Pretekli kolesarski teden je zaznamoval prvi spomenik sezone Milano-Sanremo. Dirka, za katero pravijo, da jo je najlažje končati, a najtežje dobiti, ima novega zmagovalca. Kot drugi Slovenec jo je osvojil Tadej Pogačar, ki mu zdaj samo še Pariz-Roubaix manjka do zmage na vseh petih največjih enodnevnih dirkah.
Pogačar spektakularno osvojil še Milano-Sanremo
Kaj sploh še zapisati o dosežkih Tadeja Pogačarja. Štirikratni zmagovalec Dirke po Franciji, na kateri je osvojil že 21 etap. Rekorder po številu zmag na Dirki po Lombardiji, dvakratni zaporedni svetovni prvak na cesti, zmagovalec Dirke po Italiji in še bi lahko naštevali. To je samo vrh ledene gore, jagodni izbor nekaterih izmed kar 110. zmag, ki jih je Pogi dosegel pri svojih sedemindvajsetih letih. Pretekli konec tedna je mednje dodal eno bolj prestižnih in zapomljivih do zdaj.
Ni zgolj sama zmaga tista, ki navdušuje, predvsem način je bil tisti, ki je marsikoga pustil odprtih ust. Kljub padcu pred najpomembnejšim delom dirke, vstopom na Cipresso, Pogačar ni zganjal panike. Ob pomoči ekipe se ni zgolj mirno vrnil v glavnino, ampak je poln odrgnin nadaljeval s prvotnim načrtom. Tako kot lani je napadel na polno in tako kot leto poprej sta mu lahko sledila zgolj dva kolesarja. Filippa Ganno je tokrat zamenjal Thomas Pidcock.
Mathieu van der Poel, ki je bil vpleten v isti padec kot aktualni svetovni prvak, je vidno trpel, Pogačar pa je zavohal kri. Zgodilo se je še pred kratim nepredstavljivo, sedemkratnega svetovnega prvaka v ciklokrosu se je znebil na Poggiu. V cilj je sicer prišel skupaj s Pidcockom, ki mu je bil v zaključnem sprintu blizu, vendar se je enostavno zdelo, da je to Pogačarjev dan.
Milano-Sanremo je četrti od petih spomenikov v njegovi zbirki. Do elitne družbe, v kateri so Belgijci Eddy Merckx, Roger de Vlaeminck in Rik van Looy, mu manjka le še znameniti tlakovec, ki ga dobi zmagovalec dirke Pariz-Roubaix.
Kdor želi, lahko pred Pogačarja še vedno postavlja Mercxka, saj je primerjava med erami nemogoča. Realnost pa je taka, da vsak poznavalec kolesarstva globoko v sebi ve, da spremlja najboljšega kolesarja vseh časov.
Pogačar dirka, medtem ko drugi zgolj čakajo
Letošnji Milano-Sanremo bo šel v zgodovino zaradi načina Pogačarjeve zmage. Kolesar UAE Emirate – XRG je bil najmočnejši in najpametnejši kolesar na dirki, ki pa bi se lahko razpletla tudi drugače.
Ob Pogačarjevem padcu nekaj kilometrov pred vstopom na znamenito Cipresso se je odprl scenarij, po katerem bi zmago lahko domov odnesel tudi kdo drug. Glavnina je kakopak nadaljevala svoj neusmiljen boj za pozicije pred vstop na odločilni klanec, favoriti med njimi Pogačar, van der Poel in van Aert, pa so padcu lovili priključek. Dirka se je v tistem trenutku zdela popolnoma odprta, možno je bilo vse.
Pričakovano in tudi napovedano so bili med prvimi na klancu kolesarji Ineos Grenadiers, ki so Filippa Ganno spravili v odličen položaj. Kar je sledilo potem nas je močno presenetilo. Van der Poel je bil ob vstopu na nekaj manj kot šest kilometrski vzpon že v osrčju glavnine, Pogačar pa jo je ravno ujel za rep. Pričakovali smo, da bo sledilo narekovanje močnega tempa s strani Ineosa, Lidl – Treka, Pinarella Q36.5 in še koga, saj se jim je odpirala priložnost, da raztegnejo skupino in favoritoma otežijo prebijanje proti čelu glavnine.
Namesto tega smo spremljali »upokojenski« tempo, vzporedno se je vozilo kakšnih sedem kolesarjev, ki so bili videti, kot da gredo na sobotno rekreacijo. Pogačar je ob pomoči izjemnega McNultyja že po kakšnem kilometru in pol zasedel položaj na čelu, vse ostalo pa je zgodovina.
V tistih trenutkih smo lahko videli, da ekipe niso imele resnega načrta za Cipesso, saj so se pred dirko vsi odločili, da bodo zgolj čakali na Pogačarjev napad. Ko se je slednji znašel v ozadju, so ga počakali, saj niso vedeli, kako bi drugače nadaljevali dirko. Ta taktična neprilagodljivost jih je stala boja za zmago na prvem spomeniku sezone.
Če bi ekipe na vznožju Cipresse nadaljevale z narekovanjem zmernega tempa, bi Pogačar s pomočniki porabil več časa in energije, da bi prišel v ospredje. Napad bi prišel bližje vrhu ter posledično na bolj položnem terenu, prednost vodilne trojke pa bi bila posledično manjša. V ozadju bi morda ostal kakšen pomočnik manj, vendar glede na velikost zasledovalne skupine to najverjetneje ne bi igralo večje vloge. Glede na to, da je prednost vodilne trojice ob vstopu na Poggio znašala dobrih 10 sekund, bi to lahko spremenilo dirko…
Mads Pedersen se je vrnil še močnejši
Le kakšen mesec in pol po zlomu zapestja se je na startni črti v Milanu presenetljivo pojavil nekdanji svetovni prvak Mads Pedersen. Danec je v ekipi Lidl – Trek zamenjal obolelega Jonathana Milana, kljub daljši odsotnosti pa mu je pripadla vloga enega glavnih izzivalcev Tadeja Pogačarja in Mathieua van der Poela.
Nekako je bilo jasno, da Pedersen ne bi tvegal, če ne bi verjel v možnost vrhunske uvrstitve. Na njegovo odlično pripravljenost pa je namigovala tudi popolna podrejenost nemške ekipe. Nekdanji svetovni prvak je na Via Romi prepričljivo dobil sprint zasledovalne skupine, kar je bilo na koncu dovolj za končno četrto mesto, s čimer je izenačil svoj najboljši rezultat na prvem spomeniku sezone.
Najverjetneje gre za najbolj sladko »leseno kolajno« v karieri, saj je tako sebi kot celotni kolesarski javnosti dokazal, da zlom zapestja ni pustil večjih posledic na njegovi pripravljenosti. Zaradi odsekov granitnih kock bi Danec sicer znal imeti več težav na prihajajočih belgijskih klasikah, ki so navadno njegov glavni cilj sezone. Vsekakor pa je njegova vrnitev več kot dobrodošla, saj gre za tretjega najboljšega kolesarja za klasike v lanski sezoni. Še posebej nevaren bo na Pariz-Roubaixu, ki je seveda popolnoma ravninski.
Pri SD Worx-Protime so prikazali taktično mojstrovino
Ženska dirka Milano-Sanremo se je po več kot dvajsetletnem premoru vrnila šele lani, v obeh izvedbah je slavila ekipa SD Worx-Protime. Lansko leto je po sprintu dvanajstih kolesark slavila Nizozemka Lorena Wiebes, letos pa jo je na prestolu nadomestila Lotte Kopecky, ki je bila najhitrejša v skupini petih ubežnic.
Zmaga nizozemske ekipe nikakor ni naključna, saj so kolesarke do potankosti izpeljale odlično taktično dirko. Najboljša sprinterka v karavani je nadzorovala situacijo v glavnini, Kopecky pa je pokrivala napade bolj eksplozivnih kolesark. Gre za ponovitev lanske taktike, ki pa se je tokrat odvila nekoliko drugače. Lani je Kopecky pripravila sprint za Wiebes, letos pa je v zaključku lahko dirkala na svoj rezultat.
Ekipa, ki si mnogokrat nepotrebno zakomplicira življenje z nerazumnimi taktični manevri, je tokrat vse izvedla prav. Pri tem tem jim je pomagal tudi grd padec na spustu s Cipresse, ki je iz igre za zmago izločil favoritinji Kimberly Le Court Pienaar in Kasio Niewiadomo. Tudi takrat pa so bile na pravem mestu in so se uspele izogniti padcu. Glede na formo, ki jo kažeta Kopecky in Wiebes, in glede na pametne taktične odločitve bodo izjemno nevarni tudi na Dirki po Flandriji in Pariz-Roubaix.
Stran od medijske pozornosti se prebuja Dylan Groenewegen
Dylan Groenewegen je nekoč veljal za najhitrejšega kolesarja na svetu. Leta 2019 je osvojil dve etapi na Dirki po Franciji, še štirikrat pa je ciljno črto prečkal med prvimi petimi. Med najboljše sprinterje smo ga prištevali do leta 2020 in grozovite nesreče Fabia Jakobsena na Dirki po Poljski.
Zaradi svojega manevra, s katerim je rojaka pri kakšnih sedemdesetih kilometrih na uro poslal v ograde, je bil Groenewegen za devet mesecev suspendiran. Ko se je vrnil, ni bil več nikoli na isti ravni. Še vedno je veljal za zelo hitrega kolesarja, ki lahko na svoj dan prehiti prav vse, vendar so ti dnevi postajali vse redkejši.
Ko je pred letošnjo sezono sestopil iz svetovne serije v profesionalno ekipo Unibet Rose Rockets, so ga mnogi dokončno prečrtali. Veliko poznavalcev je menilo, da gre zgolj za naslednjo PR potezo ekipe, ki je nastala iz youtube kanala. Redkokdo je pričakoval oprijemljive rezultate od dvaintridesetletnega Amsterdamčana.
Ta se navidezno ni menil za komentarje, z zelo solidnim sprinterskim vlakom nove ekipe se je hitro spoprijateljil, odlična kemija pa je prinesla tudi rezultate. Groenewegen je slavil že na svoji prvi letošnji preizkušnji v Valencii, kjer je z lahkoto odpravil s Paulom Magnierjem.
Na zmagovalne tirnice se je vrnil pretekli teden, ko je slavil na dveh manjših belgijskih klasikah Bredene Koksijde in Veliki nagradi Jean-Pierra Monseréa. Predvsem zaključni sprint na slednji je bil zelo impresiven. V nekaj zadnjih sto metrih se je izstrelil kot raketa, ki je kar poletela mimo ubežne skupine. Rocketsi bodo letos prvič nastopili na tritedenski dirki, z Groenewegnom pa imajo veliko priložnost, da na Dirki po Italiji osvojijo tudi svojo prvo etapno zmago.
