Končala se je prva virtualna dirka, ki jih bomo v času karantene videli še kar nekaj. Na skrajšani, le 32 kilometrov dolgi dirki po Flandriji je slavil član CCC-ja Greg Van Avermaet, ki si je z napadom 10 kilometrov od cilja privozil odločilno prednost, katero je ohranil vse do ciljne črte.
Novost v svetu kolesarstva je oboževalcem obračanja pedal vsaj nekoliko polepšala nedeljsko popoldne. Udeleženi kolesarji so dirko vzeli vsak drugače, peterica kolesarjev se je s štarta pognala na vso moč, medtem ko so ostali prve kilometre odpeljali z nekoliko bolj umirjenim ritmom. Izkazalo se je, da so se pravilno odločili prvi, peterica se je odcepila od skupine, ki ubežnikov zaradi kratke razdalje dirke ni več uspela ujeti.
Takšen način dirkanja je za vse kolesarje seveda povsem nov svet, zato je bilo pričakovati nekaj prilagajanja in preizkušanja različnih taktik. Treba je seveda upoštevati, da ima beg v virtualnem svetu veliko več možnosti za uspeh kot na cesti, saj zračnega upora v svetu trenažerjev ni.
V vsega 45 minutah dirkanja se je med kolesarji naredila precej velika razlika. Kot že rečeno je peterica, ki so jo sestavljali Greg Van Avermaet, Oliver Naesen, Thomas De Gendt, Nicholas Roche in Remco Evenepoel dirkala svojo dirko, v ozadju pa so kmalu spoznali, da je dirka odločena in zato začeli vlagati manj truda v samo lovljenje čela dirke. Najmanj volje za dirkanje je danes imel Michael Matthews, ki je po 15 kilometrih predčasno sestopil s kolesa.
V ospredju pa so se nato razplamteli boji. Prvi je popustil Remco Evenepoel, preostala četverica pa je čakala pravi trenutek za napad. Dvanajst kilometrov do cilja ga je našel Greg Van Avermaet, ki je za seboj pustil ostale kolesarje in si privozil 100 metrov prednosti. Kljub velikemu zavzemanju Oliverja Naesena, da bi ujel člana CCC-ja, je bil izkušeni Belgijec premočen (vozil je s povprečno močjo 434 W) in brez večjih težav zdržal v begu vse do cilja. Šprint za drugo mesto je pripadel Naesenu, tretji je bil Roche, medtem ko je De Gendt popustil že nekaj kilometrov pred ciljem.
Čeprav gre za povsem nov in zanimiv način dirkanja, pa ni resne bojazni, da bi začel izpodrivati »realno« kolesarstvo. Kolesarji takšno dirkanje jemljejo z levo roko, veselja ob zmagi praktično ni, prav tako pa je tudi trud vložen v boj za končni rezultat občutno manjši kot na pravih dirkah. Čeprav gre za idejo, ki jo gre v času karantene pozdraviti, pa je jasno, da bodo gledalci veliko raje prihajali spodbujat kolesarje ob ceste kot pred ekrane.
