Začel bom s člankom, ki sem ga napisal 11. 9. 2019 med dirko po Španiji. Tedaj sem zapisal, da Slovenci lahko začnemo sanjati, da bomo nekoč imeli zmagovalca dirke po Franciji. Napovedal sem boj med Jumbo-Vismo z Rogličem in Ineos-om s Thomasom in Froomom. V nadaljevanju je sledil stavek: »kakšen pa bo Pogačarjev odgovor na to?«
Ves svet je pričakoval ta dvoboj in 99% ljudi, ki so spremljali dirko so od začetka dirke pričakovali dvoboj Roglič : Bernal. Tudi v kolesarski ekipi JV je bil to ključni dvoboj. Po prvem delu Toura so še vedno vsi ti govorili, da bo v tretjem tednu Bernal pokazal svojo moč in strl Rogliča. Vsi so se motili, Bernal in ekipa Ineosa so praktično razpadli.
Velika večina je po porazu Ineosa govorila, da so najbolj nevarni tekmeci sedaj Kolumbijci in v ospredje je prišel tudi mladi Pogačar. Po etapi na Col de la Loze je znova 99 odstotkov ljudi menilo, da je Tour zaključen in da bo zmagal Roglič. Znova smo se vsi zmotili. Dobili smo odgovor na vprašanje, kaj bo na to rekel Pogačar… Po koncu kronometra je vsem zastal dih, kajti bili smo priča predstavi, ki je svet še ni videl.
Po koncu Toura sledi meni najljubši del, ko javnost, sedanji in bivši kolesarji, strokovnjaki po celem svetu začnejo ugibati, kaj je šlo narobe: pred kronometrom so mu (Rogliču) spremenili položaj sedeža, čelada je bila napačno izbrana, pojedel je nekaj narobe, ni zdržal pritiska, dobil je napačna navodila iz spremljevalnega vozila, JV bi morala v vseh tednih dirkati proti Pogačarju…
Najboljši odgovor na vsa ta ugibanja je dal prav Primož, ki je dejal, da je zmagal najboljši. JV in Roglič so odpeljali svoj daleč najuspešnejši Tour v zgodovini. Žal zna biti šport tudi krut in to so na svoji koži občutili Primož in njegova ekipa. Edina napaka za katero v tem trenutku vemo, se je zgodila v 8. etapi, ko se Tom Dumoulin ni držal taktičnega načrta svoje ekipe in je na svojo pest odpeljal etapo v kateri je JV izgubila taktiko dveh kapetanov. Na ta način so izgubili možnost izmeničnega napada svojih tekmecev, v prvi vrsti Pogačarja. Tudi očitek, da se Tadej ves čas vozi za vlakom JV ni upravičen, kajti to možnost so izrabljali vsi, a so zaostali daleč za Tadejem in Primožem.
Tadej je svojo moč pokazal lani na 20. etapi Vuelte, ko si je v samostojnem pobegu, ki ga je začel 40 km do cilja, priboril stopničke in belo majico. V pogovorih v Madridu smo lahko izvedeli, da ima fant idealno regeneracijo. Športni direktor ekipe Movistarja Eusebio Unzue je takrat dejal Andreju Hauptmanu, čuvajte tega fanta, to je čudežni deček, takega že dolgo nisem videl. K temu lahko še dodamo, da je ekipa UAE državni projekt s praktično neomejenimi sredstvi. Vsi ti podatki verjetno niso bili dovolj, da bi ekipo in Tadeja pred začetkom Toura, kdo omenjal kot največjega favorita za zmago.
Primož in Tadej sta na dirki po Franciji, ki je bila v številnih pogledih edinstvena, posebna, polna presenečenj, izpisala športno dramo in pravljico, ki je svet še ni videl. Prvi in drugi v Parizu, ponoven dokaz, da imajo slovenski športniki zmagovalno miselnost, čeprav nas od osamosvojitve naprej tako javnost kot športna politika prepričuje v nasprotno. Slovenca sta športnemu svetu pokazala tudi, kako se mora obnašati zmagovalec in seveda še bolj, kako se mora obnašati poraženec. Sloveniji pa sta pokazala, da smo lahko tudi v najtežjih trenutkih združeni in povezani.
Večkrat poslušamo, da je zmaga edino kar šteje v športu. To je daleč od resnice, ker če bi bilo to res, športa sploh ne bi bilo. Na začetku Toura je prišlo samo 10 % (močno pretiravam) kolesarjev zmagati Tour, vsi ostali so imeli druge cilje in naloge. To velja tudi za vsa prvenstva, za vse lige in tekmovanja povsod po svetu. Vsa velika športna tekmovanja niso organizirana zato, da nekdo zmaga, ampak, da nekdo ustvari dobiček.
Profesionalni šport je pač velik posel, v katerem so športniki samo sredstvo za služenje denarja. Kruti kapitalizem je tudi globoko zasidran v športu in dolgoročno ne prinaša nič dobrega. Tekom letošnje sezone in samega Toura so se kazala trenja med kolesarji na eni strani in organizatorji dirk na drugi strani. Kolesarji so začeli spoznavati, da organizatorjem njihova varnost in življenja ne pomenijo veliko in so se začeli boriti za izboljšanje pogojev.
Kolesarstvo ima v primerjavi z drugimi športi eno veliko prednost. Ima namreč veliko število tekem, ki lahko motivirajo kolesarje. Imajo Giro, Tour, Vuelto, veliko enotedenskih dirk, klasike s petimi spomeniki, EP, SP in OI. Tako naša junaka že v nedeljo čaka nastop na SP, prav zanimivo bo videti, kako se bosta odzvala glede na to, kako sta zaključila Tour.
Tadej Pogačar je pri svojih 22 letih dosanjal svoje sanje, Primož Roglič pa je prvič v svoji kolesarski karieri doživel trenutek velikega razočaranja. Verjamem, da bo Tadej nastopil na krilih velike zmage in da je bil Primož razočaran samo za trenutek in bosta oba odpeljala odlično dirko. Ne glede na rezultat pa so pred njima še tri velike klasike.
Tako na SP, kot do konca letošnje sezone ter v naslednjih letih bomo navijali zanju, za vse ostale kolesarje in za vse slovenske športnike, ki s svojo kakovostjo uspevajo v svetovni konkurenci.
Npe