Po grozni pomladi 2025, ko niti sam ni videl izhoda iz krize, se ni predal. Pozimi je trdo delal, kri in znoj sta se izplačala. Matej Mohorič je končno nazaj. Včeraj je pokazal, zakaj sem v zadnji epizodi Peloton podkasta Dirko po Flandriji primerjal s smukov v Kitzbühelu: Podbličan je prikazal izkušnje, prekaljenost, genialnost. Venomer je bil v pravem položaju, tudi sto kilometrov pred ciljem, ko je ekipa UAE Emirates-XRG na Molenbergu naredila odločilo selekcijo.
Vedno je tam, kjer mora biti. Četudi nima najmočnejših nog. Matej Mohorič je na Dirki po Flandriji prišel do osmega mesta v konkurenci, ki je ni na nobeni podobni dirki na flamskih cestah. Upam si celo trditi, da je osmo mesto na Flandriji vredno več od prvega mesta na kakšni klasiki druge ravni (denimo Kuurne-Bruselj-Kuurne ali Scheldeprijs). Prvo peterico kolesarjev smo na čelu pričakovali vsi. Takoj za njimi pa so v cilj prišli prvi smrtniki, fantje, ki so tekmovali izjemno in tudi z izkušnjami prišli do velike zmage. Fantje, ki slovijo po tem, da se na dolgih dirkah znajdejo fantastično. Fantje, ki so pravi specialisti za pobege.
“Matej si predvsem želi, da bi okusil to, česar je bil sposoben pred dvema letoma, ko je bil na klasikah vedno v ospredju,” je teden dni nazaj v podkastu Tour 202 dejal športni direktor Bahrain Victoriousa Borut Božič. Dve leti nazaj je bil Mohorič v podobnem položaju kot včeraj, a je žal v zaključku (tako kot včeraj Matteo Trentin in Magnus Sheffield) padel in si posledično uničil tudi nastop na Touru.
A videlo se je, da je dober. Videlo se je, da mu je odleglo. “Ko ga v zadnjem času spremljamo in vidimo, kako se trudi in daje vse od sebe, pa se mu ne izide, so tudi njegove izjave temu primerno krajše. Ko pa se mu izide, so pa tudi njegove izjave daljše. In zares sem bil vesel, ko se je znova razgovoril ter opisal dirko, kot on to najbolje zna iz prve roke. V cilju je bil izmučen, a hkrati vesel, to se mu je videlo v očeh,” je po Dirki po Flandriji dejal novinarski kolega Luka Dolar, ki je Podbličana intervjuval v cilju.
In če je Flandrija Kitzbühel, potem je Pariz-Roubaix Bormio. Matej Mohorič tja ni prišel dobro pripravljen že vse od leta 2022, ko je bil peti, brez defekta in padca Yvesa Lampaerta pa bi bil lahko celo na zmagovalnem odru. Leta 2023 je grdo padel v Flandriji in na severnem peklu ni bil konkurenčen, leto pozneje se je v Flandriji poškodoval in ga v Franciji niti ni bilo, lani pa ga je celotno pomlad ovirala bolezen.
Tokrat pa bo na obrobju Pariza znova spet “našpičen”. Znova bo v njegovih očeh iskrica, s katero bo na zahtevnih tlakovanih odsekih počel vragolije. A če v Flandriji za uspeh potrebuješ veliko sreče, je na Roubaixu potrebuješ še vsaj petkrat toliko. Številni defekti in padci lahko pridejo ravno v nepravem trenutku, ko pač izgubiš stik z veliko glavnino in ne uspeš več ujeti.
In če se ti res vse poklopi, lahko prideš na zaključne sektorje skupaj z enim izmed omenjenih “mutantov”, ki so minulo nedeljo končali na prvih petih mestih. Zatorej držijo besede, ki jih je za RTV Slovenija po Dirki po Flandriji povedal Mohorič: “Če nimaš sreče, tam ne moreš biti petnajsti. Če imaš res veliko sreče, si lahko med peterico, kot sem jaz že enkrat bil, tudi med temi najboljšimi na svetu, ki so res za razred boljši.”
Morda sem bil njegovega osmega mesta celo bolj vesel, kot Pogačarjeve zmage. Tista je že skoraj samoumevna. Matej ima zdaj dokaz, da je sposoben in da je dober. V tej pomladi gre njegova rezultatska krivulja navzgor, že deseterica pa bi bila tudi na velodromu v Roubaixu velik uspeh. Če pa bo šla krivulja navzgor tudi ob menjavi letnega časa, potem si lahko na Dirki po Franciji obetamo novih čarovnij podbliškega profesorja.
