Po novi demonstraciji moči Tadeja Pogačarja, o kateri ste v zadnjih dneh lahko prebrali že vse, se v tokratnem pregledu osredotočamo na preostale kolesarje in kolesarke, ki so igrali pomembno vlogo v preteklem kolesarskem tednu. Med njimi je tudi Matej Mohorič, ki je vnovič dokazal, da sodi med najboljše specialiste za klasike.
Mathieu van der Poel si bo moral priznati podrejenost Pogačarju, če bo še želel zmagovati
Mathieu van der Poel je bil v nedeljo tisti, ki je pričakovano najdlje sledil gorenjskemu volku. Znova je dokazal, da so tlakovani vzponi Flandrije njegov najljubši teren. Forma ni vprašljiva, so pa dvomljive nekatere taktične odločitve, ki jih je sprejel med sveto mašo kolesarstva.
Napram lanski izvedbi se tokrat sicer ni odločil za polovično delitev dela s Tadejem Pogačarjem, vendar je Slovencu še vedno ponudil kar precej menjav. Presenetila nas je predvsem odločitev, da je sodelovanje nadaljeval tudi po Pogačarjevem napadu na drugi Paterberg. Tam je odpadel Remco Evenepoel, ki pa je za vodilno dvojico sprva zaostajal le kakšnih pet sekund.
Pogačar je večkrat nervozno pogledoval nazaj, po dirki pa je tudi priznal, da si nikakor ni želel, da bi se Evenepoel vrnil k vodilni dvojici. Van der Poelu je bilo glede tega precej vseeno, ni bilo videti, da bi ga prisotnost svetovnega prvaka v kronometru pretirano motila. Kljub temu, da bi navzočnost Evenepoela povečala možnosti Nizozemca, pa je ta še naprej sodeloval s Pogačarjem in s tem poskrbel, da se Belgijec ni več vrnil.
Van der Poel je nadaljeval s sodelovanjem tudi po Taainbergu, čeprav je Pogačar po dirki priznal, da ga je na klancu počakal, saj je bil Nizozemec že popolnoma na limitu. Svetovni prvak je s tem posredno priznal, da Nizozemca ni imel za resnega tekmeca in se je dejansko bolj bal prisotnosti Evenepoela. Osemkratni svetovni prvak v ciklokrosu si je s tem, ko se je spustil v neposredni boj s Slovencem, sam onemogočil priložnost za zmago.
Kot kaže, se van der Poel bolj kot poraza boji negativnih komentarjev, ki so jih kolesarji pogosto deležni ob pasivni vožnji. Lep primer tega je Danec Jonas Vingegaard, ki v primeru, da mu dirkaška situacija ne ustreza, zgolj sedi v zavetrju svojih tekmecev. Poteza nikakor ne izgleda lepo in tudi ni popularna pri gledalcih, vendar je v določenih situacijah edina pravilna taktična odločitev.
Bi takšno dirkanje spremenilo končnega zmagovalca? Najverjetneje ne, saj je Pogačar znova dokazal, da je nekaj nivojev pred ostalimi, bi pa konkurenti s takim dirkanjem maksimirali svoje možnosti. Dejstvo je, da Pogačar ni najboljši zgolj v fizičnem aspektu kolesarstva, ampak je odlično pripravljen tudi psihično in taktično. Njegovi tekmeci so pogosto vdani v usodo že pred startom, nekateri posamezniki pa, kot kaže, še vedno živijo v zablodi, da so najboljšemu vseh časov lahko enakovredni.
Če bo van der Poel še kdaj želel slaviti na Dirki po Flandriji, se bo moral pogledati v ogledalo in si priznati, da ni na istem nivoju kot Pogačar. Bo pa izjemno zanimivo opazovati njun boj na Pariz-Roubaix, ko bo teren poskrbel, da bodo karte pred startom podeljene precej bolj enakomerno. Obeta se nam prava poslastica, morda najbolj razburljiva dirka zadnjih let.
Matej Mohorič ostaja mojster spomladanskih klasik
V senci izjemnih dosežkov Tadeja Pogačarja je v nedeljo do vrhunske uvrstitve prikolesaril Matej Mohorič. Osmo mesto je njegov najboljši rezultat na belgijskem prazniku, ki si ga vsako leto ob cesti ogleda skoraj milijon navijačev.
Mohorič je bil skozi celotno dirko vedno na pravem mestu. Z dobrim postavljanjem je brez večjih težav prišel v odločilno selekcijo dneva, ko je po Pogačarjevem pospeševanju na Molenberg v ospredju ostala šestnajsterica kolesarjev. Kolesar Bahrain Victorious je nato pametno vozil v skupini favoritov, ciljno črto pa je, kot rečeno, prečkal kot osmi.
Ker so se spredaj odpeljali Pogačar, van der Poel, Evenepoel, van Aert in Pedersen, nismo imeli možnosti spremljati boja med navadnimi smrtniki, kot je kolesarje izven velike peterice poimenoval Mohorič. Na cilj je pripeljal skupaj s Jasperjem Stuyvenom in Florianom Vermeerschom, nad visoko uvrstitvijo pa je upravičeno izrazil precejšnje navdušenje.
Izkušeni Gorenjec je znova dokazal, da na enodnevnih preizkušnjah sodi med najboljše na svetu. Izvrstna taktična podkovanost nikoli ni bila vprašljiva, tokrat pa nas lahko navdušuje odlična pripravljenost, saj konec koncev ni šlo za pretirano taktično preizkušnjo. Kot je dejal Mohorič sam, so danes odločale zgolj močne noge. To je vsekakor dober obet za prihodnjo nedeljo, ko je na sporedu Pariz-Roubaix, njegova najljubša preizkušnja. Morda bomo imeli v boju za zmago kar dva Slovenca.
Wout van Aert in zlomljena belgijska srca
Wout van Aert je nazaj, je misel, ki se je v zadnjem času pojavila pri marsikaterem ljubitelju kolesarstva. Tretje mesto na Milanu-Sanremu je prineslo zametke optimizma, ki jih je še okrepila dobra predstava na In Flanders Fields. Preteklo sredo je bila na sporedu preizkušnja Dwars Door Vlaanderen, obetal se je nepredvidljiv spopad za zmago, saj Pogačarja in van der Poela ni bilo na startu.
Vloga enega izmed favoritov je padla tudi na ljubljenca flamskih src Wouta van Aerta, ki je iskal svojo prvo zmago po lanski Dirki po Franciji. Belgijec je z napadom na Eikenberg pokazal dobro formo. Z eno potezo se je znebil glavnine in se preselil do ubežne dvojice, ki sta jo tvorila Romain Gregoire in Niklas Larsen. Omenjena sta sprva složno sodelovala, na klancih pa nista bila kos surovi moči van Aerta.
Pet kilometrov pred ciljem je njegova prednost znašala še nekaj več kot 15 sekund, glavnina pa je zadaj delovala vse prej kot enotno. Prednost je počasi začela kopneti, vendar je hitro zmanjkovalo tudi metrov, ki so jih zasledovalci potrebovali, da bi ga ujeli. Zdelo se je, da bo zadaj zmanjkalo pomočnikov in složnosti.
Na van Aertovo nesrečo sta se nekaj več kot tri kilometre pred ciljem iz glavnine izstrelila Filippo Ganna in Florian Vermeersch. Sotekmovalec Tadeja Pogačarja je onemogel ravno, ko je dvojica zapeljala pod hudičev jezik, Italijan pa se je pognal v lov za kolesarjem Visma Lease a Bike.
Šestkratni svetovni prvak v zasledovalni preizkušnji na velodromu je pokazal svojo moč, van Aerta je ujel in prehitel v zadnjih metrih in s tem zadal naslednji žebelj v srca belgijskih kolesarskih navdušencev. Ob spremljanju zaključka so se v spomin prikradle misli na lansko izvedbo, ko je po katastrofalni taktiki ekipe izgubil sprint proti Neilsonu Powlessu.
Van Aert (p)ostaja tragična figura belgijskega kolesarstva. Je eden najboljših kolesarjev svoje generacije, ki pa živi v senci Tadeja Pogačarja in Mathieuja van der Poela. Zaradi tega bo velik del kolesarske javnosti na Pariz-Roubaix pesti stiskal prav za moža iz Herentalsa, ki svoj drugi spomenik lovi že vse od zmage na Milano-Sanremu leta 2020.
Na Dwars Door Vlaanderen mu ne gre očitati pomanjkanja moči, še manj pa poguma. Zdi se, da je enostavno rojen pod nesrečno zvezdo. Kot pravi pregovor sreča spremlja hrabre, van Aert mora še naprej poskušati in ni vrag, da bo kmalu prišla tudi zmaga. Velikokrat je že samo ena zmaga dovolj, da se športniku odpre in postane nezaustavljiv. Na končni rezultat pa so vplivali tudi določeni dejavniki, ki si zaslužijo posebno obravnavo, saj postavljajo pod vprašaj regularnost dirk.
Filippo Ganna in lepljivi bidoni
Srca Belgijcev je na preizkušnji Dwars Door Vlaanderen zlomil Italijan Filippo Ganna. Kot smo zapisali v zgornjem odstavku, je v zadnjih metrih dirke ujel in tudi prehitel Wouta van Aerta, ki je že skoraj okusil tako zelo željeno zmago. Zaključek omenjene klasike je bil sicer naravnost spektakularen, vendar po našem mnenju do njega sploh ne bi smelo priti. Kolesarstvo ima namreč velik problem, ki bi ga bilo končno potrebno nasloviti.
Sredina preizkušnja je tekla po pričakovanem scenariju, ko je 40 kilometrov pred ciljem van Aert nezaustavljivo pospešil na Eikenberg. Z eno samo potezo se je otresel celotne glavnine in se preselil do ubežnikov. Praktično v istem trenutku je Filippo Ganna na začelju glavnine dvignil roko, s čimer je ekipnemu avto sporočil, da ima defekt. Zlomljeno krmilo na njegovem Pinarellu je prišlo najslabšem možnem trenutku.
Glavnina je močno pospešila, ekipni avtomobili zaradi ozkega klanca niso bili ravno pri roki in zdelo se je, da je dirka za Italijana izgubljena. Ob tem je potrebno dodati, da se je Italijan pred omenjenim defektom ravno vrnil v glavnino, saj je kakšnih sedem kilometrov predtem že enkrat zamenjal kolo. Zato je druga menjava kolesa trajala dlje kot običajno, saj mehanik še ni uspel zamenjati predrte zračnice po prvem defektu.
Na naše veliko presenečenje smo ga že čez slabih deset kilometrov znova opazili v glavnini. Kako je to možno? Kako je lahko kolesar INEOS Grenadiers v zgolj nekaj kilometrih nadoknadil kakšno minuto zaostanka za glavnino, ki je na tisti točki drvela s hitrostjo več kot 50 kilometrov na uro?
Ganna ni prvi in ne bo zadnji, ki se je v dirko vrnil s konkretno pomočjo ekipnega avtomobila, vendar je na neki točki potrebno potegniti črto. Da je Ganna uporabil nedovoljene metode, so potrdili komisarji UCI, ki so Italijana oglobili z 200 Franki kazni, vendar mu zmage niso odvzeli. Kot kaže, lahko goljufaš samo, če si s tem priboriš dober rezultat. Axel Zingle (Visma Lease a Bike) je bil zaradi podobnega manevra na E3 Saxo Classic diskvalificiran…
Komisarji bi lahko opustili svoje mirjenje višine nogavic in širine krmil, saj na rezultate dirk praktično nimajo vpliva. Po drugi strani pa si nihče ne upa izpostaviti problematike spremljevalnih vozil, ki kolesarje pripeljejo v glavnino, brez da bi ti sploh poganjali pedala.
Radi bi videli, kako bi Ganna pojasnil, da se je vozil najmanj 60 kilometrov na uro, hkrati pa ni proizvajal nobenih vatov. V podobni zadregi se je leta 2016 znašel Arnaud Démare, ko je s priljubljene kolesarske aplikacije izbrisal podatke po zmagi na Milano-Sanremu. Mnogi so takrat prisegli, da so ga videli, kako se na vzponu na Cipresso drži za avtomobil. Takrat je najbrž padel tudi Pogačarjev čas na omenjeni klanec.
Demi Vollering je končno dobila ekipo, ki ji zaupa
Demi Vollering je veliko zmagovalka ženske Dirke po Flandriji. Aktualna evropska prvakinja je veliko mašo kolesarstva osvojila prvič v karieri, kar je tudi posledica tega, da nikoli prej ni bila deležna prave ekipne pomoči. Kot članica SD Worx – Protime nikoli ni imela vloge edine kapetanke, svoje dirkanje je morala vedno prilagajati tako Lotte Kopecky kot tudi Loreni Wiebes.
Če je bilo to na klasikah razumljiva poteza, saj so omenjene tvorile krepko najmočnejšo ekipo za enodnevne preizkušnje, na kockah Belgije in Francije, pa je bila enaka hierarhija na več dnevnih dirkah popolnoma nerazumljiva. Zaradi ekipne taktike, ki je etapne zmage sotekmovalk postavila na isto raven kot slavje v skupnih seštevkih, je Vollering izgubila Dirko po Franciji leta 2024.
Nizozemka je tudi zaradi tega lansko sezono prestopila v francosko ekipo, ki ji je ponudila vlogo absolutne kapetanke. Na nedeljski preizkušnji so Célia Gery, Elisa Chabbey in Franizska Koch narekovale tempo ter nadzirale tekmice do vstopa na Oude Kwaremont. Koch je pripravila teren za napad, Vollering pa je demonstrirala svojo premoč na kratkih in strmih vzponih.
Pri FDJ United – SUEZ so dojeli, da je Demi Vollering na takšnih dirkah ženski ekvivalent Tadeja Pogačarja. Ko imaš v ekipi najmočnejšega kolesarja ali kolesarsko za določen teren ne potrebuješ zapletenih taktičnih rešitev. Dirko nadziraš do najtežjega odseka, kjer lahko kapetan ali kapetanka pokaže svojo moč. Da, tako enostavno je lahko kolesarstvo.
