Pred nami je dirka vseh dirk, kolesarski vrhunec sezone, ki prinaša brutalne gorske etape, šahovske partije največjih ekip in neizprosen boj za prestižne majice. Podrobno smo analizirali štartno listo, secirali strategije glavnih favoritov ter poiskali skrite adute, ki bi lahko presenetili iz ozadja.
- Težkokategorniki za skupni seštevek
- Vse podrejeno enemu cilju
- Omejena pomoč ekipe in osamljeni jezdeci
- Kateri mladenič bo najbolje prestal tritedenski test – Bela majica
- Vladarji šprintov in zelena majica
- Lovci na etape in režiserji kaosa
- Bitka med hribolazci – Pikčasta majica
- Pod radarjem – Ekipe, ki iščejo svojo priložnost iz ozadja
Težkokategorniki za skupni seštevek
Vse podrejeno enemu cilju
Ko pogledamo štartno listo, hitro opazimo tri ekipe, ki imajo samo en cilj: boj za najvišja mesta v skupnem seštevku. Prav nobeno presenečenje ni, da gre za zasedbe UAE Emirates-XRG, Visma-Lease a Bike in Red Bull-Bora-hansgrohe.
Poglejmo najprej v tabor Emiratov. V svojih vrstah imajo aktualnega zmagovalca dirke in prvega favorita Tadeja Pogačarja, ki bo lovil peto rumeno majico. V primerjavi z lansko zasedbo so letos v ekipi opravili kar štiri spremembe. Vendar ko pogledamo ekipo v celoti in trenutno formo kolesarjev, se zdi, da gre celo za najmočnejšo zasedbo, kar jih je ta ekipa kadarkoli poslala v podporo Pogačarju na Tour. Na ravnini bosta glavno vlogo imela Nils Politt in Florian Vermeersch, na razgibanem terenu bosta vajeti prevzela Brandon McNulty in Tim Wellens, medtem ko bodo v visokih gorah za svojega kapetana skrbeli Felix Großschartner, Adam Yates in Isaac del Toro. Slednji bo v določenih taktičnih situacijah lahko odigral tudi vlogo sekundarnega kapetana.
Prvi izzivalec Jonas Vingegaard ima ob sebi eno najbolj »lahkih« ekip v zadnjih letih, »lahkih« v smislu, da je izjemno usmerjena v gorske etape. Per Strand Hagenes in Edoardo Affini sta odlična motorja na ravnini, Victor Campenaerts in nova okrepitev Bruno Armirail pa sta dobra na vseh terenih, hkrati pa lahko na vzponih dolgo časa držita visok ritem, s čimer bosta utrujala tekmece. Po nekaterih spremembah je v ekipo prišel Davide Piganzoli, ki je že na letošnjem Giru poskrbel za zadnje navijanje tempa pred napadi svojega kapetana. Če k temu dodamo še ameriški dvojec Matteo Jorgenson in Sepp Kuss, dobimo zasedbo, ki se lahko dobro zoperstavi Emiratom. Ob tem pa ostaja vprašanje, kako osamiti Pogačarja, kajti razen Kussa (v svoji najboljši izvedbi) nihče še ni prikazal boljšega nivoja vzpenjanja kot Mehičan del Toro. To bi, poleg premoči Slovenca, lahko predstavljalo največjo težavo.
Zadnja izmed trojice ekip je Red Bull-Bora-hansgrohe, ki na dirko prihaja z drugačno strategijo. V ekipi imata vlogo sokapetana Remco Evenepoel in Florian Lipowitz. Oba sta že stala na najnižji stopnički zmagovalnega odra in če se kateremu izmed prvih dveh favoritov ne zgodi nič dramatičnega, se zdi, da so stopničke tudi maksimum, kar lahko nemška ekipa doseže. V medijih, predvsem belgijskih, je sicer veliko govora o tem, da naj bi bil Evenepoel primarni kapetan, nekoliko pod njim v hierarhiji na papirju pa naj bi bil Nemec, vendar po letošnjih predstavah temu ne gre verjeti. Ob sebi imata močno podporo za ravninske in rahlo razgibane etape, med pomočniki je tudi Jan Tratnik. Z izjemo Jaia Hindleyja, ki velja za izjemnega hribolazca, ekipi manjka še kakšno odmevno ime za gorske etape. Vendar glede na to, da jim ne bo treba nadzorovati ritma na etapah, to ne bi smela biti večja težava.
Omejena pomoč ekipe in osamljeni jezdeci
V drugo kategorijo ekip, ki se bodo večinoma posvetile skupnemu seštevku, spadata Lidl-Trek in Decathlon CMA CGM, vendar pri njih celotna ekipa ne bo podrejena kapetanoma. Juan Ayuso bo vodja nemške ekipe in sploh prvič samostojni kapetan na Dirki po Franciji, kar si je po odhodu iz tabora Emiratov po lanski sezoni tudi želel. V primeru, da se bo boril za najvišja mesta, bo na zahtevnih etapah lahko računal na podporo vseh ekipnih kolegov, vendar vsaj na začetku ne bo tako, saj bo Mads Pedersen poskušal osvojiti kakšno etapo. Bo pa Ayuso ob sebi imel izkušenega in vsestranskega Carlosa Verono, hkrati pa bi na dober rezultat v skupnem seštevku lahko računal tudi Mattias Skjelmose, ki pa se je letos, kot smo že videli, znal podrediti španskemu kolegu in narekovati ritem zanj.
Podobna zgodba je v taboru francoske ekipe, kateri bo poveljeval domači supertalent Paul Seixas. Večino ekipe bo imel zase, del zasedbe pa se bo posvetil šprinterju Olavu Kooiju. Menimo, da je to prava odločitev, saj se s tem pritisk s strani ekipe (s strani francoske javnosti zagotovo ne) precej zmanjša, v kolikor Nizozemec doseže nekaj dobrih rezultatov v šprintih. Devetnajstletnik bo ob sebi imel gorskega pomočnika Matthewa Riccitella ter trojico specialistov za vse terene: Nicolasa Prodhomma, Aureliena Paret-Peintreja in Tiesja Benoota. Za ravninske dele etap bo skrbel še Daan Hoole, s čimer bo Seixas dobro varovan na različnih terenih, to pa mu omogoča dobro podlago za napad na stopničke.
Nato imamo tretjo vrsto kolesarjev, ki se bodo borili za skupni seštevek, vendar ne bodo imeli velike podpore ekipe, saj bodo imeli njihovi klubi več različnih ciljev. Med te kolesarje spadajo Antonio Tiberi (Bahrain Victorious), kateremu bo pomagal le izkušeni Damiano Caruso, Tobias Halland Johannessen (Uno-X Mobility), pri katerem bo večina klubskih kolegov iskala uspehe v pobegih in šprintih, ter Ilan Van Wilder (Soudal Quick-Step), saj bodo pri njegovi ekipi povsem osredotočeni na šprinte z njihovim prvim zvezdnikom Timom Merlierjem.
V posebno kategorijo spadajo Tom Pidcock (Pinarello Q36.5), Richard Carapaz (EF Education-EasyPost) in Cian Uijtdebroeks (Movistar). Ti kolesarji imajo v ekipi sotekmovalce, ki so jim sposobni pomagati v boju za skupni seštevek, a so hkrati tudi sami sposobni doseči lastne vrhunske rezultate. Bodo pa njihove ekipe v primeru, da se jim obeta odličen izkupiček, brez pomislekov podredile preostale kolesarje v pomoč kapetanu.
Kateri mladenič bo najbolje prestal tritedenski test – Bela majica
Pri boju za belo majico gre praktično za boj za rumeno barvo v pomanjšani obliki. Glavne tri favorite smo že omenili v boju za visoka mesta v skupnem seštevku, to pa so Paul Seixas, Isaac del Toro in Juan Ayuso.
Prvi favorit je domačin Seixas, vendar je potrebno omeniti, da še ne vemo, kako se bosta njegovo telo in um odzvala na vse napore, ki jih prinaša Tour. Za razliko od Francoza del Toro že ve, kako je biti pod pritiskom, to je okusil na lanskem Giru, ki ga je končal na vrhunskem 2. mestu, vendar je njegova primarna vloga tukaj pomočnik Tadeja Pogačarja.
Juan Ayuso je nekakšna enigma. Kolesarski svet ve, da ima potencial za izjemne rezultate, vendar na tritedenskih dirkah še ni pokazal konstantnosti, ki je potrebna za vrhunski izid, in prav to je razlog, da ga umeščamo na tretje mesto. Tu so še Davide Piganzoli, Antonio Tiberi, Cian Uijtdebroeks, Matthew Riccitello, Alex Baudin (EF Education-EasyPost) in Kevin Vauquelin (Netcompany Ineos), vendar kolesarji bodisi niso v pravi formi bodisi njihov najvišji prikazan nivo ni na takšni ravni kot pri trojici glavnih favoritov.
Vladarji šprintov in zelena majica
Organizatorji so nekoliko spremenili sistem točkovanja v tekmovanju za zeleno majico, s čimer so osrečili čistokrvne šprinterje, medtem ko so kolesarji tipa Mads Pedersen (Lidl-Trek) precej prikrajšani in se njihove možnosti zmanjšajo.
Na štartni listi imamo veliko kvalitetnih šprinterjev, a izrazito odstopa trojica: Jasper Philipsen (Alpecin Premier-Tech), Tim Merlier (Soudal Quick-Step) in Olav Kooij (Decathlon CMA CGM). Belgijca sta že izkušena mačka na dirki, ki jima je podrejen večji del ekipe, ob sebi pa imata dva izjemna zadnja moža za pripravo šprinta: to sta Mathieu van der Poel za Philipsena in Bert van Lerberghe za Merlierja.
Seveda je tukaj še precej šprinterjev, ki se bodo borili za vrhunske rezultate na njim namenjenih etapah: Biniam Girmay (NSN Cycling), Phil Bauhaus (Bahrain Victorious), ki za sabo nima dobre sezone, ter dvojec iz ekipe Jayco AlUla: Pascal Ackermann in Michael Matthews za šprinte razredčene glavnine. V enako kategorijo kot Matthewsa lahko štejemo tudi letos izjemnega Doriana Godona (Netcompany Ineos). Potem imamo nekaj šprinterjev, ki so primarno dobri na klasikah, a lahko tudi na Touru na posameznih etapah posežejo visoko: to so Søren Wærenskjold (Uno-X Mobility), Arnaud De Lie (Lotto Intermarche) in Milan Fretin (Cofidis).
Jasper Philipsen zaradi svoje sposobnosti, da preživi nekatere krajše vzpone, velja za prvega favorita za osvojitev zelene majice. Merlier in Kooij bi mu sicer lahko konkurirala, a je iz njunih izjav razbrati, da ju bolj zanimajo same etape, kot pa da bi energijo po nepotrebnem trošila še na letečih ciljih.
Ob tem moramo izpostaviti še nekaj konkurentov: Biniam Girmay ima pred sabo izkušen in kvaliteten šprinterski vlak z Van Asbroeckom, Stewartom in Askeyem. Posebno omembo si zasluži Mads Pedersen, ki v zadnjih sezonah v klasičnih ravnih šprintih ni pokazal prave konkurenčnosti, je pa daleč najboljši med vsemi hitrimi možmi na vzponih. To bo moral izkoristiti na etapah, kot je četrta, in tam pobrati kar se da veliko točk.
Lovci na etape in režiserji kaosa
V to kategorijo spada nekaj praktično celotnih ekip ter posamezniki, ki so že stari znanci pobegov na Touru. Izstopa celotna zasedba EF Education-EasyPost, vključno z Richardom Carapazom. Ne bi se čudili, če bi Ekvadorec namesto tri tedne dolge vožnje v glavnini raje iskal etapne zmage iz begov. Poleg njega v ameriški ekipi izstopajo še Ben Healy, ki je lani dobil etapo in nosil rumeno majico, Michael Valgren, ki doživlja svojo drugo pomlad v karieri, letos zelo konstantni Alex Baudin ter Kasper Asgreen. Slednji sicer ni več v najboljših letih, a ob pogledu na profil 17. etape se mu bodo zagotovo zasvetile oči.
Naslednja ekipa je Uno-X Mobility. Skandinavska zasedba ima sicer Tobiasa Hallanda Johannessena za skupni seštevek in Sørena Wærenskjolda za šprinte, vsi ostali pa se bodo osredotočali na bege. Tu izstopa lanskoletni zmagovalec enajste etape Jonas Abrahamsen, naslednji v vrsti pa je hitri veteran Magnus Cort, ki bo na svojem zadnjem Touru v karieri iskal svojo tretjo etapno zmago. Omenimo še eksplozivnega kolesarja za razgiban teren Anthona Charminga, ki na dirko prihaja v izvrstni formi, kar je potrdil na dirki Auvergne-Rona-Alpe z zmago na eni izmed etap.
Švicarska ekipa Tudor prav tako spada v to kategorijo, nimajo kolesarja, ki bi se lahko boril za skupni seštevek, imajo pa adute za vse ostale terene. V šprintih bo dobre rezultate iskal dvojec Arvid de Kleijn in Rick Pluimers. V begih na ravninskih in razgibanih etapah bodo svoje mesto iskali Julian Alaphilippe, Marc Hirschi (nobeden izmed njiju letos ni v pretirano dobri formi) ter povratnik po poškodbi Matteo Trentin. Na gorskih etapah pa bosta svoje sposobnosti preizkušala Yannis Voisard in Michael Storer, slednji bi se lahko celo boril za pikčasto majico.
Ekipa Netcompany Ineos je na dirko prišla z drugačnimi načrti, kot so si jih zadali pred začetkom sezone. Britanci so načrtovali boj v skupnem seštevku z dvojcem Oscar Onley in Kevin Vauquelin, vendar se je prvi poškodoval na dirki Auvergne-Rona-Alpe in ni okreval do začetka, medtem ko je Francoz izven forme, s katero bi lahko računal na prvo deseterico v skupnem seštevku. Prilagojeni načrt je preprost: etapna zmaga na ekipnem kronometru in to, da nekdo od njenih kolesarjev obleče rumeno majico prvi dan. Nato sledi lov na etapne zmage v hitrih zaključkih z Dorianom Godonom ter v gorah s Thymenom Arensmanom, ki je lani osvojil dve etape in tudi letos upa na kaj podobnega. V dobri formi na dirko prihaja tudi Tobias Foss, ki bo svojo priložnost prav tako iskal v pobegih.
Potem imamo še številne posameznike, ki bi znali igrati vidno vlogo v begih. Med njimi je prvo ime Mathieu van der Poel, ki bo v šprintih sicer imel vlogo zadnjega moža za Philipsena, na ostalih etapah pa bo imel proste roke in je v zelo dobri pripravljenosti. Tudi Matej Mohorič (Bahrain Victorious) bo v begih iskal svoje mesto pod francoskim soncem. Slovenski ljubitelji kolesarstva upamo, da ujame pravo formo in da so zdravstvene težave le še preteklost. Omeniti je potrebno še nekaj specialistov za razgiban teren: to so Romain Gregoire (Groupama FDJ-United), Fred Wright (Pinarello Q36.5), Quinn Simmons (Lidl-Trek) in Mauro Schmid (Jayco AlUla).
Bitka med hribolazci – Pikčasta majica
Napadalci oziroma hribolazci, ki se bodo osredotočili na zbiranje točk na gorskih ciljih, bodo letos imeli večje možnosti v primerjavi z lanskim letom, ko je pikčasto majico mimogrede osvojil Tadej Pogačar. Tudi za letos velja, če jo bo Pogi želel osvojiti, bo glavni favorit, vendar to ni njegov primarni cilj, zato se bomo posvetili kandidatom, ki imajo realne možnosti za uspeh.
Lenny Martinez (Bahrain Victorious) je že lani poskušal osvojiti ta seštevek, vendar je bila njegova forma takrat absolutno preslaba, poleg tega pa je izgubil marsikaterega simpatizerja s tem, ko se je držal klubskega avtomobila, da bi lahko obdržal stik z ostalimi kolesarji na vzponu. Francoz je letos v veliko boljši formi in vstopa na dirko kot eden glavnih favoritov za to prestižno majico, vendar bo konkurenca letos izjemno ostra.
Svojo željo po osvojitvi te majice je napovedal še en Francoz, Valentin Paret-Peintre (Soudal Quick-Step), lanskoletni zmagovalec etape na Mont Ventoux, kar dokazuje, da je sposoben osvajati najtežje vrhove na dirki. Einer Rubio (Movistar) je že na letošnjem Giru pokazal veliko željo po tej razvrstitvi, kar nakazuje, da bi lahko nekaj podobnega storil tudi v Franciji. Omeniti velja še Richarda Carapaza, ki je pikčasto majico osvojil že pred dvema sezonama, dovolj kvaliteten hribolazec za ta podvig pa je tudi Michael Storer. Seveda lahko preseneti tudi kakšen kolesar iz drugega plana, kot so Mattias Skjelmose, Ben Healy ali Jordan Jegat (TotalEnergies).
Pod radarjem – Ekipe, ki iščejo svojo priložnost iz ozadja
Dotaknili se bomo še nekaj ekip, o katerih se ne govori veliko, pa še tisto, kar se sliši, ima večinoma negativno konotacijo. Ekipa Picnic PostNL je razočaranje letošnje sezone in tudi ob pogledu na štartno listo nimajo pretiranega razloga za optimizem. Imajo eno močnejše orožje, to je šprinter Pavel Bittner, ki je sposoben doseči solidne rezultate, vendar ob tako močni šprinterski konkurenci ne gre pričakovati, da bi lahko sam rešil ekipo z etapno zmago.
Podobno kot pri nizozemski ekipi je tudi pri povabljeni zasedbi Caja Rural-Seguros RGA glavno ime šprinter Fernando Gaviria. Vendar se zdi, da so njegovi najboljši časi že za njim, zdaj v šprintih poskuša z napadi od daleč, ki pa večkrat kot dober lasten rezultat služijo kot najboljši položaj za njegove tekmece, ki zavetrje nato s pridom izkoristijo. Imajo pa vsaj za v gore še eno zanimivo ime: to je Sebastian Berwick, ki je tudi na Dirki po Sloveniji pokazal zelo solidno raven forme in bo iz begov poskušal doseči odmeven rezultat. Ob tem jih bomo pogosto videvali v begih, predvsem na ravninskih etapah, z glavnim ciljem, da čim večkrat pokažejo svoje sponzorje na televizijskih ekranih.
TotalEnergies je lani dosegel izjemen rezultat z desetim mestom v skupnem seštevku Jordana Jegata, vendar letos ne gre pričakovati ponovitve. Jegat bo še vedno njihovo glavno orožje za dosego dobrega rezultata iz bega, ob tem pa lahko dodamo še hitrega Anthonyja Turgisa in specialista za pobege Mattea Vercherja. Tudi pri Cofidisu imajo nekaj kvalitetnih kolesarjev, sicer nimajo aduta za skupni seštevek, imajo pa zato nekaj solidnih opcij za bege. Med njimi izstopa veteran Ion Izagirre, ki je še vedno sposoben doseči zelo dobre rezultate, prav tako pa tudi Alex Aranburu. Za šprinterske zaključke imajo v ekipi Milana Fretina, ki ima pred sabo soliden šprinterski vlak.
Za konec smo pustili ekipo XDS Astana, ki nas je na prvem Grand Touru sezone navduševala, kar pa težko rečemo za zasedbo, ki so jo poslali na dirko vseh dirk. Harold Tejada je njihovo prvo ime in je dobra opcija za pobege v hribih v kombinaciji s Sergiom Higuito. Vendar pa močno manjka Lorenzo Fortunato, ki je izpustil Giro prav zato, da bi se pripravil na Tour v lovu na etape in pikčasto majico, vendar očitno ni dovolj dobro pripravljen. Za šprinte imajo dve možnosti: to sta Max Kanter in Aaron Gate, od katerih pa več kot kakšne uvrstitve med najboljšo deseterico ne gre pričakovati.
