Vuelta je bila, kot najmlajša od treh Grand Tourov prvič organizirana leta 1935 po zgledu takrat že uveljavljenih Toura in Gira. Dolgo časa je bila v senci obeh in so se po cestah Pirenejskega polotoka podili predvsem španski kolesarji.
Prvi si je cilj, da bi osvojil vse Grand Toure, postavil Jacques Anquetil, ki je 1963 dopolnil hattrick. Kljub temu da so v 60. letih prejšnjega stoletja dirko zmagovala velika imena kolesarskega športa, je še vedno veljala za tretjerazredno dirko, saj so se je izogibali največji asi, ki so dajali prednost predvsem Touru. Zgovorno dejstvo, da Vuelta ne velja kaj dosti, je bilo to, da jo je največji španski kolesar vseh časov, Miguel Indurain, redno izločal iz svojega koledarja dirk.
Tudi premik termina iz začetka sezone na september leta 1995 ni prinesel veliko, bistven korak k večji popularnosti se je zgodil z ustanovitvijo UCI Protoura leta 2009, saj so se morale vse glavne ekipe, ki so bile del tega gibanja, obvezno udeležiti Vuelte.
Med gledalci in ljubitelji kolesarstva je Vuelta dobila veliko simpatij, ko so španski organizatorji začeli iskati nove, težke, strme klance – prvi tak je bil Angliru, ki je bil premierno predstavljen leta 1999.
Ko je ASO (organizator Toura in več drugih pomembnih dirk) prevzel organizacijo Vuelte, je ta dobila svoj značaj: krajše etape, več strmih klancev, napeti zaključki, eksplozivne etape, ki so dirki naredile bolj borbeno, napeto in zanimivo.
In zanimiva je postala tudi za Slovence …
Na Vuelti so slovenski kolesarji poželi prve res velike dosežke na Grand Tourih. Tako smo Slovenci prvo etapno zmago na tritedenski dirki doživeli prav v Španiji.
Borut Božič, takrat sprinter nizozemske ekipe Vacansoleil, je zmagal na sprintu 6. etape na 64. ediciji leta 2009. Borut je že prej večkrat nakazal, da gre za vrhunskega sprinterja, a da bo v sprintu premagal tako prekaljene ase hitrih koles, res nismo pričakovali. To ni bil njegov edini dober rezultat, saj je bil še enkrat drugi in celo tretji na zadnji etapi v Madridu.
Brajkovič se je odel v zlato
Drugi velik mejnik za naše kolesarstvo je na Vuelti dosegel Jani Brajkovič, takrat velikanski up slovenskega kolesarjenja. Že kot zelo mlad je na svojem premiernem Grand Touru opozoril nase. Na Vuelti 2006 je kmalu pokazal, iz kakšnega testa je.
V peti gorski etapi je zaostal le za »killerjem« Danilom di Luco, ki je prevzel tudi majico vodilnega in takoj za njim je bil naš Brajko, z le štirimi sekundami zaostanka. A ne za dolgo. Brajkovič je v 7. gorski etapi dosegel 4. mesto, zaostal je le za španskimi hribolazci in za več kot minuto premagal Di Luco.
Tako je kot prvi Slovenec oblekel majico vodilnega (takrat še zlato) na Grand Tourih s 5 sekundami prednosti pred zimzelenim (takrat še mladim) Alejandrom Valverdejem. Tudi on je majico zadržal le dva dni, ko je zaostal na gorski etapi in mu jo je vzel Valverde.
Takrat smo si obetali, da bi lahko dosegel prvo uvrstitev med deseterico za Slovenijo, saj je bil do 15. etape še šesti, a potem tudi zaradi neizkušenosti popustil in končal kot 30. Vseeno smo takrat slovenski navijači z velikim upanjem zrli v prihodnost, a tega, kar se je zgodilo v zadnjih letih res nismo pričakovali.
Še drugič v majici vodilnega
Zgodbe zadnjih let poznamo vsi, a še pred res neverjetno Vuelto 2019, ki jo je Primož Roglič osvojil in Tadej Pogačar končal na tretjem mestu, smo poželi še nekaj lepih rezultatov.
Brajkovič je ponovno nosil majico vodilnega, takrat že rdečo, po ekipnem kronometru leta 2013, ki ga je osvojil z Astano. Leta 2017 je Matej Mohorič osvojil zmago na najdaljši etapi tistega leta z dolgim pobegom.
Roglič kot prvi Slovenec na najvišji stopnički
Nato je prišlo leto 2019. Slovenci smo dosegli prvo skupno zmago na tritedenski dirki, a kot da to ni bilo dovolj, je bil Tadej Pogačar tretji, Roglič je osvojil eno etapo, Pogačar pa tri. Roglič je poleg skupne zmage oblekel še zeleno majico, Pogačar pa belo.
Prevlada Rogliča se je nadaljevala tudi v lanski sezoni, kjer je sicer z bolj tesno razliko premagal Richarda Carapaza, a pri tem ponovno osvojil zeleno majico in kar štirikrat stopil na oder za etapno zmago.
Nam bo letošnja Vuelta spet prinesla toliko zadovoljstva?
Poleg Rogliča, ki ima realne možnosti za tretjo zaporedno zmago, kar je za sedaj uspelo le Robertu Herasu, Tonyju Romingerju in Albertu Contadorju, nam lahko zadovoljstvo z etapnimi zmagami oziroma dobrimi rezultati prinesejo še Jan Tratnik, Jan Polanc in Luka Mezgec. Vso srečo slovenski junaki, ki ste nam letos prinesli že ogromno zadovoljstva!
