Danes mineva 22 let od smrti enega najbolj priljubljenih kolesarjev vseh časov Marca Pantanija. Kontroverzni Italijan je do danes ostal ljubljenec množic, kljub temu da so njegova zadnja leta zaznamovali številni škandali. Zato se v tokratnem prispevku sprašujemo, če si športniki s temno zgodovino res zaslužijo mitski status med navijači?
Kolesarstvo ima ves čas nad seboj senco dvoma. Zgodovina nas uči, da mnogi radi iščejo bližnjice do uspehov, čeprav želimo verjetni, da je tega v moderni dobi precej manj. Tudi Lovro Žiberna, uradnik slovenske protidopinške agencije, nam je v podkastu zaupal, da je kolesarstvo precej bolj čisto, hkrati pa eden najbolj nadzorovanih športov.
Vseeno pa zgodovinske črne pike kolesarstva ne morejo biti pozabljene. Primer Lanca Armstronga, operacija Puerto in seveda afera Festina še danes polnijo naslovnice, mnogo pa je bilo še individualnih primerov, ki so očrnili naš šport. V enega takih je bil ujet tudi Marco Pantani.
Vzpon in padec Pirata
Vse od svojega prehoda med profesionalce je Marco Pantani navduševal kolesarsko javnost s svojim agresivnim slogom dirkanja. Predstave, ki jih je kazal na vzponih, so hitro postale legendarne in prijel se ga je status enega najboljših klančarjev v karavani.
Čeprav je bil v zasebnem življenju tih in zadržan, je prezenca na kolesu govorila drugače. Znamenita bandana in uhan sta mu dodala karakter, s katerim so se hitro poistovetili mnogi navijači. Z rastjo njegove kariere je rastla tudi baza privržencev, ki je cenila avtentičnost, status legende, predvsem med italijanskim občinstvom, pa je dosegel leta 1998, ko se je podpisal pod zmagi na Dirki po Italiji in Dirki po Franciji.
Nekoliko ironično je prav tisto Dirko po Franciji zaznamovala predvsem afera Festina, ki je razkrila organiziran dopinški program, nekaj, kar je v nadaljevanju v veliki meri uničilo tudi Pantanija.
Leta 1999 je bil Pirat izključen z domače Dirke po Italiji, saj je test krvi razkril previsoko raven hematokrita, kar je nakazovalo na uživanje prepovedanih substanc, predvsem eritropoetina (EPO). To je vplivalo na njegov sloves, hkrati pa ga potisnilo v brezno, iz katerega se ni več rešil.
Dirkanje v naslednjih letih je bilo bolj ali manj stvar navdiha, uspehi pa so bili prej izjema kot pravilo. Pantani se je začel boriti z depresijo, umaknil se je v samoto, redno pa je užival tudi kokain, ki je dokončno uničil ves talent, ki ga je nekoč premogel.
V soboto, 14. februarja 2004, še preden je začel novo sezono, so ga našli mrtvega v hotelski sobi v Riminiju. Čeprav so se v letih po tem pojavljali različni dvomi o vzroku, do danes uraden vzrok ostaja akutna zastrupitev s kokainom.
Smrt poskrbela za nesmrtnost
Kot že tolikokrat v zgodovini se je tudi pri Pantaniju izkazalo, da ga je prezgodnja smrt v določenih pogledih naredila nesmrtnega. Tragična zgodba mu je dodala mitski element in vemo, da smo ljudje zelo dovzetni za tovrstne zgodbe.
V letih po smrti so se mu na nekaterih koncih Italije poklonili z različnimi obeležji. Tako v njegovi rojstni Cesenatici stoji njegov kip ter muzej, posebno spomenik pa kolesarje pospremi tudi ob vzponu na Mortirolo in Galibier. Jasno je torej, da ga množice še vedno častijo skoraj na vsaki dirki najdeš navijača z bandano kot posvetilo Piratu.
Prav v teh dneh je bila priljubljena tudi novica, da bo francoski biatlonec Emilien Jacquelin na olimpijskih igrah nastopal z uhanom Marca Pantanija. Njegova priljubljenost torej sega celo preko meja Italije in kolesarstva.
Je vsakdo vreden občudovanja?
V kolesarski zgodovini je bilo priljubljenih mnogo kolesarjev, večina pa jih je bila v nekaj letih po koncu kariere bolj ali manj pozabljena. Potem pa so tu kolesarji, ki so večni. Pantani, Bartali, Coppi, Hinault, Merckx in še nekateri drugi so že preživeli test časa, spomin nanje pa je še kako živ.
Pričakovali bi, da gredo v pozabo hitreje tisti kolesarji, ki so si v karieri prislužili nekaj črnih pik, a vedno znova se izkaže, da je resnica ravno obratna. Verjetno se prvo spomnite na Lanca Armstronga, ki še vedno deli mnenja javnosti, a s tem prav tako skrbi, da ves čas ostaja tema pogovorov. Težko torej rečemo, da je pozabljen.
Tudi Eddy Merckx je bil kar trikrat ujet s pozitivnim doping vzorcem, pa je za večino navijačev najboljši kolesar vseh časov, v Belgiji pa nesporna legenda, ki vedno pritegne množice oboževalcev. Mnogi ga imajo za zgled, čeprav to morda zaradi svojih grehov ne bi smel biti.
In tako pridemo do Pantanija. Italijan si je v karieri nabral ogromno privržencev, jih morda nekaj tudi izgubil, a njegova priljubljenost kljub dopingu in uživanju kokaina ostaja visoka. Ljudje ga želijo posnemati, njegovi kosi opreme se prodajajo za bajne vsote, njegovo ime pa je še vedno pogosto slišati ob trasi posameznih dirk.
In na tej točki se lahko vprašamo, če je res vsakdo vreden tovrstnega občudovanja? Bi si za svoje otroke želeli, da se zgledujejo po nekom, ki je umrl zaradi uživanja kokaina? Verjetno ne, a kljub temu Pantani ostaja simbol italijanskega kolesarstva.
Če bi lahko Pantanijevo kariero in življenje razdelil na dva dela, bi bil prvi del vreden zgledovanja po njem. Izjemne predstave na dirkah, zanimiv slog dirkanja in vzpenjanje s hitrostmi, ki so jih zmožni dosegati le redki. Drugi del pa je precej bolj temačen, nekaj, čemur se želi človek v svojem življenju izogniti.
Žal smo ljudje celota, torej je potrebno gledati na celotno Pantanijevo življenje, ki najverjetneje ni vredno zgledovanja in občudovanja. Pa vendar še vedno prihaja do tega.
Dejstvo je, da ljudi privlačijo težke in temačne zgodbe, vojni in mafijski filmi so med najbolj priljubljenimi žanri. Nekaj nas vleče, da sledimo dogodkom in ljudem, ki so objektivno gledano slabi za nas, a zanimivost zgodbe nam včasih zamegli pogled.
In tako so največji grešniki pogosto tudi največji vzorniki. Ne nazadnje prav zaradi svojega početja polnijo naslovnice, dobivajo pozornost in slavo. Saj veste, slabe publicitete ni.
Odgovora na vprašanje v naslovu nimamo, vsak sam pa lahko premisli, če je njegov vzornik res vreden tega statusa. Verjetno bomo presenečeni, kolikokrat je odgovor negativen.
Za konec naj se spomnimo še besed italijanskega novinarskega kolega ob slovenskem prazniku na Svetih Višarjah, kjer si je Primož Roglič priboril zmago na Dirki po Italiji. Tedaj je novinar povedal, da je tovrstno podporo na dirkah prejemal le še Marco Pantani. Torej tudi ob dopingu in kokainu lahko dosežeš enak nivo priljubljenosti, kot če v deželi pod Alpami začneš kolesarsko pravljico.
