V petek, osmega maja, se bo v Bolgarskem mestu Nessebar začela 109. izvedba Dirke po Italiji. Zaradi svoje bogate zgodovine, visokih alpskih prelazov in unikatne kulture je Giro za marsikoga najljubša tritedenska preizkušnja leta. Letošnja izvedba ne obeta napetega boja za končno zmagoslavje, vendar pa je dirka za rožnato majico že mnogokrat pokazala, kako neusmiljena zna biti. Kljub precej okleščeni startni listi se nam obeta zanimiva, skoraj enomesečna odisejada po Italiji, saj trasa ponuja priložnosti za različne tipe kolesarjev.
Kot rečeno, se bo katera izmed največjih treh etapnih preizkušenj prvič začela v Bolgariji. Država brez posebne kolesarske zgodovine bo gostila prve tri etape, ki pa najverjetneje ne bodo igrale pomembne vloge v boju za skupno zmago. Prva resna gorska etapa kolesarje čaka v petek, 15. maja, ko se bodo v njenem zaključku podali na legendarni Blockhause.
Tradicionalno bo najtežji zadnji teden, ko tekmovalce med drugim čakajo tudi vzponi na prelaza Giau in Piancavallo. Predzadnji dan bo Giro torej zavil najbližje Sloveniji, težka gorska etapa pa slovenskim ljubiteljem kolesarstva predstavlja mamljivo ponudbo za ogled ene največjih dirk na svetu.
Na sporedu bo samo ena vožnja na čas v deseti etapi se bodo kolesarji podali na 42 kilometrsko ravninsko progo, tako da bodo o zmagovalcu odločali predvsem visokogorski prelazi. Na žalost so startno listo močno oklestile poškodbe nekaterih favoritov. Pogrešali bomo predvsem Joaa Almeido (UAE Emirates – XRG) in lani drugega Richarda Carapaza (EF Education – EasyPost). Po poškodbi Matevža Govekarja (Bahrain Victorious) in Luke Mezgeca (Jayco AlUla) smo prvič po kar 26-ih letih brez kolesarja na Giru ostali Slovenci.
Kljub razredčeni startni listi in izrazitemu favoritu za končno zmago bo Giro nedvomno ponudil veliko zanimivega dirkanja, saj je trasa oblikovana na način, da ponuja priložnost različnim tipom kolesarjev. V našem prvem pogledu se bomo posvetili tekmovalcem za skupni seštevek.
Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike)
Pregled favoritov pričakovano začenjamo z edinim resnim kandidatom za končno slavje. Jonas Vingegaard se na start v Bolgariji podaja kot izrazit favorit, kar je posledica tako letošnje dobre forme kot tudi renomeja, ki ga ima Danec. Če odštejemo njegovo prvo Vuelto iz leta 2020, na tritedenskih preizkušnjah nikoli ni bil slabši kot drugi.
Če ne bo padcev ali bolezni, bo ta niz po vsej verjetnosti nadaljeval tudi v maju. Ob morebitni zmage na Dirki po Italiji, bi se včlanil v ekskluzivni klub kolesarjev, ki so osvojili vse tritedenske preizkušnje. To bi mu uspelo celo pred Tadejem Pogačarjem.
Letos sicer ni dirkal veliko, kadar se je pojavil na startu, pa je bil praktično nepremagljiv. Na Paris-Nici je poleg skupnega seštevka osvojil še dve etapni zmagi, domov pa je odnesel tudi majici za najboljšega po točkah in na gorskih ciljih. Podobno dominanten je bil tudi v Kataloniji, kjer je skupni zmagi prav tako dodal še dve etapni slavji.
Na Giru bo imel tudi pomoč močne ekipe, saj se bodo Nizozemci popolnoma podredili njegovim ambicijam. Zelo pomemben bo predvsem izkušeni Sep Kuss, ki bo znova prevzel njemu tako zelo ljubo vlogo zadnjega gorskega pomočnika. Victor Campanaerts in Wilco Kelderman bosta priskrbela dodatne izkušnje, zelo pomemben pomočnik na gorskih terenih pa bi lahko bil tudi Davide Piganzoli.
Vingegaard je brez dvoma najboljši kolesar na startu dirke. Proti tekmecem lahko pridobi odločilno prednost tako v gorah kot tudi na edinem kronometru. Tudi v njegovem spremljevalnem orkestru ne vidimo večjih pomanjkljivosti, tako da Danec na stavnicah upravičeno zaseda mesto prvega favorita.
Giulio Pellizzari (Red Bull – Bora – Hansgrohe)
Mladi Italijan je letos naredil naslednji korak v svojem razvoju, zato upravičeno velja za največjega izzivalca Jonasa Vingegaarda. Tretji mesti na Volta Comunitat Valenciana in Tirreno-Adriatico je še nadgradil z zmago na Dirki po Alpah, ki služi kot zadnja generalka pred Girom.
Na petdnevni preizkušnji v avstrijskih in italijanskih Alpah je ugnal tudi nekaj kolesarjev, ki se bodo v maju potegovali za visoko mesto v skupni razvrstitvi. Predvsem na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja je dokazal, da se lahko kosa tudi z najboljšimi, saj je bil dolgo časa trn v peti poznejšemu zmagovalcu Isaacu del Toru (UAE Emirates – XRG), ki je lanski Giro končal na drugem mestu in z belo majico najboljšega mladega kolesarja.
Ta dosežek bo letos poskušal ponoviti dvaindvajsetletnik iz regije Marche v osrednji Italiji. Lani je tako Giro kot Vuelto končal na šestem mestu, s čimer je dokazal, da premore konstantnost, letos pa bo poskušal narediti še korak naprej in prvič končati na zmagovalnem odru.
Konkurenca se zdi primerna, ob sebi pa bo imel tudi močno ekipo. Gianni Moscon, Mike van Dijke in Nico Denz bodo poskrbeli, da bo v ospredju na ravninskih in razgibanih etapah, Aleotti in Vlasov pa bosta opravljala vlogi gorskih pomočnikov. V ekipi je tudi nekdanji zmagovalec Jai Hindley, ki pa bo preizkušnjo začel v vlogi sokapetana.
Kljub prisotnosti Avstralca bo Pellizzari prvo ime nemške ekipe. V boju za belo majico ne bi smel imeti resne konkurence, sodeč po letošnji formi pa ima tudi lepe možnosti, da stopi na zmagovalni oder v Rimu.
Felix Gall (Decathlon CMA CGM)
Če smo iskreni, veliko o pomanjkanju najboljših kolesarjev pove dejstvo, da je Felix Gall po mnenju stavnic tretji favorit za končno slavje. Avstrijec v zadnjem letu živi v globoki senci svojega ekipnega kolega Paula Seixasa, ki ga je preskočil v ekipni hierarhiji. Mladi talent bo letos pozornost vzbujal na Dirki po Franciji, medtem ko se bo Gall prvič po letu 2022 vrnil na Giro.
Na svojem debiju na tritedenskih preizkušnjah je osvojil 50. mesto tokrat pa bo poskušal prvič v karieri stopiti na zmagovalni oder ene izmed treh najpomembnejših etapnih dirk. Že večkrat je pokazal, da premore potrebno kakovost, vendar ima hkrati tudi zelo očitne pomanjkljivosti.
2025 je bila njegova najuspešnejša sezona, saj je tako Tour kot Vuelto končal med prvih osem. Tudi letos je pokazal konstantnost, ki ga odlikuje. Na UAE Tour je bil peti, Dirko po Kataloniji pa je končal na šestem mestu. Na omenjeni preizkušnji pa je znova pokazal svojo ranljivost na spustih, saj je končno drugo mesto izgubil v predzadnji etapi, ko je Remco Evenepoel za Floriana Lipowitza (Red Bull – Bora – Hansgrohe) močno navil tempo, ko se je cesta prelomila navzdol.
Vsaj na prvi pogled bo Gallova šibka točka tudi ekipa, ki se bo osredotočila predvsem na etapne zmage in morebitno ciklamno majico Tobiasa Lunda Andresna. Na papirju mu bosta v pomoč zgolj mladi Johannes Staune-Mittet in Gregor Mülberger, ki pa zagotovo ne bosta zraven, ko bodo začeli napadati favoriti.
Poleg spustov in neprepričljivega postavljanja ob hektičnih trenutkih dirke je Gallova Ahilova tetiva tudi vožnja na čas. V 42 kilometrih ravnine v deseti etapi bo zagotovo pridelal zaostanek za ostalimi favoriti, ki ga bo moral topiti na visokogorskih prelazih. Avstrijec bo gotovo zraven, sami pa ga ne vidimo na končnem zmagovalnem odru.
Egan Bernal (Netcompany Ineos)
Zmagovalec Dirke po Italiji leta 2021 še vedno lovi pravo formo po grozovitem padcu leta 2022, ko ni bila ogrožena samo njegova kariera, ampak celo njegovo življenje. V zadnjih letih je Kolumbijec znova stabiliziral rezultate, pri ekipi pa verjamejo, da se lahko vrne na zmagovalni oder tritedenskih dirk.
Lanski Giro je končal na sedmem mestu, na navdušenje kolesarskih navijačev pa je na Vuelti dosegel svojo prvo večjo zmago po poškodbi. Letos sicer ni dirkal veliko, kljub temu pa je pokazal spodbudno formo, zaradi katere smo ga uvrstili na naš seznam favoritov. Dirko po Alpah je končal zgolj za Giuliem Pellizzarijem, da še vedno poseduje dirkaški instinkt, je dokazal tudi s petim mestom na spomeniku Liege-Bastogne-Liege.
V Bolgarijo se Bernal podaja kot sokapetan s Tymenom Arensmanom, ki je v Alpah prav tako pokazal dobro formo. Kljub temu pa nas pri Nizozemcu skrbi njegova nekonsistentnost, saj na razgibanih etapah kot po pravilu izgublja več minut proti prvim favoritom dirke. To se je zgodilo tudi na lanski Dirki po Italiji, ko je Arensman veljal za kapetana, Bernalu pa je pripadla vloga prostega strelca.
Kolumbijec je pokazal, da je potrebno nanj še kako računati, praktično celotni kolesarski svet bi z navdušenjem sprejel njegovo uvrstitev med najboljšo peterico kolesarjev. Glede na konkurenco ima Bernal po našem mnenju tudi priložnost za uvrstitev na zmagovalni oder.
Jai Hindley (Red Bull – Bora – Hansgrohe)
Marsikdo nekdanjega zmagovalca znamenitega neskončnega pokala ne bi uvrstil med favorite letošnje izvedbe. Njegovi letošnji rezultati so vse prej kot spektakularni, vendar je Avstralec že večkrat dokazal, da je pravi specialist za tritedenske preizkušnje.
Tokrat se na njemu tako zelo ljubi Giro podaja v vlogi sokapetana, morda celo pomočnika mlademu Giuliu Pellizzariju, vendar ga to ne bi smelo preveč ovirati. Kot je to že tradicionalno, bodo odločilne etape prišle v tretjem tednu, Hindley pa je že večkrat dokazal, da je odličen v stopnjevanju forme. Bolj kot so vsi utrujeni, boljši je zmagovalec iz leta 2022.
Vzpon na Blockhaus in vožnja na čas bosta po dobrem tednu dirkanja zarisala razmerje moči v Red Bull – Bori – Hansgrohe. Če bo Avstralec pred zadnjim tednom še vedno v stiku z najboljšimi, bo v Alpah in Dolomitih še kako nevaren. Zaradi njegove prisotnosti ima nemška ekipa edina priložnost, da tekmece izziva s taktiko dveh kapetanov, Hindley pa je že večkrat dokazal, da je tudi taktično odlično podkovan. Spomnimo zgolj na Dirko po Franciji leta 2023, ko se mu je uspelo pritihotapiti v množičen beg. Takrat je osvojil etapo in prevzel rumeno majico.
Prav nič se ne bi čudili, če bi Hindley končal na zmagovalnem odru. Njegova forma na Liege-Bastogne-Liege je bila videti več kot vzpodbudna, sploh če vemo, da gre za kolesarja, ki ne blesti na enodnevnih preizkušnjah. Morda bo kolesarju iz Pertha uspelo še tretjič Giro končati na stopničkah.
Adam Yates (UAE Emirates – XRG)
Pregled favoritov letošnje Dirke po Italiji zaključujemo z Adamom Yatesom. Britanec je ob odpovedi Joaa Almeide nepričakovano dobil priložnost, da se kot kapetan najmočnejšega moštva na svetu bori za visoko skupno uvrstitev. Lanska sezona in start v letošnjo sta sicer precej podpovprečna za njegove visoke standarde, vendar pa nekoč tretjega na Touru nikakor ne gre odpisati vnaprej.
Emirati v Bolgarijo prihajajo z zelo močno ekipo, ki pa bo po vsej verjetnosti ciljala predvsem na posamezne etapne zmage. Yates in Jay Vine sta tista, ki bi se lahko borila za visoko uvrstitev v skupni razvrstitvi, vendar Avstralec še ni dokazal, da je lahko konstanten skozi tri tedne. Zaradi tega bi sami izpostavili Britanca, ki je v aprilu slavil na O Gran Camino.
Ta zmaga v kontekstu Gira seveda ne pove skoraj ničesar, sporoča zgolj to, da brat dvojček lanskega zmagovalca na start prihaja v kolikor toliko solidni formi. Veliko vlogo bo odigrala tudi glava, saj še nekaj tednov nazaj ni pričakoval, da bo prevzel kapetansko vlogo. Če bo Yates v Italiji osredotočen in v dobri formi, je gotovo sposoben mešati štrene najboljšim. Jonas Vingegaard bi moral biti izven dosega, dobro pripravljeni Yates pa bi lahko prvič v karieri stopil na zmagovalni oder dirke, ki jo je lani osvojil brat Simon.
Poleg šestih izpostavljenih kolesarjev velja omeniti še Tudorjev dvojec, ki ga tvorita Michael Storer in Mathys Rondel, Enrica Masa (Movistar) in Giulia Cicconeja (Lidl – Trek) za katerega pa ni jasno, ali bo ciljal na prvo deseterico v skupnem seštevku ali pa se bo raje podal na lov na etapne zmage.
