbližjega zasledovalca, rojaka Kevina Vauquelina (Ineos Grenadiers) v dvanajstih kilometrih ugnal za kar 23 sekund. Mladi Francoz je dirko odločil že naslednji dan, ko je z napadom v stilu Tadeja Pogačarja prednost v skupnem seštevku povečal že na dve minuti.

Sledile so etape, kjer so se za etapne zmage pomerili ubežniki, dogajanje v skupni razvrstitvi pa je zares pretresla šele zadnja etapa, ki je potekala v obupnem vremenu. Mraz in močan naliv sta krepko premešala karte. Medtem ko se je marsikdo predal že pred etapo, pa so si ob pogledu na vremenske razmere roke meli pri norveški ekipi Uno-X Mobility. Vikingi so izvedli redko viden ekipni napad, s katerim so Tobiasa Haalanda Johannessena iz enajstega katapultirali na končno tretje mesto v skupnem seštevku.

Da je šlo za resno akcijo, priča tudi dejstvo, da je sredi etape paniko zagnal vodilni Francoz. Ko se mu je Norvežan približal na manj kot dve minuti zaostanka, je krenil v solo lov, ki pa ni imel možnosti za uspeh, saj je spredaj tempo še vedno narekovala polovica skandinavske ekipe. Seixas je pokazal svojo neizkušenost, ko je stvari poskušal rešiti na lastno pest, na njegovo srečo pa je bila prednost pred Johannessenom dovolj zajetna, da napaka ni bil pogubna.

Kljub temu lapsusu, ki si ga komaj devetnajstletni kolesar kakopak lahko privošči, je Seixas znova dokazal, za kakšnega talenta gre. Osvojil je svojo prvo enotedensko preizkušnjo svetovne serije, ob tem pa je premagal tudi lani tretjega z Dirke po Franciji Floriana Lipowitza (Red Bull – Bora – Hansgrohe).

Na koncu naj dodamo še komaj verjetno zanimivost. Paul Seixas je prvi Francoz, ki je osvojil enotedensko dirko svetovne serije! Ta se je pod oznako Pro Tour vzpostavila že daljnega leta 2005, Seixas pa je rojen leto pozneje. Galski petelini so končno dočakali svojega Mesijo. Naslednji izziv za kolesarja Decathlona bodo ardenske klasike, kjer bo skupaj z Remcom Evenepoelom (Red Bull – Bora – Hansgrohe), največji izzivalec Tadeja Pogačarja.

Tim Merlier se je v karavano vrnil z zmago na neuradnem svetovnem prvenstvu sprinterjev

Ob dominaciji Tadeja Pogačarja na največjih enodnevnih preizkušnjah in ob razburljivem dirkanju mladcev, kot sta Paul Seixas in Isaac del Toro, so sprinterji letos ostali nekoliko v ozadju. Jonathan Milan (Lidl – Trek) je sicer zbral že šest zmag, štiri v svetovni seriji, kljub temu pa je njegova zmagoslavja niso bila videna kot izven serijski dosežki.

Seveda ne moremo karkoli očitati Milanu navsezadnje lahko premaga samo kolesarje, ki se pojavijo na startu, vendar je hkrati res, da konkurenca ni bila na zares vrhunski ravni. Vrste sprinterjev so namreč oklestile poškodbe in bolezni. Na dirkah smo pogrešali predvsem Tima Merlierja (Soudal Quick-Step) in Olava Kooija (Decathlon CMA CGM), ki sodita med pet najhitrejših kolesarjev na svetu. Za Belgijca bi si upali trditi, da lani ni imel prave konkurence.

Triintridesetletnega kolesarja Soudal Quick-Stepa je med zimskimi pripravami zaustavila poškodba kolena. Zaradi nje ni tekmoval vse do Velike nagrade Jeana – Pierra Monséreja 22. marca. Takrat ni bil v ospredju in zdelo se je, da ga čaka še precej dolga pot do popolnega okrevanja.

Svetovno prvenstvo sprinterjev, kot je neuradno ime klasike Scheldeprijs, je bila šele druga Merlierjeva dirka v sezoni. Pred startom tako ni veljal za favorita, saj s(m)o mnogi dvomili o njegovi formi. Zmagovalca smo iskali predvsem med Jasperjem Philipsenom (Alpecin Premier-Tech) in Dylanom Groenewegnom (Unibet Rose Rockets), ki je letos znova v odlični formi.

V kaotičnem zaključku, ki so ga zaznamovali številni padci, na žalost jo je skupil tudi Luka Mezgec, je Merlier znova dokazal svoje mojstrstvo. Zvesti odproda Bert van Lerberghe ga je dostavil na solidno pozicijo, Merlier pa je z dolgim sprintom dokazal, da je še vedno najhitrejši kolesar na svetu.

Na Scheldeprijs se je zelo izkazal tudi mladi Žak Eržen (Bahrain Victorious), ki je s petim mestom dosegel svoj najboljši rezultat v karieri. Uspeh nekdanjih kolesarjev novomeškega kolesarskega kluba je s četrtim mestom dopolnil Srb Dušan Rajović (Solution Tech NIPO Rali).

Oznake:
Deli novico
Ni komentarjev

Sledi nam

Zuatu ROAD
Zuatu PRO