Dnevi po spomeniku Pariz-Roubaix se velikokrat vlečejo. Severni pekel pri ljubiteljih kolesarstva navadno pusti nekakšnega mačka, ki jih prisili, da nekoliko umilijo tempo, s katerim konzumirajo kolesarsko vsebino. S tem v mislih je ustvarjen tudi tekmovalni koledar, ki se po hektičnem marcu in prvi polovici aprila nekoliko umiri. Kolesarskim navdušencem omogoči, da zajamejo sapo in razmislijo o preteklem dogajanju, hkrati pa lahko se začnejo pripravljati na ardenske klasike. Ko bo v nedeljskem popoldnevu končan četrti spomenik sezone, Liege-Bastogne-Liege, pa se bo sezona dokončno prelomilo v drugo dejanje, ki ga bo zaznamovala predvsem Dirka po Italiji.
Evenepoel pričakovano najmočnejši ob odsotnosti Pogačarja
Remco Evenepoel (Red Bull – Bora – Hansgrohe) je zmagovalec največje nizozemske dirke Amstel Gold. Ob odsotnosti Tadeja Pogačarja in številnih poškodovanih kolesarjev je potrdil vlogo favorita, ki mu jo je kolesarska stroka prilepila pred dirko. Ta je imela podoben zaključek kot lanska izvedba, saj sta se za zmago v sprintu znova pomerila Evenepoel in Mattias Skjelmose (Lidl – Trek), manjkal je zgolj lani drugi Pogačar.
Belgijski zvezdnik je imel tokrat precej več moči od Danca, kar je demonstriral z brutalnim sprintom, s katerim je odpihnil konkurenta. Mnogi smo se predtem čudili nad pomanjkanjem Evenepoelovih napadov, saj imata tekmeca na papirju dosti enakovreden sprint, Skjelmose pa je Belgijca lani na istem zaključku prehitel.
Kot se je izkazalo, je bil aktualni olimpijski prvak v obeh cestnih disciplinah upravičeno samozavesten v svoje sprinterske sposobnosti. Bolj kot sama dirka, ki ni bila pretirano razburljiva, pa je zanimivo vprašanje, kaj Remcova zmaga pomeni v širšem kontekstu prihajajočih ardenskih klasik.
Kot rečeno, so startno listo močno oklestile poškodbe, ki so se naselile v karavani. Krog favoritov se je še dodatno zmanjšal kmalu po odločilnem napadu dneva, ko sta v ostrem levem zavoju padla Kevin Vauquelin (Ineos Grenadiers) in Matteo Jorgenson (Visma Lease a Bike). Evenepoel je sicer deloval močno in prepričljivo, kar pa v takšni konkurenci nikakor ni presenetljivo.
Veliko pove že dejstvo, da se mu ni uspelo otresti kolesarja Lidl – Treka, ki mu je sicer preizkušnja pisana na kožo. Kljub temu bi po našem mnenju Evenepoel moral pokazati bolj dominantno predstavo, da bi ga lahko postavili v vlogo resničnega konkurenta Tadeja Pogačarja na četrtem spomeniku sezone. Liege–Bastogne–Liege ima v Slovencu še vedno nespornega favorita, bolj kot Evenepoel pa bi vlogo prvega izzivalca lahko odigral mladi Francoz Paul Seixas (Decathlon CMA CGM). Seixas bo svojo formo na enodnevnih dirkah preizkusil že v sredo na Valonski puščici.
Motorji vse bolj očitno krojijo razplete dirk
Poznavalci kolesarske zgodovine veste, da pomoč spremljevalnih vozil v kolesarstvu ni nova stvar. Na razplet dirk pogosto vplivajo spremljevalni avtomobili, motorji in celo helikopterji. Organizatorji Dirke po Italiji so šli leta 1984 celo tako daleč, da so domačemu favoritu Francescu Moserju pomagali tako, da so na kronometru pred njegovega tekmeca Laurenta Fignona postavili televizijski helikopter. Ta je namerno letel zelo nizko, da je z vetrov oviral Francoza, medtem ko je Moserju letel nizko izza hrbta, s čimer mu je seveda pomagal.
Upamo si trditi, da Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) ne bi slavil na Dwars Door Vlaanderen, če glavnini ne bi priključil z občutno pomočjo ekipnega avtomobila. Pogačar, Pidcock in van der Poel pa so na Milano-Sanremo spredaj zdržali tudi zaradi konvoja motorjev, ki jim je zagotavljal zavetrje.
Zadnji primer izrazite pomoči s strani motorjev, namerne ali nenamerne, se je zgodil na Pariz-Roubaix. Po dirki je o tem govoril izkušeni Oliver Naesen (Decathlon CMA CGM), ki je v svoji karieri doživel že praktično vse. V pogovoru za podkast belgijskega časopisa HNL je zatrdil, da je Pogačarjeva skupina, v kateri je bil tudi sam, uspela ujeti čelo dirke zaradi velike pomoči motorjev, ki so pred kolesarji ustvarili pravi zid zavetrja.
Pariz-Roubaix je morda napačna preizkušnja za omenjanje takšne pomoči, saj so jo v vsem kaosu, ki vlada na trasi, kolesarji deležni bolj pogosto. Kljub temu pa je Naesen izpostavil pomembno težavo, ki pesti kolesarstvo – spremljevalna vozila igrajo preveč pomembno vlogo pri razpletu dirk. Kljub opozarjanju na problematiko pa ta postaja vedno bolj očitna.
Na Brabantski puščici sta se tako vodilna kot zasledovalna skupina peljali kakšnih 20 metrov za televizijskim motorjem. Nekaj metrov spredaj pa so bili postavljeni še kakšni trije spremljevalni motorji s policisti in fotografi. Tisti, ki ste že kdaj vozili v zavetrju vozil, veste, kakšen vpliv ima takšno zavetrje na vašo hitrost.
V času, ko je kolesarstvo tehnološko tako zelo napredovalo, da UCI meri dolžino nogavic in širino krmil, je še vedno dopustno, da kolesarji pridobijo nepošteno prednost z vožnjo v zavetrju vozil. Pred tem si je nemogoče zatiskati oči, saj imamo že kar nekaj let jasne dokaze o tem, koliko zavetrje vpliva na kolesarja. Znano je, da motorji nudijo zavetrje tudi na oddaljenosti več deset metrov. Tudi pri razdalji 50 metrov kolesarji v zavetrju še vedno trošijo 7 odstotkov manj energije, kar je v tekmovanju majhnih razlik zares ogromen vpliv. Kot rečeno, pa se Mednarodna zveza pri poskušanju zmanjšanja povprečne hitrosti ukvarja z nebulozami, kot so višina nogavic in omejevanje števila prestavnih razmerij.
Z odpravo neposrednega stika med spremljevalnimi vozili in kolesarji bo UCI najbolj učinkovito zmanjšala povprečne hitrosti na dirkah. Posnetki z droni so se v zadnjih letih že precej izboljšali. Na kolesarskih dirkah se jih že uporablja, recimo na spustu s Poggija, zdaj pa je napočil skrajni čas, da se jih integrira tudi v večjem obsegu.
Poškodbe so zdesetkale karavano
Matteo Jorgenson (Visma Lease a Bike) je novo ime, ki je pristalo na vse daljšem seznamu bolniških odsotnosti v karavani. Ta je trenutno že docela zdesetkana, velike probleme imajo predvsem pri Pogačarjevi UAE Emirates – XRG, kjer manjka praktično pol ekipe.
Med kolesarji, ki bi v Ardenih krojili borbo za vrh, manjkajo Ben Healy (EF Education – Easy Post), Isaac del Toro (UAE Emirates-XRG), Stephen Williams (NSN), Maxim van Gils (Red Bull – Bora – Hansgrohe), Thibau Nys (Lidl – Trek) in Tom Pidcock (Pinarello Q36.5), ki je zaradi padca na Dirki po Kataloniji moral prilagoditi svoj program. Britanec, ki je na Milano-Sanremo kot edini lahko sledil Pogačarju, naj bi sicer uspel nastopiti na Liege-Bastogne-Liege, vendar njegova forma gotovo ne bo optimalna. To velja tudi za Pogačarjevega pomočnika Tima Wellensa, ki je na Amstel Gold delovala zgolj kot senca samega sebe.
V karavano se je po izpuščenih treh mesecih vrnil najhitrejši kolesar sveta Tim Merlier (Soudal Quick-Step), še kar pa čakamo na vrnitev Olava Kooija (Decathlon CMA CGM), ki je lani slavil na enajstih preizkušnjah. Visok davek je terjalo letošnje neuradno svetovno prvenstvo sprinterjev Scheldepreijs, ki so ga zaznamovali številni padci. Oded Kogut (NSN), Milan Fretin (Cofidis) in Daniel Škerl (Bahrain Victorious) so utrpeli zlome ključnice ali roke, Luka Mezgec (Jayco AlUla) pa si bo svojo zadnjo sezono na žalost zapomnil tudi po zlomu reber.
Poškodbe ovirajo tudi priprave na prvo tritedensko preizkušnjo sezone, Dirko po Italiji. Vse prej kot idealne priprave ima Joao Almeida (UAE Emirates-XRG), na papirju prvi izzivalec Jonasa Vingegaarda (Visma Lease a Bike). Tudi Jay Vine, ki naj bi za Portugalca opravljal vlogo ključnega gorskega pomočnika, je odsoten že vse od Tour Down Under.
Poleg vseh omenjenih manjkajo tudi Neilson Powless (EF Education – EasyPost), Stefan Küng (Tudor), Michael Matthews (Jayco-AlUla), Daniel Felipe Martinez (Red Bull – Bora – Hansgrohe) in še bi lahko naštevali. Pri dekletih zmage na Liege-Bastogne-Liege ne more braniti Kim Le Court Pienaar (AG Insurance – Soudal), nesreča že celotno sezono spremlja tudi aktualno svetovno prvakinjo v kronometru Marlen Reusser (Movistar).
Poškodbe imajo velik vpliv tudi na dirke, ki so oddaljene še več mesecev. Marsikaj o tem vam bi lahko povedal Bogdan Fink , organizacijski direktor Dirke po Sloveniji.
Predstavljena trasa Dirke po Sloveniji
V torek, štirinajstega aprila, je bila javnosti predstavljena trasa že 32. izvedbe Dirke po Sloveniji. V stavbi Gospodarske zbornice je organizacijska ekipa pod vodstvom Bogdana Finka razkrila vse podrobnosti, povezane z letošnjo slovensko pentljo. “Boj za zeleno”, kot je moto dirke, se bo začel v sredo, 17. junija v Velenju, pet dni kasneje pa se bo tradicionalno končal na novomeškem Glavnem trgu.
Dirka se je vrnila nazaj na svoj želeni termin v tretjem tednu junija, na navdušenje marsikaterega ljubitelja pa se po dolgih trinajstih letih vrača prelaz Vršič, ki bo osrednja točka sobotne kraljevske etape. Cilj sicer ne bo na temu mitskemu klancu, ampak v Kranjski Gori, kar je iz vidika organizacije in marketinga logična poteza.
32. mednarodna dirka Po Sloveniji – 17.-21. junij 2026
Etape:
1. Velenje – Rogaška Slatina
2. Radlje ob Dravi – Ormož
3. Maribor – Celje
4. Kranj – Kranjska Gora
5. Litija – Novo mesto🔗 https://t.co/ha9ZkiDbmg#TourOfSlovenia #FightForGreen #ifeelsLOVEnia pic.twitter.com/5qaLSekNy0
— Tour of Slovenia (@TourOfSlovenia) April 14, 2026
Trasa je napram prejšnjim izvedbam bolj razgibana. Sprinterjem sta namenjeni zgolj prvi dve etapi, pa še uvodna od Velenja do Rogaške Slatine je posejana s številnimi strmimi vzponi, ki so v zadnjih letih precej razbili glavnino. Že zdaj je znano, da na dirki ne bo Dylana Groenewegna, ki je zaznamoval skupinske zaključke v zadnjih štirih izvedbah.
Vrhunskih sprinterjev ni pričakovati, bolj pa skrbi dejstvo, da sta za zdaj na uradni startni listi zgolj dve ekipi svetovne serije, “domača” Bahrain Victorious in Red Bull – Bora – Hansgrohe. Za ekipo z Bližnjega vzhoda naj bi pedala poganjal tudi Jakob Omrzel, medtem ko naj bi barve Nemcev branila Jan Tratnik in lani tretji na Dirki po Franciji Florian Lipowitz.
Tudi med profesionalnimi ekipami boste zaman iskali najboljše, ki se bodo borile za avtomatska povabila na tritedenske dirke. Na startu ne bo moštev Tudor, Pinarello Q36.5, Cofidis in Unibet Rose Rockets. Ob domačih celinskih ekipah, bodo na dirki predvsem številna španska in italijanska moštva.
Eden od razlogov za manko ekip svetovne serije so tudi poškodbe, čeprav roko na srce, konkurenca upada že zadnjih nekaj let. Fink je pojasnil, da je okvirno dogovorjen z UAE Emirates-XRG in Lidl – Trek, vendar ekipi zaradi številnih poškodb trenutno ne moreta zagotoviti dovolj kolesarjev. Do začetka dirke je sicer še več kot mesec in pol, zato upamo, da bodo napori organizatorjev uspešni in bomo na slovenski pentlji videli še kakšno izmed najboljših ekip sveta.
Dejstvo je namreč, da lahko dirke profesionalne ravni izgubijo svoj status, če jim ne uspe privabiti vsaj štiri ekipe svetovne serije. Po besedah Finka so pri UCI sicer pokazali precej razumevanja nad nastalo situacijo, kljub temu pa velja poudariti, da je termin dirke precej neugoden. V bitki z dirkami po Švici, Dofineji in Belgiji bo Slovenija skoraj vedno potegnila kratko.
Ne gre si zatiskati oči, da so bile v post-covidnem obdobju z izjemno leta 2024 na startu vedno zgolj štiri ekipe, torej minimalno število. Če ta podatek primerjamo s preizkušnjami v soseščini, vidimo, da dirke po Madžarski, Hrvaški in Avstriji pritegnejo dosti več ekip svetovne serije…
Mihael Štajnar osvojil premierno Dirko po Bosni in Hercegovini
Za slovenski kolesarski medij je prav, da nekaj pozornosti namenimo tudi domači celinski sceni. V to smo pravzaprav prisiljeni, saj so člani domačih ekip letos že dosegli kar nekaj odličnih rezultatov. Pretekli teden se je v središču pozornosti znašel Mihael Štajnar (Pogi Team Gusto Ljubljana), ki slavil na premierni izvedbi dirke po Bosni in Hercegovini.
Tridnevna preizkušnja se je začela v Sarajevu, končala pa se je ob jadranski obali, v edinem bosanskem pristanišču Neumu. Od slovenskih ekip je bila na startu zgolj Ljubljanska zasedba, še nekaj kolesarjev pa je zastopalo barve tujih ekip. Med njimi tudi mladi Timotej Banovec, ki vozi za razvojno ekipo Novo Nordiska, ekipe, ki priložnost ponuja kolesarjem z diabetesom tipa 1. Na startu so bile sicer predvsem celinske ekipe iz regije in nekaj državnih reprezentanc in klubov.
Odločilna je bila druga etapa od Mostarja do Ljubuškega, ki jo je v sprintu četverice dobil Štajnar. Ta je že na vmesnih ciljih pobral nekaj odbitnih sekund, kar je zadoščalo za prevzem vodstva v skupnem seštevku. Tega je ohranil tudi v zadnji etapi in se tako veselil svojega največjega uspeha v karieri.
Ljubljanski ekipi je s tem prinesel prvi zmagi v sezoni, s tem pa je mladim sotekmovalcem pokazal, da se vztrajnost izplača in da so tudi slovenske ekipe lahko konkurenčne na mednarodnem odru. Že jutri se začne bolj uveljavljena dirka Beograd-Banjaluka, kjer bosta nastopili ekipi iz Novega mesta in Kranja, ljubljančani pa se bodo v domovini pripravljali na naslednje izzive.
Nedvomno imajo na koledarjih že vsi krepko podčrtano Dirko po Sloveniji, ki predstavlja vsakoletni vrhunec domače sezone. Ob nekoliko slabši konkurenci in dobri formi domačih ekip si lahko obetamo kakšen vzpodbuden rezultat.
