Superman Lopez, kot so ga klicali, je bil svoj čas najboljši hribolazec na svetu. Vsi se spomnimo vzpona na Col de la Loze leta 2020, ko je Kolumbijec premagal tudi takrat najboljša Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Svoja najbolj plodna leta je preživel v Astani, ko pa je zapustil ekipo Alexandra Vinokurova, so se stvari hitro obnile navzdol.
Miguel Angel Lopez je bil rojen leta 1994 v mestecu Pesca znotraj departmaja Boyaca, od koder prihajata tudi brata Dayer in Nairo Quintana. Na sceno je prišel tako kot večina kolumbijskih talentov – pojavil se je na eni izmed dirk za mlajše člane in jo zmagal. Od tam je šlo samo navzgor. In proti koncu žal navzdol.
Zakaj ga kličemo Superman? Ko je bil star šestnajst let, so mu ob ropu tatovi poskušali ukrasti kolo, ga celo zabodli, a Lopez se jim je uprl in ušel. S tem istim kolesom je kasneje celo osvojil Dirko po Kolumbiji za mlajše člane.
Začetek turbulentne poti v Astani
Širša svetovna javnost je Lopeza prvič spoznala leta 2014, ko je kar nekoliko presenetljivo osvojil Tour de l’Avenir, Dirko po Franciji za mlajše člane, kjer se je dokazal kot izjemen hribolazec.
Opazil ga je tudi Alexandre Vinokurov, ki mu je že naslenje leto ponudil pogodbo v ekipi Astana. Že v prvem letu se je lahko učil od zmagovalcev tritedenskih dirk Vincenza Nibalija in Micheleja Scarponija. V ekipi so bili takrat tudi Mikel Landa, Jakob Fuglsang, Fabio Aru ter izkušeni Slovenec Borut Božič.
V prvi sezoni je Lopez navdušil s skupnim sedmim mestom na Dirki po Švici, ki jo je takrat v velikem slogu in v močni konkurenci osvojil Simon Špilak.
Prvo zmago je dosegel nekaj tednov kasneje na Dirki po Burgosu, ko je bil najboljši v etapi s ciljem na Pindei de la Sierri. V skupnem seštevku je bil peti, dvojno zmago pa sta dosegla njegova ekipna kolega Rein Tarramae in Michele Scarponi.
Dobro je začel tudi naslednjo sezono. Na etapnih dirkah v Argentini in Maleziji je osvojil dve etapni zmagi, močno pa znova zasijal na Dirki po Švici. V etapi s ciljem na ledeniku Soelden je zaostal le za Tejayjem van Garderenom, naslednji dan pa v kronometru z drugim mestom premagal tudi kasnejšega olimpijskega prvaka Fabiana Cancellaro in oblekel rumeno majico. To je naslednji dan kljub četrtemu mestu v Davosu ubranil, s tem pa se je veselil svoje prve zmage na večdnevnih dirkah.
V ekipi so bili zelo zadovoljni, zato so ga ob koncu sezone poslali na Dirko po Španiji, a je že v šesti etapi žal odstopil. To ga ni ustavilo. Že konec septembra se je znova izkazal in zmagal še na svoji prvi enodnevni dirki Milano-Torino, najstarejši kolesarski preizkušnji na svetu.
Leta 2017 je Astano zapustil Vincenzo Nibali in ekipa je potrebovala novega kapetana. Lopezu je poškodba odvzela prvo polovico sezone, a na Dirki po Španiji se je vseeno prvič v karieri boril za visok skupni rezultat. Bolj kot končno osmo mesto izstopata dve etapni zmagi, ko je ugnal tudi bivšega kapetana Nibalija ter izjemnega Chrisa Frooma.
Blestel tudi na Grand Tourih
Vrhunski rezultati so mu dvignili apetite pred sezono 2018, v kateri je napadal zmago na Giru in Vuelti. Pred italijansko tritedensko dirko je bil v fantastični formi, zato je odkrito napovedal boj za rožnato majico. A naposled ni bil tako konkurenčen, kot bi si želel.
Odlični Simon Yates si je v prvih dveh tednih nabral visoko prednost in kazalo je, da je dirka odločena, Lopez pa bi dirko končal v prvi deseterici. A v tretjem tednu je Chris Froome popolnoma razbil dirko. Odstopila sta Yates in Thibaut Pinot, v težave je zašel tudi Domenico Pozzovivo in Miguel Angel Lopez v skupnem seštevku napredoval ter zaostal le za Froomom in Tomom Dumoulinom.
Po tem izjemnem rezultatu je šel na Dirko po Španiji še z višjimi pričakovanji, a že v prvem tednu izgubil preveč časa. Spet je zasijal v drugem in tretjem tednu, ko se je z nekaterimi vrhunskimi predstavami vrnil v boj za stopničke.
Pred zadnjo gorsko etapo je na petem mestu za tretjeuvrščenim Stevenom Kruijswijkom zaostajal dobre pol minute, med obema pa je bil uvrščen še domačin Enric Mas. Ta je naposled dobil dvajseto etapo v Andori in se tako povzpel na drugo mesto. A tik za njim je ciljno črto prečkal Lopez, ki je tako po Giru tudi na Vuelti stopil na najnižjo stopničko zmagovalnega odra. Rdečo majico je takrat osvojil Simon Yates.
Po zmagi na Dirki po Kataloniji je Lopez z visokimi pričakovanji začel tudi Giro leta 2019. Po udarnem začetku in visokem četrtem mestu po tednu dni dirkanja, se je zdelo, da bo eden glavnih kandidatov, ki bi lahko Primožu Rogliču preprečili zmago.
Žal pa je imel Slovenec precej zdravstvenih težav in vrata so se odprla drugim kolesarjem. Kolumbijec ni izkoristil priložnosti in na koncu se je zmage razveselil Richard Carapaz, ki je Lopeza ugnal za kar slabih sedem minut in pol.
Superman pa se ni predal. Že na Dirki po Španiji je popravil vtis in dva dni celo nosil rdečo majico. Vendar pa je bil uspeh kratkotrajen. Po epski gorski etapi s ciljem na Cortals d’Encamp, kjer je neurje na makadamskem odseku povsem razbilo dirko, se nikoli več ni vmešal v boj za zmago.
Etapo je takrat dobil Tadej Pogačar, ki je prvič v karieri zmagal na tritedenski dirki. Primož Roglič pa je le dan zatem rdečo majico slekel Nairu Quintani in je ni izpustil do cilja v Madridu, kjer je Slovenija premierno osvojila tritedensko dirko.
Premagal tako Rogliča kot Pogačarja
V koronskem letu 2020 se je Lopez prvič odpravil na Dirko po Franciji. Bil je eden redkih, ki so sploh bili sploh konkurenčni Pogačarju in Rogliču. To pa je dokazal predvsem na sedemnajsti etapi s ciljem na Col de la Loze, kjer je na visoki nadmorski višini zasijal in premagal vso konkurenco ter se tako veselil svoje prve etapne zmage na dirki vseh dirk.
Tretje mesto v skupnem seštevku je držal do zadnjega kronometra na La Planche des Belles Filles, tam pa v senci neverjetnega preobrata na vrhu dirke izgubil najnižjo stopničko. To je zasedel Richie Porte, Lopez pa je zaostal še za Mikelom Lando in Enricom Masom in tako zdrsnil na šesto mesto.
Kasneje se je odpravil še na Dirko po Italiji, ki je leta 2020 potekala v oktobru, a je po padcu v prvi etapi zelo hitro pozornost usmeril v leto 2021. Leto, ki je prineslo veliko spremembo.
Lopez je namreč zamenjal ekipo. Po šestih letih v Astani je podpisal pogodbo z Movistarjem, ki mu je ponudil mesto sokapetana na Vuelti. Še prej je nastopil na Touru, kjer se ni znašel. Njegov najboljši rezultat je bilo 27. mesto, dirke pa na koncu ni končal, a so odstopa naj bi prišlo proti njegovi volji.
Na Vuelti je bil odlično razpoložen. Alejandro Valverde je sicer odstopil, zato si je vlogo kapetana delil le z Enricom Masom. Z zmago v osemnajsti etapi je Lopez utrdil svoje mesto na odru za zmagovalce, blizu je bil tudi drugouvrščenemu Masu.
V dvajseti etapi pa šok. Lopez je bil ujet v eno izmed lukenj, zaradi katere je izgubil stik z glavnino. Ker ob sebi ni imel nobenega pomočnika, je iz nepojasnjenih razlogov nenadoma odstopil z dirke ter tretje mesto prepustil Jacku Haigu.
Le nekaj dni kasneje je Lopez prekinil pogodbo s špansko ekipo ter pred letom 2022 podpisal z Astano Qazaqstan, kjer mu je bilo obljubljeno mesto kapetana. “Izpustitev olimpijskih iger, predčasen odhod s Toura proti moji volji in nato na Vuelti še nekateri trenutki, ki so ustvarjali napetost zaradi deljene vloge kapetana. Pri Movistarju je bilo vedno tako – Nairo in Landa sta to občutila v preteklih letih. Tudi sam sem začel čutiti enako napetost,” je dejal, ko je zapustil ekipo.
In tu se začne padec Miguela Angela Lopeza.
Ko se je zdelo, da Kolumbija dobiva novega zvezdnika, se je krivulja obrnila navzdol
Julija ga je Astana suspendirala zaradi suma trgovanja s prepovedanimi poživili in morebitnega sodelovanja z zdravnikom Marcosom Maynarjem, ki naj bi v preteklosti sodeloval pri številnih dopinških aferah.
Lopez je bil sicer aretiran že pomladi, a ga je policija zaradi pomanjkanja dokazov izpustila. Tudi tokrat ni bilo zadostnih dokazov, že deset dni kasneje je bil Kolumbijec spet član svojega moštva.
Naslednje leto mu je ekipa Astana namenila le mesto v ekipi za Dirko po Španiji, kjer pa ni bil konkurenčen vodilnemu Remcu Evenepoelu ter bivšemu ekipnemu kolegu Masu. Ta je bil na koncu drugi, Lopez pa je na četrtem mestu za tretjeuvrščenim Juanom Ayusom zaostal za slabo minuto.
Sezono je sklenil s solidnim četrtom mestom na Dirki po Venetu, a tu se je njegova kalvarija šele začela.
Dvanajstega decembra je Astana dokončno prekinila pogodbo s kontroverznim Kolumbijcem. “Astana Qazaqstan je odkrila nove dokaze, ki nakazujejo na sodelovanje M. A. Lopeza in dr. M. Maynarja. Skladno s tem ekipa nima druge izbire, kot da nemudoma prekine pogodbo med kolesarjem in moštvom, saj je prišlo do kršenja pogodbe in internih ekipnih pravil,” so v izjavi napisali pri Astani.
Lopeza to ni zmotilo, podpisal je pogodbo s kolumbijsko ekipo EPM Medellin, s katero je v sezoni 2023 dosegel kar 27 zmag na dirkah nižje kategorije.
Lani pomladi je Mednarodna kolesarska zveza Supermanu izrekla štiriletno prepoved dirkanja. Razlog naj bi bila uporaba menotropina, ki so ga pri njem odkrili pred Dirko po Italiji 2022. Miguela Angela Lopeza na dirkah ne bomo videli do julija 2027, a verjetno ga takrat v svojih vrstah ne bo želela nobena evropska ekipa.
Kolumbijec je sicer še vedno član ekipe EPM Medellin, pa čeprav ne sme dirkati. Šteje že 31 let, ko se mu izteče prepoved dirkanja, pa bo že spadal med starejše kolesarje.
Lopez je bil eden tistih pravih kolumbijskih hribolazcev, ki smo si jih zapomnili po borbenih vožnjah, najbolj pa so zasijali na težkih vzponih, tam, kjer je nadmorska višina presegla 2000 metrov.
Lopezov stil vožnje je bil lep, res pa je, da je bila njegova celotna kariera prežeta z negotovostmi. Kadarkoli se bomo spomnili nanj, bo imel ob imenu črno piko in škoda je, da se je njegova športna pot končala na tak način. Superman je na sceno prišel kot velik junak iz Kolumbije, odšel pa v povsem drugačni, slabši luči.
