Wout van Aert je nizozemskim medijem razkril, da je njegova največja želja v prihodnjih letih osvojiti katerega izmed spomenikov. Na treh izmed petih največjih kolesarskih enodnevnih dirk bi mladi Belgijec lahko nastopil že letos.
Čeprav nad prenovljenim koledarjem dirk še vedno visi nekaj negotovosti, pa ima Van Aert že v celoti sestavljen načrt dirkanja. Začel ga bo 1. avgusta na italijanski Strade Bianche, teden dni kasneje pa odvozil prvi spomenik sezone Milano – San Remo.
Med 29. avgustom in 20. septembrom bo mladi Belgijec na Tour de Francu svoje usluge nudil Primožu Rogliču, nato pa se zopet posvetil naskokom na lastne zmage. Po francoski pentlji se namerava udeležiti mnogih »spomladanskih« klasik, predvsem tlakovanih, saj se Van Aert na njih dobro znajde.
Najverjetneje se bo odpravil na klasiko Gent-Wevelgem, nato pa napadel tlakovce dveh spomenikov, Dirke po Flandriji in Pariz-Roubaix. Prav slednja naj bi bila na vrhu želja Van Aerta, saj zmaga na tlakovanih spomenikih trikratnemu svetovnemu prvaku v ciklokrosu pomeni največ.
»Pred leti sem si zadal cilj, da si dokažem, kako visoko lahko pridem na klasikah. Sedaj verjamem, da lahko zmagam tudi na spomeniku. To je cilj v prihodnjih letih in neumno bi bilo izpustiti priložnost le zato, ker je letos koledar nekoliko drugačen. Zmagati Dirko po Flandriji ali Pariz-Roubaix ni lahko, zato je treba izkoristiti vsako priložnost za dirkanje.«
Svojo kolesarsko kariero je Belgijec, tako kot mnogi, začel prav v ciklokrosu, a za razliko od drugih, se ne namerava povsem posvetiti cestnemu kolesarstvu. Dirkanje po blatu in preskakovanje ovir mu gre dobro, kar potrjujejo tudi naslovi svetovnega prvaka, zato se tej kategoriji dirkanja še ne misli odreči. Vsako sezono začne prav z dirkami ciklokrosa, kateremu se posveti tudi po koncu cestne sezone. Vmesni meseci so namenjeni le cestnemu dirkanju in enakega programa se bo poslužil tudi letos.
»Prepričan sem, da bom kasneje (po klasikah; op. p.) lahko vozil na nekaj lepih ciklokrosaških dirkah. A do Pariz-Roubaixa se bom osredotočil izključno na cestne dirke.«
Petindvajsetletnik se je v intervjuju spomnil tudi dneva, ko se je prvič po grdi poškodbi na Touru, vrnil na kronometrsko kolo. Naj spomnimo, Belgijec je na lanski 13. etapi zanj debitantskega Toura z nogo zadel ograjo, ki se mu je zarila v stegensko mišico. Po mesecih odsotnosti in rehabilitacije se je letos vrnil v karavano, spomine na poškodbo pa pustil daleč za seboj.
»Ko sem videl kolo, je bil sedež nagnjen. Prevzel me je strah, saj sem mislil, da gre za kolo na katerem sem padel. A izkazalo se je, da temu ni tako. Mehaniki so mi povedali, da gre le za tehnično težavo, zaradi katere se je sedež nagnil. Morda se sliši neumno, a tako sem se počutil,« je še dodal Van Aert.
