Fabio Jakobsen je na pragu osvojitve svoje prve zelene majice s katerega izmed Grand Tourov. V veliki meri se mora zato zahvaliti ekipi, ki je na težkih etapah ostala ob njem in mu narekovala tempo.
Na 20. etapi Deceuninck-Quick Step ni bil viden skoraj nikoli. To je zato, ker je vseh osem kolesarjev belgijskega moštva ostalo povsem v ozadju in skrbelo, da Fabio Jakobsen ujame časovno zaporo. Naposled jim je uspelo in ekipa se bo lahko veselila zmage v točkovanju za zeleno majico.
Ni redko, da vidimo, kako ekipe na gorskih etapah nekaj kolesarjev pošljejo k šprinterju in mu tako pomagajo priti do cilja. A zelo redko je, da se celotna ekipa pomakne v ozadje in skupaj vozi v slogu ekipnega kronometra. Takšno početje je lahko tudi nevarno, saj v primeru neuspeha časovna zapora »povozi« celotno ekipo in njihovih nastopov na dirki je konec.
Tokrat se je Deceuninck-Quick Step brez težav prebil do cilja znotraj časovne zapore. Ciljno črto so prečkali kot zadnji, a do magične meje jim je ostalo še velikih 16 minut. Prihod v cilj pa je nato postregel z eno najlepših slik v svetu kolesarstva, ki pooseblja duh tega športa. Osmerica se je objela preko ramen in z vzporedno vožnjo zapeljala v cilj.
»To je neverjetno,« je v cilju povedal Jakobsen. »Zelo sem vesel, da sem črto prečkal skupaj s fanti, brez njih ne bi osvajal etap in zelene majice.«
»Vedno so mi stali ob strani, ljubim svoje sotekmovalce in vesel sem, da sem lahko del Deceuninck-Qiuck Stepa. Že ko to izgovorim, sem ponosen.«
»Zadnjih nekaj dni je bilo zares težkih, noge so prazne, a sem vesel z dosežki preteklih tednov, več si ne bi mogel želeti,« se je na minule etape ozrl Fabio Jakobsen, ki se po lanski hudi nesreči vrača na najboljši možen način.
Jakobsen do zelene majice loči še 33,8 kilometra dolg kronometer, ki ga bo začel kot drugi. Kljub utrujenim nogam bi moral s preizkušnjo opraviti brez težav in se v Santiagu de Composteli zasluženo povzpeti na oder za zmagovalce.