Pretekli kolesarski teden sta zaznamovali etapni preizkušnji Pariz – Nica in Tirreno-Adriatico. Zmagovalca sta pričakovano postala Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike) in Isaac del Toro (UAE Emirates – XRG), slovensko javnost pa je zanimalo predvsem, kako bo start v sezono uspel Primožu Rogliču (Red Bull – Bora – Hansgrohe). Zasavec je Italijansko dirko končal na končnem petem mestu, še bolj kot z rezultatom pa je teden zaznamoval z izjavo, da ga bomo pred Dirko po Španiji lahko videli zgolj na dveh preizkušnjah.
Roglič na začetku sezone še ogreva motorje
Na preizkušnji Tirreno-Adriatico si je prvič v tej sezoni štartno številko pripel slovenski šampion Primož Roglič. Pred dirko dveh morij je sodil v širši krog favoritov za skupno zmago, mnogi so ga postavljali tik za Mehičana Isaaca del Tora, ki je odlično začel novo tekmovalno leto.
Iz etape v etapo je vse bolj prevladoval občutek, da je Roglič v Italijo prišel brez velik pričakovanj in predvsem z željo nabrati prve tekmovalne kilometre. Zasavčan je pravilnost takšnega razmišljanja nato tudi potrdil našemu reporterju na terenu. Osebni rezultat torej ni bil v ospredju, je pa Roglič poskušal do skupne zmage pomagati sotekmovalcu Giuliu Pellizzariju.
Kljub temu je Roglič dokazal, da še ni za staro šaro, vzpodbuden je bil predvsem nastop na uvodnem kronometru, na katerem je ugnal vse tekmece za visoko skupno uvrstitev. Na strmih klancih mu je še nekaj manjkalo, kar pa je logično, saj je šlo za njegovo prvo dirko v sezoni. Pri nekoliko starejših športnikih pa lahko nekaj časa traja, da svoje bolj “dizelske motorje” ogrejejo na delovno temperaturo.
Bolj kot rezultati je odmevala njegova presenetljiva izjava, v kateri je zatrdil, da ga bomo pred glavnim ciljem sezone Dirko po Španiji gledali samo še na dveh preizkušnjah. V začetku aprila bo dober rezultat lovil na Dirki po Baskiji, konec četrtega meseca pa se na Dirki po Romandiji obeta spopad s Tadejem Pogačarjem (UAE Emirates – XRG). Letos bo na voljo malo dirk s Primožem Rogličem priporočamo vam, da si jih ogledate, saj bi, sodeč po izjavah, lahko bile celo zadnje v bogati karieri.
Če je Pogačar kralj, je del Toro princ
Tirreno-Adriatico je letos poskrbel za dosti bolj zanimivo in izenačeno dirkanje kot Pariz – Nica. Na startu se je zbrala močna sprinterska konkurenca, pestri boji za skupno zmagoslavje pa so potekali na razgibanih etapah s številnimi strmimi vzponi. Odločitev organizatorjev, da na dirko ne vključijo zahtevnejše gorske etape, se zdi kot zadetek v polno.
Trase, posejane s kratkimi in strmimi vzponi, so namreč poskrbele za razburljivo dirkanje. Z napadi sta prednjačila dobra prijatelja in morda tudi velika rivala prihodnosti, Isaac del Toro in Giulio Pellizzari. Red Bull – Bora – Hansgrohe je poskušala vnovčiti številčno premoč dveh kapetanov, vendar je bil kolesar Emiratov enostavno premočan za konkurenco.
Sredi dirke smo izvedeli, da Mehičan nikakor ni stoodstotno pripravljen, saj je imel težave s hujšim prehladom. Kljub temu je bil prepričljivo najmočnejši, njegov sproščeni napadalni stil pa zelo spominja na Tadeja Pogačarja. Ob lanskih 18 zmag se je marsikdo obregnil z argumentom, da so bile dosežene na nepomembnih dirkah proti podpovprečni konkurenci. To v veliki meri drži, vendar je del Toro omenjeni argument že pospravil na smetišče zgodovine.
Dve etapni zmagi in skupni seštevek na UAE Tour, tretje mesto na Strade Bianche, ko je opravljal vlogo pomočnika Pogačarju, ter zdaj še skupni seštevek, začinjen z etapnim slavjem na Tirreno-Adriatico. Če je Pogačar nedvomni kolesarski kralj, je del Toro kolesarski princ.
Jonas Vingegaard za uvod prepričljiv
Nekoliko v senci preizkušnje Tirreno-Adriatico je potekala 84. izvedba dirke proti soncu. Med kolesarji, ki so se podali na pot iz Pariza v Nico, ni bilo pretirano veliko zvezdnikov svetovnega kolesarstva. Najbolj je izstopal Jonas Vingegaard, ki je v Franciji začel tekmovalno sezono, potem ko je zaradi padca in bolezni izpustil prvotno načrtovani UAE Tour.
Kakopak je veljal za prvega favorita dirke, ki jo je njegova ekipa Visma Lease a Bike osvojila že v preteklih dveh sezonah. Kot glavni tekmec se je ponujal Juan Ayuso (Lidl – Trek), ki je preizkušnjo tudi odlično začel, pred prvo gorsko etapo je imel pred Dancem 17 sekund prednosti. Vse je kazalo na zanimiv boj, vendar je v kaotični četrti etapi, ki sta jo zaznamovala dež in veter, Ayuso padel in odstopil.
Vingegaarda slabo vreme ni zmotilo, v improviziranih dolgih hlačah se je uspešno znebil vseh tekmecev in praktično z enim samim napadom odločil dirko. Naslednji dan je slavil še bolj prepričljivo, saj je vse tekmece ugnal za več kot dve minuti. Sledilo je zgolj še nadziranje situacije in mirna pot proti cilju na Azurni obali.
Danec je želel slaviti tudi na zadnji, razgibani etapi, vendar se mu ni uspelo znebiti Lennyja Martineza (Bahrain Victorious), ki je bil nato hitrejši v sprintu. Francoz je dokazal, da je Vingegaard kljub prepričljivi zmagi v skupnem seštevku ranljiv. Danec si tega poraza najverjetneje ne bo preveč gnal k srcu, saj je v Franciji prepričljivo in uspešno začel novo sezono.
Ekipe Lidl – Trek se drži smola
Nemško moštvo v uvodu v sezono preživlja težko obdobje. Eno izmed najbogatejših ekip v pelotonu bi lahko razglasili za največjo osmoljenko, saj jo pestijo številne poškodbe njenih največjih zvezdnikov. Kot zadnji se je na listi odsotnih znašel Juan Ayuso, ki je trdoto francoskega asfalta okusil na kaotični četrti etapi dirke Pariz – Nica. Katalonec k sreči ni utrpel hujših poškodb in naj bi se v karavano vrnil v začetku aprila na Dirki po Baskiji.
Te sreče pa nima Thibaut Nys, ki je pred dnevi prestal operacijo kolena. Za zdaj še ni znano, kdaj bomo Belgijca videli na cesti, skoraj gotovo pa bo moral izpustiti Ardenske klasike, na katerih je upal na odmeven dosežek. Še večji udarec za ekipo predstavlja odsotnost Madsa Pedersena. Nekdanji svetovni prvak je bil lansko sezono prepričljivo tretji najboljši kolesar na severnih klasikah, ob zmagi na Gent-Wevelgem je stal tudi na zmagovalnem odru Dirke po Flandriji, Pariz – Roubaix in E3 Saxo Classic.
Po zlomu zapestja v februarju Danec lovi zadnji vlak za nastop na omenjenih klasikah, tudi če se mu bo uspelo pravočasno vrniti na belgijske tlakovce, pa dvomimo, da bo konkurenčen najboljšim. Pedersen na nesrečo nemške ekipe ni edini danski zvezdnik, ki manjka zaradi poškodbe. S poškodbo zapestja se namreč ubada tudi Mattias Skjelmose, za katerega še ni znano, kdaj si bo znova pripel štartno številko. Pri Lidl – Trek gotovo upajo, da so vso nesrečo za letošnje leto pokurili že sredi marca.
Van der Poel je pripravljen na klasike
Na Tirrenu-Adriaticu je bil v ospredju predvsem boj za skupni seštevek, veliko pozornosti pa so zaradi močne konkurence poželi tudi sprinterski zaključki. Ob vsemu dogajanju je nekoliko v ozadju ostal nizozemski zvezdnik Mathieu van der Poel (Alpecin-Premier Tech), ki je v Italijo prišel loviti dirkaško formo pred klasikami.
Po prepričljivem uvodu in zmagi na Omloop Nieuwsblad je Nizozemec tudi v Italiji potrdil dobro pripravljenost. Dve etapni zmagi sta pokazatelj vzpenjajoče forme pred prvim vrhuncem sezone, spomenikom Milano-Sanremo. Da je omenjena preizkušnja glavna stvar v njegovih mislih, je van der Poel dokazal na nedeljski etapi, ko je brez potrebe na polno odvozil položnejši klanec sredi etape. Šlo je seveda za simulacijo napora, ki bo v ospredju na uvodnem spomeniku sezone.
Van der Poel je torej pripravljen, glede na rezultate je najverjetneje še v boljši formi kot lani. Tudi Pogačar pa je svoji zmagi na Strade Bianche dodal nekaj deset Wattov v primerjavi s preteklimi leti. V soboto se torej obeta dirka, ki je nikakor ne smete zamuditi.
