Pretekli konec tedna se je kolesarska sezona s klasikama Omloop Nieuwsblad in Kuurne – Bruselj – Kuurne za marsikoga šele začela za res. Priča smo bili dominaciji Mathieuja van der Poel ter dobremu dirkanju Mateja Mohoriča in Matevža Govekarja. Nista pa bili belgijski preizkušnji edini v preteklem tednu, tudi preostalo dogajanje ponuja nekaj zanimivih iztočnic za kolesarsko debato.
Ali tekmeci podcenjujejo van der Poela?
Peter Sagan se ob gledanju klasik najverjetneje kar ne more načuditi dejstvu, da tekmeci vedno znova sodelujejo z Mathiujem van der Poelom. Slovak, ki je zaradi nesodelovanja tekmecev osvojil »zgolj« dva spomenika, se najverjetneje sprašuje komu za vraga se je zameril v prejšnjem življenju.
Ob tem se poraja vprašanje, ali tekmeci van der Poela podcenjujejo ali nemara celo precenjujejo? Jasno je zgolj to, da veliko ljubiteljev kolesarstva občuti grenak priokus, ko zaradi taktičnih odločitev kolesarjev spremlja vnaprej odločene preizkušnje. Omloop Nieuwsblad je bila še ena dirka, ki bi jo lahko prenehali gledati 40 kilometrov pred ciljem.
Če si želite priznati, ali ne, je bila sobotna preizkušnja končana nekaj kilometrov po vzponu na Molenberg. Ob kaosu, ki je nastal po padcu Ricka Pluimersa (Tudor), se je van der Poel pridružil napadu Floriana Vermeerscha (UAE Team Emirates). Ekipni sotekmovalec Tadeja Pogačarja je postal zadnji v nizu kolesarjev, ki so se odločili z Nizozemcem sodelovati »pol pol«. Da se ga bo kolesar Alpecin-Premier Tech z največjo lahkoto otresel na sloviti Muur van Geraardsbergen, je bilo znano vnaprej, vendar se kolesar Emiratov ni pustil motiti.
Molenberg chaos: Vermeersch attacks, Pluimers crashes in corner one! #OHNmen #OHN26 #FLCS pic.twitter.com/6dH3Adl3I2
— Omloop Nieuwsblad (@OmloopHNB) February 28, 2026
Takšna taktika mu je prinesla končno tretje mesto, kar za kolesarja, ki se mu po koncu sezone izteče pogodba, nikakor ni zanemarljivo. Če na njegovo početje gledamo iz te perspektive, potem Belgijca lahko razumemo. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje moštvenega avta in navodil, ki prihajajo iz njega. So se pri Emiratih že vnaprej sprijaznili, da je van der Poel brez prisotnosti Pogačarja nepremagljiv in so se podali na lov za stopničke? Ali pa dejansko živijo v zablodi in verjamejo, da se Vermeersch lahko kosa z najboljših kolesarjem za klasike svoje generacije?
Nikakor ne trdimo, da obstaja jasna pot, kako premagati Pogačarja in van der Poela, se pa po našem mnenju upravičeno čudimo dejanjem ekip, ki se navidezno že vnaprej predajo in dirkajo za drugo mesto.
Odprto ostaja vprašanje, ali tekmeci van der Poela podcenjujejo ali morda celo precenjujejo, ko sodelujejo z njim v zmagovitih pobegih. Vemo zgolj, da si s takšnim početjem uničijo vsakršne možnosti za zmago. Dobra plat kolesarstva je, da si dirke sledijo kot po tekočem traku. Vsaj delne odgovore na naša vprašanja bomo tako dobili že v naslednjem mesecu, ko bodo na sporedu največje enodnevne preizkušnje leta.
Bora potrjuje, da je v slogi še vedno moč
Enodnevne preizkušnje so se v zadnjih letih precej spremenile. Medtem ko je pred desetletjem prevladovala številčna moč ekip, kot je Soudal Quick-step, je s prihodom van der Poela in Pogačarja začela prevladovati surova moč talentiranega posameznika. Pet dobrih kolesarjev iste ekipe s taktično podkovanostjo v novi realnosti ni več kos zvezdnikoma z Nizozemske in Slovenije.
To velja še toliko bolj, če najboljši kolesar na svetu vozi za najbogatejšo ekipo s praktično neomejenim proračunom. Tudi okoli van der Poela pa je sestavljena ekipa, ki vso svojo osredotočenost namenja zgolj pomladanskim klasikam. Kombinacija močnih ekip, ki dirke nadzorujejo do točke napada, ter dveh najboljših kolesarjev za enodnevne preizkušnje je praktično nepremagljiva.
Kljub vsemu naštetemu je ekipa Red Bull – Bora – Hansgrohe pretekli vikend dokazala, da je številčna premoč še vedno zelo pomembna za doseganje vidnih rezultatov. Tim van Dijke je z drugim mestom na Omloop Nieuwsblad dosegel uvrstitev kariere, poleg dobre forme pa mu je do nje močno pomagala tudi njegova ekipa. Za razliko od Vermeerscha, van Dijke ni sodeloval z van der Poelom. Premeteno se je skrival za ubežniki, ki jih je ujela omenjena trojica. Takšen pristop so mu omogočili dvojček Mick, Jordi Meeus in Laurence Pithie, ki so v zasledovalni skupini pokrivali napade in onemogočali organiziran lov ubežnikov.
V primerjavi s katastrofalno lansko sezono klasik si nemška ekipa tokrat zasluži pohvale. Dokazali so, da lahko močno moštvo prinese uvrstitev na stopničke. V primeru, da si startno številko pripneta bodisi Pogačar bodisi van der Poel, je to pogosto tudi najboljši možni dosežek.
Mohorič ostaja taktični mojster
Slovenski ljubitelji kolesarstva otvoritveni konec tedna severnih klasik lahko označimo za uspešnega. Največ pozornosti je upravičeno poželo četrto mesto Matevža Govekarja na Kuurne – Bruselj – Kuurne, ključen del tega uspeha pa je bil tudi Matej Mohorič.
Po dveh precej povprečnih sezonah se zdi, da je Gorenjec ponovno ujel pravo formo. Tako v soboto kot v nedeljo je bil precej aktiven, še bolj kot njegova moč pa navdušujeta njegova tehnična podkovanost in taktična zrelost.
Mohorič je bil predvsem v nedeljo vedno na pravem mestu. Bil je med glavnimi akterji na hribovitem delu trase, ki je izoblikoval končno podobo vodilne skupine. Tudi v zaključku je pokazal svoje taktično mojstrstvo, ko je je kakšne tri kilometre pred ciljem namerno izpustil kolo svojega moštvenega kolega Aleca Segaerta. Potuhnjeni napad Belgijca je pokuril kar nekaj vžigalic pri ekipah, ki so ga morale loviti. Sprinterski vlaki so tako postali oslabljeni, Matevž Govekar pa je lažje prišel do odličnega rezultata.
Mohoričeva taktična odličnost nikoli ni bila vprašljiva, do izraza pa seveda pride predvsem, ko se bori za najvišja mesta. Mohorič mora upati na taktične razplete največjih enodnevnih preizkušenj, saj bo v trenutni formi eden glavnih kandidatov za napad iz ozadja.
Paul Seixas bo postal Pogačarjev največji tekmec
Po odlični predstavi na enotedenski preizkušnji na Dirki po Algarveju je francoski mladenič v soboto prepričljivo slavil na enodnevni dirki Faun-Ardeche Classic. Tekmece je ugnal za skoraj dve minuti, s čimer je potrdil tudi talent za enodnevne preizkušnje.
Marsikdo bo sicer hitro želel poudariti, da na startni listi ni bilo Pogačarja, Evenepoela, van der Poela in še koga. Vendar pa se ne gre slepiti Lenny Martinez, Matteo Jorgenson in Mattias Skjelmose so kolesarji svetovnega kova. Skjelmoese je na lanski preizkušnji Amstel Gold ugnal tako Pogačarja kot Evenepoela.
V spominu bo ostal predvsem način, na katerega se je Paul Seixas znebil zadnjega tekmeca, ki je še držal korak z njim. Na vzponu 40 kilometrov pred ciljem se je Mattea Jorgensona otresel kar, medtem ko je pil iz bidona.
How casual!? 🔥
Paul Seixas made riding away from Matteo Jorgenson look easy on his way to winning the Faun-Ardèche Classic 👏 pic.twitter.com/M5L2G6aQDS
— Cycling on TNT Sports (@cyclingontnt) February 28, 2026
Francoz kaže res zastrašujočo formo. Njegova naslednja destinacija je Toskana, kjer se po na Strade Bianche pomeril tudi s Tadejem Pogačarjem, ki v Italiji začenja sezono. Ne bi bili presenečeni, če bo ravno Seixais tisti, ki bo najdlje držal stik z gorenjskim volkom.
Svetovno prvenstvo v Ruandi zaenkrat ni imelo želenega učinka
Prejšnji teden je bilo dogajanje v kolesarskem svetu precej pestro. Poleg otvoritve sezone klasik, ki v Evropi še vedno veljajo za de facto začetek sezone, je v Ruandi potekala tudi največja afriška preizkušnja.
Po lanski uspešni izvedbi svetovnega prvenstva so pričakovanja pred letošnjo osem etapno preizkušnjo po Ruandi še narasla. Kolesarji so v Afriki sprejeti kot svetovni mega zvezdniki, množice ob cesti prekašajo veliko večino dirk na ostalih kontinentih, kljub temu pa letošnja izvedba ni naredila naslednjega koraka naprej.
Ob odsotnosti Total Energies tokrat na startu ni bilo nobene profesionalne ekipe. Ob nekaterih najboljših afriških kolesarjih, ki so vozili v dresu svojih držav, so osrednjo vlogo igrale predvsem razvojne ekipe. V Ruandi je dirkalo kar nekaj talentov, med njimi tudi Erazem Valjavec, ki pa niso dovolj, da bi pritegnili pozornost širše svetovne javnosti.
Dirka po Ruandi tako ostaja zanimiva za vse, ki radi spremljamo razvojno pot talentiranih mladeničev. Majhno število kolesarjev v ekipah še naprej skrbi za odprto dirkanje, tega pa je težko spremljati zaradi ne najboljšega prenosa. Ob tem naj dodamo še dejstvo, da gre za edino preizkušnjo na celini, ki spada vsaj pod prvo kategorijo UCIjevega koledarja. To pa ni zgolj problem Afrike, saj je v post-covidnem obdobju močno upadlo tudi število dirk v Južni in Severni Ameriki ter Oceaniji.
Pred Mednarodno kolesarsko zvezo je tako še dolga pot, če želi Afriko enakopravno integrirati v kolesarsko družino. Morda bi v kontinentalno sceno črne celine lahko vložila nekaj denarja, ki ga za visoke statuse svojih dirk plačujejo države na Bližnjem vzhodu, kjer kolesarstvo ne zanima nikogar…
