Mineva točno leto dni, odkar je Primož Roglič postal prvi Slovenec, ki se je na tritedenski dirki povzpel na zmagovalni oder. V veronski areni je, po hudih bojih s tekmeci in samim seboj, stopil na najnižjo stopničko, ki je za Slovence še danes vredna zlata.
Roglič je na Dirko po Italiji prišel kot eden glavnih, če ne celo kot glavni favorit za končno zmago. Predvidevalo se je, da mu bosta največ preglavic povzročala Tom Dumoulin in ‘morski pes’ Vincenzo Nibali, a nobeden izmed dvojice ni imel tako dobrega uvoda v sezono kot slovenski kolesar.
Slovenci smo upali, da bomo doživeli zgodovinski dogodek in bo na sončno stran Alp končno prišla dolgo želena zmaga na katerem izmed grand tourov. A nekje po poti smo spoznali, da bo na to potrebno še počakati, saj so se težave Rogliča kopičile iz dneva v dan. A pojdimo lepo po vrsti.
V rožnato že prvi dan
Dirka se je, kot smo že vajeni, začela s posamično vožnjo na čas. Stavnice so predvidevale, da bo s traso po Bologni najhitreje opravil prav Roglič. In niso se zmotile. Kisovčan je takoj pokazal, da je na dirko prišel z željo po zmagi. Na kratki trasi s ciljnim vzponom si je član Jumbo-Visme privozil 19 sekund prednosti pred Simonom Yatesom, ter 23 oziroma 28 sekund pred Nibalijem in Dumoulinom.
Naslednjih nekaj dni se je Roglič po Italiji vozil v majici vodilnega kolesarja dirke. V rožnato je bil odet tudi na četrti etapi, kjer se je tik pred ciljem uspel izogniti množičnemu padcu glavnine. V njem pa je bil ujet Dumoulin, ki je staknil poškodbo kolena, zaradi katere je dan kasneje zapustil dirko. Roglič je tako ostal brez enega izmed glavnih tekmecev.
Šele dolg beg v šesti etapi je Rogliča prisilil, da je predal rožnato majico. Na svoja ramena jo je oblekel Valerio Conti, ekipa Jumbo-Visme pa je lahko predahnila od branjena majice in nadziranja poteka etap.
V kronometru brez konkurence
Pred prvim dnem počitka je bil na sporedu še drugi kronometer. Tokrat veliko daljši, a prav tako z zaključkom na vrhu vzpona. Pred Rogličevim nastopom je na mestu vodilnega zanesljivo sedel eden najboljših kronometristov Victor Campenaerts, ki je s progo opravil 50 sekund hitreje kot njegov najbližji zasledovalec.
Vsi so vedeli, da je Belgijec s progo opravil vrhunsko, velika neznanka pa je bila, ali lahko z njo še bolje opravi naš šampion. Roglič je na vrh vzpona pripeljal enajst sekund pred Campenaertsom in s tem člana Lotto Soudala dodobra razjezil.
Čeprav je Roglič z vožnjo na čas opravil vrhunsko in vsem kolesarjem odščipnil veliko časa, pa je v skupnem seštevku še vedno vodil Conti, Primož pa se je povzpel na drugo mesto.
Dvojno slovensko vodstvo
Po dnevu počitka in številnih ravninskih in razgibanih etapah, smo po 12. etapi videli prizor, ki ga vidimo le redko. Množičen beg, ki ga je glavnina označila za nenevarnega v končni razvrstitvi, je dirkal svojo dirko. Ciljno črto so prečkali osem minut pred glavnino, v begu pa je sodeloval tudi Jan Polanc.
Slovenec je bil izmed vseh ubežnikov pred etapo v najboljšem položaju, kar mu je ob koncu dneva prineslo rožnato majico. Pogled na skupno lestvico je nasmešek na obraz izvabil slehernemu Slovencu, prvi dve mesti sta namreč pripadali našima kolesarjema.
Usodni klic narave in trebušne težave
Ob koncu drugega tedna dirkanja pa so se nad Rogličem začeli zbirati temni oblaki. Pestiti so ga začele trebušne težave, izgubljal je apetit in energijo za dirkanje. Kot da vse to ni bilo dovolj, so za neumnost poskrbeli še v njegovi ekipi.
Trasa petnajste etape se je dvakrat spustila proti Comu. Na prvem spustu se je Rogliču odlomila ročka menjalnika, zaradi česar je zahteval menjavo kolesa. A odgovora ni dobil, njegova ekipa je namreč ravno takrat odgovarjala drugemu klicu – klicu narave. Rogličevo težavo je rešil Antwan Tolhoek, ki mu je odstopil svoje kolo.
V divjem krpanju luknje, ki je nastala med glavnino in Roglo, je slednji tvegal vse več. Na zadnjem spustu dneva se je že skoraj priključil glavnini, a nato povsem napačno ocenil enega izmed zavojev. Posledično je končal v zaščitni ograji in prejel močan udarec v prsni koš, bolečina katerega je izginila šele nekaj tednov po koncu Gira.
Roglič je v cilj pripeljal 40 sekund za glavnimi konkurenti in tako še povečal zaostanek Richardom Carapazom, ki si je rožnato majico priboril dan prej.
Trpljenje na Mortirolo
Že pred začetkom dirke je bila 16. etapa označena za eno najtežjih na dirki. Na sporedu je bil vzpon na Mortirolo ter nato prečenje najvišje točke na dirki prelaza Gavia. A dan pred etapo je bil slednji vzpon prečrtan, saj na vrhu zaradi snega cesta ni bila prevozna. Tako je, na srečo slovenskih navijačev, ostal le prelaz Mortirolo.
Roglič je priznal, da je imel pred to etapo obupen dan počitka, kar se mu je maščevalo dan kasneje na kolesu. Trpljenje se je začelo že zgodaj. Pomočniki so ga zapustili v prvih metrih vzpona in začel je izgubljati stik z najboljšimi, ki so zavohali kri. Do vrha vzpona je uspel slediti Simonu Yatesu, ki se je prav tako znašel v težavah in dvojica je skupaj skušala omejiti izgube.
V cilj je pripeljal minuto in 20 sekund za rožnato majico ter nekaj sekund manj za Vincenzem Nibalijem. Vseeno pa je prednost Italijana zadoščala, da je v skupnem seštevku Rogliča izrinil na tretje mesto. Slovenec pa je v vzvratnem ogledalu počasi že videl Mikela Lando, ki je stopnjeval svojo formo in začel napadati mesta na zmagovalnem odru.
Po etapi se je vidno razočarani in utrujeni Roglič grel s skodelico čaja, v neposredni bližini pa je športni direktor ekipe skrbel za medijske obveznosti. V komentarju etape in nastopa Rogliča ni bil najbolj spodbuden in prepričljiv, kar je razjezilo Bradleyja Wigginsa, ki je intervju poslušal v studiu Eurosporta.
Sam proti vsem
Zaradi izgube glavnih dveh pomočnikov – Roberta Gesinka in Laurensa de Plusa – že pred oziroma v začetku dirke, je Roglič na vseh težjih vzponih ostajal sam in si zaveznike iskal znotraj drugih ekip. Že tako načet, se je moral v 17. etapi zopet sam boriti proti ostalim ekipam. Odločil se je, da energije ne bo razdajal za lov na vse njemu nevarne kolesarje, temveč da bo v večini »skrbel« le za Nibalija.
Napada Lande in Carapaza ni lovil, držal se je skupinice z Nibalijem in tako vsaj nekoliko uspel nadzorovati potek dirke. Še vedno se je namreč, morda celo bolj kot s tekmeci, boril sam s seboj in lastnimi bolečinami v telesu. Tako Landa kot Carapaz sta mu odščipnila 10 sekund, Španec pa se mu je prvič približal na manj kot minuto zaostanka.
Napaden z vseh strani
Dvajseta etapa je kolesarje vodila preko petih vzponov najvišje kategorije in jasno je bilo, da bo Roglič na vsakem izmed njih napaden. Če je prvih nekaj še preživel brez večjih težav, pa so zgodnji napadi poskrbeli, da je Roglič ostal brez pomočnikov.
Tako je Slovenec v ciljni vzpon pripeljal povsem nezaščiten, kar so nasprotniki začeli izkoriščati od prvega metra vzpona dalje. Prvi je napadel Landa in se odcepil od skupine favoritov, slediti sta mu uspela le Nibali in Carapaz. Trojica se je tako vse bolj oddaljevala od Rogliča in njegove skupine, v kateri je bil tudi Miguel Angel Lopez. Kolumbijec je skušal z napadi, a se nato nekaj kilometrov kasneje znašel na tleh po trku z enim izmed slovenskih navijačev. Znamenite zaušnice Lopeza navijaču verjetno še niste pozabili.
Po končani etapi je pogled na skupno razvrstitev razkril, da je Roglič izgubil mesto na stopničkah. Več kot minuta prednosti, s katero je Landa pripeljal v cilj, je bila dovolj, da je Španec s tretjega mesta izrinil našega asa. Razlika v skupnem seštevku je znašala 13 sekund, pred kolesarji pa je bil le še zadnji kronometer. Prva dva na dirki sta pripadla Rogli.
Tudi bolan je boljši kronometrist kot Landa
Zadnja etapa v Veroni je bila, kot jo je opisal Roglič, ‘ples mrtvakov’. Izpraznjeni kolesarji so morali še zadnjič dati vse od sebe in si priboriti želeno končno mesto. To je veljalo predvsem za Lando in Rogliča, ki sta bila glavno bitko dneva. Mnenje splošne javnosti je bilo, da 23 sekund ni dovoljšna prednost Španca, da bi lahko zadržal tretje mesto. A po drugi strani nihče ni vedel, koliko je bolezen izčrpala Rogliča, ki je s prvima dirkama na čas opravil zelo suvereno.
Kmalu po štartu Kisovčana smo si Slovenci oddahnili, saj so primerjave vmesnih časov pokazale, da ima Roglič v nogah še dovolj moči, da premaga Lando in Sloveniji prinese prve stopničke na grand touru. V veronsko areno je prišel 30 sekund pred tekmecem in slavje se je lahko začelo.
Tretje mesto kot zmaga
Roglič je torej kot prvi Slovenec stopil na zmagovalni oder katerekoli izmed tritedenskih dirk in Slovenijo postavil na zemljevid kolesarstva. Kot je po dirki povedal sam, je bilo zanj tretje mesto enako vredno kot prvo, saj je ob številnih težavah uspel priti do odmevnega uspeha.
Čeprav smo v večini po tihem pričakovali, da bo Roglič sedel na sam prestol, pa ob koncu Dirke po Italiji ni bilo Slovenca, ki bi imel občutek, da je Roglič doživel neuspeh. Vsi skupaj smo z njim trpeli, ga spodbujali in se na koncu z njim veselili velikega uspeha, kakršen je tretje mesto na grand touru. Ko bi le vedeli, kaj nas čaka tri mesece kasneje, ko se je Roglič podal v Španijo.