Tadej Pogačar je bil po zaključku Dirke po Flandriji vidno jezen in razočaran, a že nekaj minut kasneje se je glava umirila in stopil je pred novinarje. Pojasnil je, da reakcija tik pred ciljem ni bila namenjena tekmecem, pač pa je izvirala iz jeze nase.
Debi na Dirki po Flandriji si bo Tadej Pogačar zapomnil za vedno. Dirko je v zaključku lastnoročno razživel in še enkrat več dokazal, da se odlično znajde na prav vsakem terenu.
Žal je na koncu ostal brez stopničk, čeprav je imel še minuto pred ciljem v žepu vsaj drugo mesto. A taktična igra, s katero je skušal ugnati Mathieuja van der Poela, se mu ni izšla in zadovoljiti se je moral s četrtim mestom.
Kljub osvojitvi ‘lesene medalje’ mu bo dirka ostala v lepem spominu. Vzdušje ob cesti ga je navduševalo vso pot do cilja in iz prve roke je lahko spoznal, zakaj je Flandrija dom kolesarstva.
“Na splošno je bila to odlična izkušnja. Bila je res neverjetna dirka. Ekipa je bila super. Z Mathieujem sva razživela zaključek, vzdušje na vzponih pa je bilo neverjetno. Mislim, da ljubim to dirko,” navdušenja nad dogajanjem ni skrival slovenski superzvezdnik.
“V prvem trenutku po prihodu v cilj sem bil zelo razočaran, saj nisem mogel izvesti svojega šprinta. Bil sem zaprt, a to je kolesarstvo. Včasih si zaprt, drugič pa imaš na voljo odprto cesto.”
V kolesarskih krogih je reakcijo Pogačarja marsikdo jemal kot jezo na tekmece, v prvi vrsti na Dylana Van Baarleja, s katerim sta se v šprintu celo dotaknila. Član UAE Emiratesov je nemudoma pojasnil, da dvignjeni roki nista bili namenjeni Nizozemcu, pač pa ju je dvignil v afektu frustracije.
“Nisem bil jezen na nikogar. Morda se je tako zdelo, a bil sem jezen nase, saj zadnjih 100 metrov nisem mogel šprintati.”
Pogačar je sicer bil zaslužen, da se je dirka razpletla tako kot se je. Z napadom je iz glavnine v ospredje pripeljal Van der Poela in Valentina Madouasa, nato pa na vzponu Oude Kwaremont dokončno razbil skupino na čelu dirke.
“Videli smo, da je na vzponu Oude Kwaremont veter pihal v hrbet in rekli smo si, da moram napasti ob predzadnjem ali zadnjem prečenju in se potrudim po najboljših močeh.”
“Gre za zahteven vzpon, enega najdaljših odsekov, zaradi česar mi je odgovarjal. Oude Kwaremont mi je všeč, zaradi vzdušja pa dobiš mravljince.”
Zadnji napad, ki ga je prikazal na vzponu Paterberg se mu žal ni izšel. Z njim se je želel znebiti Van der Poela, kar bi mu verjetno že prineslo končno zmago, a tudi njemu so tedaj že pohajale moči.
“Van der Poel je prišel ob mene, zato sem skušal pospešiti, vendar nisem imel dovolj moči v nogah, da bi se ga otresel.”
“Danes je bil neverjeten, zares razpoložen. Na vzponih sva si bila bolj ali manj enaka. Poskušal sem ga premagati v šprintu, a žal ni bil moj dan,” je še dodal 23-letnik.