Kljub bolj ali manj že vnaprej odločenem boju za rožnato majico ima letošnja Dirka po Italiji vseeno kar nekaj zanimivih podzapletov. Veliko polemik je vzbudila predvsem nedeljska ravninska etapa v Milanu, na kateri je slavila ubežna skupina. Šprinterji so se pritoževali nad vplivom motorjev, kolesarji za skupni seštevek pa nad domnevno nevarnostjo kroga po prestolnici mode. V ženski karavani odmeva morebiten prestop Paule Blasi, Nika Bobnar pa je v Belgiji dosegla rezultat kariere.
Vingegaard v rožnatem pričakal zadnji teden Gira
Po sobotni gorski etapi z zaključkom na Pili je Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike) pričakovano oblekel rožnato majico vodilnega. S tem se je zgodilo to, kar smo praktično vsi smatrali za neizogibno že vse od dokončne potrditve startne liste in začetka dirke v Bolgariji. Absolutni favorit je za tretjo etapno zmago še enkrat prepričljivo odpravil z vso konkurenco. Znova se mu je najbolje upiral Felix Gall (Decathlon CAM CGM), ki pa je tudi že podpisal kapitulacijo, saj je naznanil, da bo vse moči usmeril v branjenje drugega mesta.
Danec je kljub bolezni, ki naj bi ga pestila več kot suveren. Nekoliko slabše je odpeljal zgolj kronometer, kar pa je morda ravno posledica domnevne virusne okužbe. Upali bi si trditi, da je dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji daleč od idealne forme, kar je v največji meri posledica tega, da bo na francoski pentlji poleti znova izzval slovenskega šampiona Tadeja Pogačarja (UAE Emirates – XRG).
Glede na konkurenco v Italiji, ki je daleč od ravni Vingegaarda in ostalih najboljših kolesarjev za skupni seštevek, se je Danec na Giro zagotovo pripravljal nekoliko drugače kot se po navadi za napad na najvišjo stopničko v Parizu. Manko resnega izzivalca v tretjem tednu, je seveda voda na njegov mlin, saj mu bo vsak kanček moči junija prišel še kako prav.
Vingegaard je zdaj, ko se je znebil tudi Afonsa Eulalia (Bahrain Victorious), v položaju, ko mora zgolj še nadzirati dogajanje. V poslednjem tednu dirkanja lahko zaradi tega pričakujemo še več uspešnih pobegov, saj nizozemske čebele nimajo interesa zaostrovati tempa dirkanja. Danca bodo poskušali skozi zadnjih šest etap pripeljati kar se da ležerno. Končno zmago mu lahko vzameta zgolj padec ali pa še kakšna bolezen. Bolj zanimiva bitka se obeta za preostali mesti na zmagovalnem odru.
Red Bull – Bora – Hansgrohe pripravlja napad na zmagovalni oder
Če bo Jonas Vingegaard poskušal zadnji teden preživeti karseda mirno, pa imajo pri Red Bull – Bora – Hansgrohe zagotovo drugačne načrte. Jai Hindley in Giulio Pellizzari se nahajata na petem in šestem mestu skupnega seštevka, za zmagovalnim odrom pa zaostajata okoli minute ter minute in pol. Pri ekipi Primoža Rogliča so že večkrat pokazali, da so pripravljeni tvegati, zato lahko tudi v primeru letošnje Dirke po Italiji pričakujemo, da bodo ravno Nemci tisti, ki bodo najbolj popestrili dogajanje v skupnem seštevku.
Tarčo na hrbtu ima predvsem trenutno še vedno drugi Eulalio, ki bo sicer najverjetneje težko zdržal na zmagovalnem odru vse do Rima. Z dobrimi predstavami pa je Portugalec nakazal, da ne bo kapituliral kar sam od sebe. Pred dvojico iz Nemške ekipe je tudi Thymen Arensman (Netcompany Ineos), ki ima pred Hindleyjem 40 sekund prednosti. Avstralec je zgolj na zadnji gorski etapi proti Nizozemcu pridobil 25 sekund, s čimer je nakazal, da lahko v zadnjem tednu stre odpor žilavega Arensmana. Na Hindleyjovi strani so tudi izkušnje, gre namreč za nekdanjega zmagovalca Gira, medtem ko Nizozemec tritedenske dirke še nikoli ni končal višje od petega mesta.
V boljšem položaju kot kolesarja Red – Bull – Bore – Hansgrohe je seveda tudi Felix Gall, ki je v prvih dveh tednih pokazal, da je drugi najboljši klančar na dirki. Kljub zelo prepričljivim predstavam Avstrijca ima pred Hindlyjem manj kot minuto prednosti, kar je več kot premostljiva razlika v tretjem tednu Dirke po Italiji. Nemška ekipa bi ga lahko predvsem v devetnajsti in dvajseti etapi poizkusila spraviti pod pritisk na spustih, kjer ima Gall še vedno določene težave.
Red Bull – Bora – Hansgrohe je edina ekipa, ki ima v ognju še dve železi, kar je velika prednost rdečih bikov. Pellizzarija je sicer dodobra zdelala bolezen, vendar se zdi, da se iz dneva v dan počuti bolje. Vprašanje je sicer, če bodo Pellizzarija pripravljeni uporabiti kot vabo in ga poslati v kakšen daljši napad, saj se Italijan še vedno bori za majico najboljšega mladega kolesarja, ki je trenutno še vedno na ramenih Afonsa Eulalia. Hindley je že večkrat dokazal, da je v zadnjem tednu Gira najboljša verzija sebe, tako da imajo Nemci kljub zaostanku kar dober položaj za napad na zmagovalni oder.
Protestov kolesarjev smo vedno deležni na Giru in nikoli na Touru
Med nedeljsko šprintersko etapo po Milanu smo bili vnovič deležni zdaj že praktično tradicionalnega protesta kolesarjev na Dirki po Italiji. Tekmovalci za skupni seštevek na čelu z rožnato majico Jonasom Vingegaardom so ob vstopu na zaključne kroge po prestolnici mode presodili, da je zaključek prenevaren za dirkanje. Od vodstva dirke so zahtevali, da čase za skupni seštevek poberejo ob vstopu v zadnji krog kakšnih 16 kilometrov pred ciljem.
Kot smo na Dirki po Italiji že vajeni, so se organizatorji uklonili željam kolesarjev, ki so zahtevali nevtralizacijo zadnjega kroga. No, tega niso prav zares zahtevali, vztrajali so zgolj pri ustavitvi časov za skupni seštevek, medtem ko so se šprinterji na ulicah, ki naj bi bile prenevarne za dirkanje, pomerili v zaključku, kjer hitrosti krepko presežejo 60 kilometrov na uro. Kolesarji za skupni seštevek, organizatorji dirke in tudi sindikat profesionalnih kolesarjev so s tem vnovič ponovili, da je življenje kolesarjev za skupni seštevek vredno več od življenja šprinterjev.
Milanski krog na daleč ni deloval nevaren, to je navsezadnje potrdil tudi nekdanji kolesar Alessandro De Marchi, ki za Eurosport opravlja vlogo novinarja na motorju znotraj karavane. Z velikim prepričanjem si upamo zapisati, da so bili vsi dosedanji šprinterski zaključki precej nevarnejši kot nedeljski. Po našem mnenju so tudi zaradi neprimernih dizajnov prejšnjih etap organizatorji tokrat popustili zahtevam karavane.
Nevtralizacija sredi etape je vplivala tudi na sam razplet, saj ni prišlo do običajnega pospeševanja glavnine, ki se zgodi, ko se ekipe za skupni seštevek borijo, da bi varno vstopile v zadnje tri kilometre ravninskih etap. Sami bi dodali, da je trasa varna za vse ali pa za nikogar. Deljenje kolesarjev na tiste, ki niso dovolj pomembni in lahko tvegajo svoja življenja, in na tiste, ki se lahko temu izognejo, je neproduktivno.
Protest kolesarjev se je seveda vnovič zgodil na Dirki po Italiji, kar kaže na to, da najpomembnejša preizkušnja pri naših zahodnih sosedih še naprej zgublja svoj status v kolesarskem svetu. Nihče si namreč ne upa protestirati proti organizaciji ASO na Dirki po Franciji, ki ima pogosto precej bolj nevarne zaključke etap. Kot smo videli na primeru Unibet Rose Rockets, se botru kolesarstva Christianu Prudhommeju nikakor ne gre zameriti.
V bran šprinterskim etapam ob koncu tedna
Že pred nevtralizacijo časov za skupni seštevek in polemikam o pomoči motorjev so se pojavile debate o tem, ali je popolnoma ravninski teren zares najbolj primeren za nedeljsko etapo tritedenske preizkušnje. V povprečju imamo ljubitelji kolesarstva ravno ob koncih tednov največ časa za spremljanje nam tako ljubega športa, zato bi si takrat razumljivo želeli spremljati dirkanje bo najbolj razburljivih terenih.
Za mnoge to predstavljajo najtežje gorske etape s znamenitimi in slikovitimi gorskimi prelazi. Takšnemu razmišljanju se načeloma pridružujemo tudi sami, vendar je situacija na letošnji Dirki po Italiji nekoliko drugačna. Jonas Vingegaard je demonstriral popolno premoč, ko se cesta postavi navkreber, v primeru razgibanega terena pa bi med ubežniki najverjetneje že četrtič slavil Jhonatan Narvaez (UAE Emirates – XRG). Ravninski šprinti kljub dvema dominantnima zmagama Paula Magnierja (Soudal Quick-Step) še vedno predstavljajo najbolj nepredvidljive zaključke.
Tudi šprinterji si zaslužijo svoje mesto pod soncem, še toliko bolj to velja v zadnjih letih, ko spremljamo simultanke Tadeja Pogačarja, Mathieuja van der Poela in Remca Evenepoela. Nedeljska etapa zagotovo sodi med najbolj razburljive na letošnji Dirki po Italiji, in to kljub temu, da glavnina sploh ni šprintala za zmago. To je tudi posledica tega, da je vse manj ekip podrejenih šprinterjem, zaradi tega pa bo v prihodnosti še težje uloviti močne in uigrane ubežne skupine.
Ključna stvar, ki si jo morajo zapomniti organizatorji največjih dirk, je ta, da dirke naredi teren, ampak kolesarji. Pretirano vsiljevanje vse težjih etap je tako neproduktivno, saj so kolesarji preveč utrujeni, da bi zares poskrbeli za napete boje. Vsaka tritedenska dirka potrebuje lažje etape, ki so vedno znova dokazujejo, da so lahko še kako zanimive.
Paul Blasi naj bi zapustila UAE ADQ
Dekleta so se pretekli teden merila na štiridnevni preizkušnji po Burgosu. Yara Kastelijn (Fenix-Premier Tech) je prvič v karieri osvojila skupni seštevek na dirki svetovne serije, medtem ko je Lorena Wiebes (SD Worx – Protime) vnovič potrdila, da ji v šprinterskih zaključkih ni para.
Odmeven rezultat je za Slovenijo dosegla Nika Bobnar (NEXETIS), ki je na enodnevni preizkušnji Antwerp Port Epic osvojila odlično šesto mesto. V šprintu zasledovalne skupine je bila peta, kar trojno zmago pa je osvojila ekipa SD Worx – Protime. Po letošnji zmagi na klasiki v Umagu je Nika vnovič pokazala svojo hitrost in očiten talent. Če upoštevamo konkurenco, s katero se je borila v Belgiji, lahko šesto mesto označimo za njen najboljši rezultat kariere.
Bolj kot samo dirkanje pa je pretekli teden v svetu ženskega kolesarstva odmevala novica, da naj bi aktualna zmagovalka Dirke po Španiji Paula Blasi po izteku pogodbe zapustila moštvo UAE ADQ. Zdajšnja pogodba se ji izteče po koncu naslednje sezone, ekipa Emiratov pa naj bi ji ponudila podaljšanje do leta 2029. Po poročanju Escape Collectiva naj bi mlada Španka za zdaj zavrnila podaljšanje.
Za odkritje letošnje sezone, ki je svojo profesionalno kariero na cestnem kolesu začela šele pred dobrim letom, naj bi se resno zanimala moštva Lidl – Treka, Movistarja in tudi FDJ United – Sueza. Sive lase odgovornim pri Emiratih predstavlja predvsem odkupna klavzula v pogodbi Blasijeve, ki tekmecem omogoča, da si njene usluge zagotovijo v zameno za 100 tisoč evrov. Če je bila to še pred leti redko videna vsota, pa je žensko kolesarstvo v zadnjih sezonah tudi finančno toliko napredovalo, da bodo nekatere ekipe z veseljem odštele to vsoto in si s tem pridobijo usluge ene najbolj talentiranih kolesark na svetu.
Kot kaže v ženskem kolesarstvu ekipa Emiratov še nima tolikšne moči kot pri moških, kjer velja za absolutno najbogatejše moštvo, ki lahko v svoje vrste zvabi tako rekoč vsakega kolesarja. Vsekakor bo zanimivo spremljati nadaljnji razvoj dogodkov v povezavi z aktualno zmagovalko Dirke po Španiji. Odkupna klavzula namreč pomeni, da bi lahko ekipo zamenjala že po koncu letošnje sezone.
