Sreda bo na olimpijskih igrah zopet namenjena cestnim kolesarjem. Po sobotni cestni dirki se bodo tokrat udarili v vožnji na čas, kjer bomo Slovenci stiskali pesti za Primoža Rogliča.
Na 44,2 kilometra dolgi trasi bomo dobili novega olimpijskega prvaka v kronometru. Pred petimi leti se je zlata veselil Fabian Cancellara, ki je svojo športno pot že sklenil, stopničke pa sta dopolnila dva kolesarja, ki sta še vedno aktivna. Tom Dumoulin je bil v Riu srebrn, Chris Froome, ki je bil tretji pa v Tokio ni pripotoval.
Enigma Rogličeve forme
Slovenci bomo imeli na kronometru le enega kolesarja, toliko nam namreč dopušča olimpijska kvota. Selektor Andrej Hauptman se je odločil, da mesto ponudi Primožu Rogliču, ki je pred petimi leti v Riu postavil deseti čas.
Slovenski as je v Tokio prišel z velikimi načrti, ki pa jih je predhodno ogrozil padec na Dirki po Franciji. Pred prihodom je zatrjeval, da so bolečine izginile, a cestna dirka je razkrila, da temu ni povsem tako.
Roglič tam žal ni uspel konkurirati za najvišja mesta, že od samega začetka se je namreč spopadal s krči v hrbtnem delu, zato je tudi podprl Tadeja Pogačarja v lovu na kolajno. V cilju je priznal, da je vesel, da je dirko sploh končal, seveda pa so se takoj pojavila vprašanja o njegovem nastopu na kronometru.
Kisovčan je bil prvi, ki je javno priznal, da je pripravljen mesto prepustiti nekomu drugemu, a Hauptman o tem ni želel niti slišati, saj verjame, da 31-letnik lahko poseže visoko. Tako je ostal na štartni listi in bo na zahtevni trasi, ki bi mu lahko odgovarjala, napadal eno izmed treh medalj.
[yop_poll id=”41″]
Kdo bo še lovil kolajne?
Nesporni kronometrski kralj zadnjih dveh sezon je Filippo Ganna, a razgibana trasa ne govori Italijanu v prid. Čeprav mnogi še vedno napovedujejo, da bo vsak, ki uspe premagati Ganno praktično že prvak, pa stavnice na sam vrh postavljajo nekoga drugega.
Prvi favorit za zmago naj bi bil Wout van Aert, švicarski nož med kolesarji. Izjemen kronometrist, ki lahko hitro vozi tudi navkreber, je na Dirki po Franciji dokazal, da lahko vrhunske rezultate dosega na vseh terenih, kar mu bo v Tokiu zagotovo prišlo prav.
Van Aert je na letošnjih olimpijskih igrah že dosegel srebrno medaljo na cestni dirki in bil tedaj nekoliko razočaran, saj je želel še stopničko višje. Kronometrska preizkušnja mu ponuja novo priložnost za skok na vrh, zato bo Belgijec gotovo izredno motiviran.
Belgijska reprezentanca bo imela ob Van Aertu še enega aduta. Remco Evenepoel je na cestni dirki nekoliko razočaral in odpadel že zelo zgodaj, s tem pa odgovoril na vprašanje o njegovi formi. Tudi zanj bo kronometer priložnost, da popravi vtis in skuša poseči po eni izmed medalj.
Rohan Dennis je v Tokio pripotoval z namenom nastopa na cestni in kronometrski preizkušnji, a se je tik pred zdajci odločil, da cestno dirko izpusti in se raje povsem posveti pripravi na kronometer. Avstralec je že vrsto let eden najboljših kronometristov, ob svojem imenu ima zapisana tudi dva naslova svetovnega prvaka, a vse od vzpona Ganne je izgubil kronometrski primat.
Avstralski kolesar je v zadnjih sezonah v svoj arzenal dodal tudi vožnjo navkreber, lani na Dirki po Italiji je navduševal na prelazu Stelvio in prav sposobnost vožnje v klanec bi lahko ustvarila ključno razliko med njim in Ganno.
Trasa, ki ne odgovarja čistokrvnim kronometristom
Kot smo omenili že v uvodu, je letošnja trasa vse prej kot ravninska. Cesta se bo večino časa dvigala ali spuščala, nekaj odsekov popolne ravnine bodo kolesarji deležni le na dirkališču Fuji, kjer bo štart in cilj.
Preizkušnja bo dolga 44,2 kilometra, kolesarji pa jih bodo premagali v dveh krogih po dirkališču Fuji in njegovi okolici.
Tekmovalci bodo kmalu po začetku zapustili dirkališče in se po 4-kilometrskem spustu spopadli z najtežjim vzponom trase. Pet kilometrov dolg klanec, ki so ga spoznali že na cestni dirki, jih bo popeljal na najvišjo točko trase, od tam pa sledi spust proti dirkališču.
Pred prihodom na štartno-ciljno ravnino se bodo morali spopasti še z enim vzponom, kjer je na cestni dirki odločilno potezo storil Richard Carapaz. Sledi nekaj kilometrov vožnje po dirkališču, ki ni povsem raven, a je hkrati naravnejši odsek na trasi.
Po opravljenem prvem krogu kolesarje čaka še drugi krog, ki je povsem identičen kot prvi. Ob drugem prečenju ciljne črte bodo kolesarji premagali 44,2 kilometra trase in preizkušnja bo zanje zaključena.
