Tom Dumoulin uživa v športnem pokoju. V nedavnem intervjuju se je razgovoril o težavah zadnjih let in veselju, ki mu ga prinaša dejstvo, da lahko prvič v karieri sam odloča o svojih dejanjih.
Nizozemski zvezdnik Tom Dumoulin bi moral šele čez dober mesec dni uradno začeti športni pokoj, a je že sredi avgusta sklenil, da predčasno konča sezono in s tem tudi kariero.
Posledično se ni udeležil svetovnega prvenstva, ki bi morala biti njegova zadnja dirka v karieri. S svojo odločitvijo je pomirjen, čeprav je v Avstraliji začutil pravo kolesarsko atmosfero. Letalsko karto je namreč že imel kupljeno, zato je “tja spodaj” odšel kot gledalec.
“Atmosfera mi je bila tako všeč, da sem pomislil: ‘to je moj svet, nisem še končal z njim’“, je v pogovoru z nizozemskim časnikom NRC povedal Dumoulin.
Nizozemec se v prihodnje namerava vrniti v kolesarsko karavano, a v drugačni vlogi kot do sedaj. Sam sicer še ne ve, katera vloga bi bila najbolj primerna zanj, trenutno mu je najbližje mesto trenerja.
“Počutil sem se kot doma. Še vedno ljubim kolo. Morda bom nekoč trener ali pa svetovalec.”
Dumoulina se je v preteklosti povezovalo z mestom trenerja pri ekipi Intermarche-Wanty-Gobert. Sam pravi, da tovrstnega sodelovanja v bližnji prihodnosti ne bo. “Za nekaj časa bom še ostal oddaljen od profesionalnih ekip,” je bil jasen 31-letnik, ki ima po besedah šefa ekipe vedno odprta vrata.
Sveže upokojeni kolesar želi najprej izkusiti vse užitke pokoja. Veseli se, da prvič v življenju lahko sam odloča o svojih dejanjih, se ne ukvarja s treningi in dietami ter lahko resnično uživa v življenju.
“Prvič v življenju, lahko vse izbiram sam. Začenjam z nepopisano stranjo in ne vem, kam bom šel. To bi rad ohranil, saj je občutek dober,” je bil jasen 31-letnik.
Dumoulin je v zadnjih letih sezone preživljal težke trenutke, zaradi katerih je celo prekinil kariero. Leta 2020 je podpisal pogodbo z Jumbo-Vismo, a nato kmalu zaprosil za dopust, v katerem je znova ocenil vse svoje možnosti.
Kot pravi sam, je leta 2020, po sedmem mestu na Dirki po Franciji, sovražil kolesarstvo in vse povezano z njim. Sicer ga je veselilo dejstvo, da je prišel do odmevne uvrstitve na največji dirki na svetu, a psihično breme je bilo večje od uspeha.
“Bilo je res, res grozno. Sovražil sem kolesarstvo in sovražil sem biti tam. In kljub temu sem lahko pomagal ekipi in bil sedmi. Sedmi! Ne razumem, kako je bilo to možno,” je še danes presenečen.
