V sobotnem jutru smo bili priča neverjetni cestni dirki, kjer je po šestih urah napetega dirkanja slavil Richard Carapaz. Slovenski kolesarji so dirko močno razživeli, na koncu pa se lahko veselimo tretjega mesta Tadeja Pogačarja.
Slovenska četverica si za svojo predstavo na olimpijskih igrah zasluži vse pohvale. Ves dan so bili v ospredju in skrbeli, da je dirka potekala po načrtih. Sprva je ogromno dela opravil Jan Tratnik, ki je glavnino približal ubežnikom in se nato še večkrat vrnil v ospredje in iz sebe stiskal zadnje atome moči.
Pred vstopom na prelaz Mikuni se je v gneči zapletel Jan Polanc in se znašel na tleh. Žal je nato porabil ogromno moči, da se je vrnil v skupino in svoje menjave na čelu ni uspel opraviti. Kljub temu si tudi on zasluži pohvale, v uvodu je dobro skrbel za Tadeja Pogačarja in ga ohranjal varnega.
Vzpon Mikuni je bil pričakovano odločilna točka današnje dirke. Na najstrmejšem klancu se je glavnina močno zredčila, v ospredju so ostali le najmočnejši, med njimi tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič. Žal slednji danes ni imel svojega dne in je popustil, prav tedaj pa je napadel Pogačar.
Slovenski mladenič se je iz skupine odcepil v družbi Michaela Woodsa (Kanada) in Brandona McNultyja (ZDA), a večje razlike si niso uspeli privoziti. Kmalu so se jim pridružili tekmeci iz ozadja in skupina približno 15 kolesarjev je skupaj nadaljevala pot proti cilju.
Sledili so številni poskusi napadov od daleč, a kar nekaj časa je trajalo, da se je oblikovala prava kombinacija. Napadla sta Brandon McNulty in Richard Carapaz (Ekvador), v ozadju pa se lova niso lotili prav zavzeto, zato je prednost hitro rasla in dosegla okoli pol minute.
Med zasledovalci sta največ želje po lovu kazala Pogačar in Wout van Aert (Belgija), ostali pa niso želeli ali niso mogli sodelovati. Vse bolj je postajalo jasno, da sta McNulty in Carapaz zadela na loteriji, a nato je Van Aert v ozadju močno pospešil in prednost se je hitro stopila.
V očeh zasledovalcev se je zopet zasvetila zlata medalja, vendar se povsem na čelo niso uspeli preseliti. Tam je ravno tedaj napadel Carapaz in se otresel McNultyja ter se sam odpravil proti cilju, Američan pa je bil kmalu ujet.
Ekvadorec je prednost le povečeval, v ozadju so se sprijaznili z bojem za srebro in začelo se je taktiziranje. V zadnji kilometer je Carapaz vstopil s 45 sekundami prednosti in slavje se je začelo. Zasledovalci so se nato skoraj povsem ustavili in le čakali, kdo bo prvi sprožil šprint. Začel je Adam Yates (Velika Britanija), a pravih možnosti ni imel.
#Bronze for Tadej Pogacar in the #cyclingroad men’s race! #SLO#StrongerTogether | @tokyo2020 | @UCI_cycling pic.twitter.com/IYSjw7ya4j
— Olympics (@Olympics) July 24, 2021
Za srebro sta se nato udarila Van Aert in Pogačar, ki sta ohranila največ moči in sta bila hkrati najhitrejša kolesarja med vsemi v skupini. Ciljno črto sta prečkala vzporedno in dolgo časa ni bilo jasno, čigavo je srebro in kdo ima v žepu bron. Šele fotofiniš je razkril, da je za nekaj centimetrov prej v cilj zapeljal Van Aert, Pogačar pa se veseli brona.
»Težko je opisati čustva, ki jih občutim,« je v cilju povedal slovenski junak. »Dal sem vse od sebe. Nisem povsem vedel, ali sem drugi ali tretji. Na koncu mi je vseeno, medalja je medalja.«
Pogačar je v vročem in vlažnem ozračju imel tudi nekaj težav, a se vselej vrnil, saj so tudi preostali tekmeci trpeli. V cilju je priznal, da je bila to verjetno najtežja dirka njegovega življenja, zato je uspeh še toliko slajši.
»Ena težjih dirk, ki sem jih vozil. Gre za povsem drugačen način dirkanja, potem sta tu še vročina in vlažnost. Od zadnjega klanca naprej sem trpel. Poskusil sem z napadom, a nisem uspel. Nato je sledil napad na napad. Težko je bilo ostati zbran, a sem dal vse od sebe in prišel do kolajne.«
