Pred nami je ena najtežjih etap letošnje Dirke po Italiji. Čaka nas 181 kilometrov dolga etapa v Toskani, ki na prvi pogled izgleda precej razgibana, a vseeno nič posebnega. Dokler na fotografiji profila ne opazimo čudnih sivih delov etape, ki se bodo lahko na koncu izkazali celo za ključne. Karavano namreč čaka pet makadamskih sektorjev, ki bodo zelo nevarni in pomembni za tiste, ki si v Rimu želijo končati med najboljšimi.
Čaka nas mlajša sestra šestega, neformalnega spomenika Strade Bianche. Cilj bo gostila Siena in vse bo na las podobno klasiki belih cest. Edina razlika je ta, da bo sektorjev manj. Skupna dolžina makadamskih cest znaša slabih 30 kilometrov, vsi pa nastopijo v zadnji tretjini etape.
Prvih sto kilometrov je z izjemo La Cime (4.2km, 7.6%) na polovici povsem ravninskih. Spet bomo videli srdit boj za pobeg dneva in prav lahko bi se zgodilo nekaj podobnega kot v osmi etapi, ko se je beg izoblikoval šele po slabih dveh urah dirkanja. Slabih sedemdeset kilometrov pred ciljem je na sporedu prvi makadamski sektor Pieve a Salti v dolžini osmih kilometrov, organizatorji pa so ga s štirimi zvezdicami označili za drugega najtežjega. Vmes se bodo kolesarji namreč povzpeli na okrog dva kilometra dolg klanec, kjer bo povprečni naklon presegel dvoštevilčne vrednosti.
Pet kilometrov kasneje sledi Serravalle, ki je dolg dobrih devet kilometrov, a je na srečo kolesarjev precej položen. Najpomembnejši bo sektor San Martino in Grania, ki je najdaljši in najtežji. Začel se bo 43 kilometrov pred ciljem, vmes pa karavano čakata dva zelo strma vzpona, ki bosta nedvomno dodobra razredčila peloton.
20 kilometrov pred ciljem se bodo najboljši povzpeli na 600 metrov dolgi Monteaperti, kjer je pred leti v boju za zmago napadel Julian Alaphilippe. Zadnji makadamski sektor pride na spored 16 kilometrov pred ciljem, ko bo 2,4-kilometrski Colle Pinzuto najboljšim predstavljal še zadnjo stresno oviro, preko katere se morajo povzpeti. In kar konkretno bodo morali plezati. Prvih 500 metrov je še najbolj strmih, povprečni naklon je tam višji od enajstih odstotkov. Na vrhu kolesarje čaka tudi RedBullov kilometer, ki bo ponudil odbitne sekunde, a najverjetneje gre pričakovati, da se ubežniki za njih ne bodo zmenili.
Prihod v cilj prav tako ni enostaven, v zadnjih desetih kilometrih nas čaka še nekaj odskočnih desk za morebitne napade. Tudi zaključni šprint bo precej nenavaden. Vsi dobro poznamo strm prihod v Sieno, kjer imajo kolesarji na klasiki Strade Bianche pogosto veliko preglavic, Wout van Aert je tam pred leti zaradi naklona celo neugodno padel.
Strade Bianche 2018, bajo condiciones duras de frío y lluvia, Van Aert se da a conocer en el ciclismo en ruta tras un ritmo demoledor en el sterrato de Sta Marina. Finalmente, acaba 3° llegando exhausto en un esfuerzo que le hizo llegar a bajarse de la bici en las rampas de Siena pic.twitter.com/udGDfns9fh
— Amantes del Ciclismo (@amantes_cycling) March 1, 2022
Etapa bo ena izmed najbolj stresnih na letošnjem Giru, saj makadamske ceste predstavljajo veliko nevarnosti ob morebitnih padcih ali defektih. Najboljši v skupni razvrstitvi bodo tako morali imeti cel dan oči na pecljih, pomočniki pa bodo imeli polne roke dela. Ob koncu vseh sektorjev bodo čakali serviserji z rezervnimi obroči, vseeno pa se pričakuje, da bo kakšen izmed največjih favoritov jutri izgubil možnosti za vidnejši rezultat v skupnem seštevku.
Rožnato majico bo nosil domačin iz vrst XDS Astane Diego Ulissi, tik za njim je njegov klubski kolega Lorenzo Fortunato. Primož Roglič (RedBull-Bora-hansgrohe) na tretjem mestu zaostaja 17 sekund in ima tri sekunde naskoka pred največjim rivalom Juanom Ayusom (UAE Emirates XRG). Na makadamskih sektorjih mnogi pričakujejo dobre vožnje Toma Pidcocka (Q36.5), Egana Bernala (Ineos Grenadiers) in izkušenega Damiana Carusa (Bahrain Victorious).
