Za nami je najpomembnejši kolesarski dogodek v letu, okoli katerega se vrti celotna sezona. 113. izvedba Dirke po Franciji ni razočarala, ponudila je obilico drame v vseh segmentih razen v tistem, ki je na koncu dneva najbolj pomemben. Slovenski super šampion Tadej Pogačar je že v šesti etapi zagrabil bika za roge in si suvereno ter dokončno podredil dirko. V naslednjih dveh tednih smo gledali prevlado, ki je kolesarski svet še ni videl.
Končni razplet niti za sekundo ni bil vprašljiv
V športu se redko zgodi, da se najpomembnejši dogodki v sezoni zdijo že vnaprej odločeni. Na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in ostalih športnih vrhuncih se merijo najboljši v svoji panogi, ki se celotno leto ali pa celo večletno obdobje podredijo zgolj enemu tekmovanju. To pomeni, da je večina favoritov takrat optimalno pripravljenih, kar pogosto vodi v izredno napete in zanimive boje.
Letošnja Dirka po Franciji ni sodila v to kategorijo. Že na startu v Barceloni, ki se mimogrede zdi oddaljen že celo večnost, smo bili praktično vsi prepričani v to, da bo Tadej Pogačar (UAE Emirates – XRG) brez večjih preglavic osvojil že svojo peto rumeno majico. Kljub temu pa je francoska pentlja najtežja preizkušnja v svetu kolesarstva. V treh tednih se lahko zgodi marsikaj nepredvidljivega. In običajno tudi se.
Tudi ob tokratni zmagi ni šlo vse gladko. Emirati so imeli številne preglavice z boleznijo, ki je pustošila med kolesarji omenjene ekipe. Florian Vermeersch, Tim Wellens, Adam Yates in Brandon McNulty so se bolj kot s tekmeci borili sami s sabo, bolj kot o pomoči Pogačarju pa so razmišljali o golem preživetju. Kljub temu pa se aktualni svetovni prvak nikoli ni zares znašel pod pritiskom. Glavni razlog za takšen razplet je bila velika prednost, ki jo je imel kolesar s Klanca pri Komendi v trenutku, ko se je začela širiti bolezen.
Pogačar je še enkrat dokazal, da je treba čim prej napasti in “ubiti” dirko, saj nikoli ne veš, kaj se bo v treh tednih zgodilo. Ker je svoj pečat na dirki pustil že zelo zgodaj, je lahko v nadaljevanju zgolj še nadzoroval situacijo. Največ o njegovi popolni prevladi priča dejstvo, da se je v zadnjem tednu dirkanja skoraj v celoti podredil ekipnemu tovarišu Isaacu del Toru, ki je nenadejano dobil najboljšega “pomočnika” v zgodovini kolesarstva.
Gremo še malo k številkam. Tadej Pogačar je osvojil svojo peto rumeno majico, s čimer je izenačil rekordni dosežek Eddyja Merckxa, Bernarda Hinaulta, Jacquesa Anquetilla in Miguela Induraina. Ob tem je še petkrat ciljno črto prečkal kot prvi, kar pomeni, da ima na dirki vseh dirk že 26 etapnih zmag. Pred njim so zgolj Mark Cavendish, ki jih ima 35, Merckx 34 in Hinault 28. Ob tem lahko brez slabe vesti in prepotentnosti zapišemo, da bi gorenjski volk že letos zasedal tretje mesto na večni lestvici, če bi si to res želel.
Eno etapo je namreč prepustil ekipnemu kolegu del Toru. Eno je po tem, ko se je Pogačar podredil omenjenemu Mehičanu, osvojil Remco Evenepoel (Red Bull – Bora – Hansgrohe), sami pa smo prepričani, da bi brez večjih težav ciljno črto kot prvi prečkal tudi na 20. etapi.
Ravno zaradi tega smo zapisali, da je tokratna zmaga Pogačarjeva najbolj prepričljiva. Ne samo da je zmagal z rekordno prednostjo pred drugouvrščenim, velik del dirke je vozil v vlogi “super pomočnika” del Tora, katerega je pripeljal do končnega tretjega mesta in bele majice.
Ob vsem tem je Pogačar izgledal bolje kot kadarkoli prej. Glede na to, da bo letos dopolnil 28 let, se lahko nadejamo, da njegova prevlada še zdaleč ni končana. V senci sicer čakajo “neki novi klinci”, vendar bodo morali tudi Paul Seixas (Decathlon CMA CGM) in kompanija vsaj še nekoliko počakati na svoj veliki trenutek. Trenutno smo namreč še vedno v dobi kralja Tadeja. Iz slovenskega vidika mu želimo dolgo in uspešno vladavino, konkurenti pa so lahko zaskrbljeni nad dejstvom, da nadzor nad prestolom kolesarstva postaja vse bolj močan.
Evenepoel zaprl usta kritikom, Seixas potrdil izvenserijski talent
V senci Pogačarjeve prevlade se je odvijal zelo zanimiv boj za zmagovalni oder v Parizu. Na žalost vseh ljubiteljev kolesarstva sta zaradi padca in zloma ključnice dirko predčasno končala Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike) in Florian Lipowitz (Red Bull – Bora – Hansgrohe). To je pomenilo, da so kot resni pretendenti za mesto med prvimi tremi ostali Remco Evenepoel (Red Bull – Bora – Hansgrohe), Isaac del Toro (UAE Emirates – XRG) in Paul Seixas (Decathlon CMA CGM).
Končni vrstni red se je začel oblikovati ravno na dan, ko je odstopil Vingegaard. Na Plateau de Solaison je zmago presenetljivo slavil aktualni svetovni prvak v kronometru, ki je izkoristil taktiko Emiratov, ki je Pogačarja podredila del Toru. Na temu brutalnemu klancu v Alpah se je nakazal končni vrstni red, kljub temu pa je bilo do končnih odgovorov potrebno počakati še obe etapi, ki sta se končali na mitskem Alp d’Huezu.
Kljub nekaj napetim trenutkom se končni vrstni red na koncu ni spremenil. Pogačarju sta družbo na zmagovalnem odru delala drugi Evenepoel in tretji del Toro. Kot četrti je končal komaj devetnajstletni Paul Seixas, ki je s tem dokazal, zakaj trenutno velja za največjega talenta v kolesarstvu. Francozi bodo zelo zadovoljni tudi z morda največjim presenečenjem v prvi deseterici. Lenny Martinez (Bahrain Victorious) se je na koncu celo zelo približal svojemu tri leta mlajšemu rojaku, prvič v karieri pa je zasedel mesto med deseterico na kateri od tritedenskih dirk.
Remco Evenepoel je z odlično predstavo zaprl usta marsikateremu kritiku. Ob navdušujoči konstantnosti se je izkazal tudi z dvema etapnima zmagama, s čimer je zaokrožil svojo najboljšo predstavo na francoski pentlji. Še posebej ponosen bo na svojo prvo cestno zmago, na kateri je premagal tudi Pogačarja. Vsi sicer vemo, da se je ta sicer podredil del Toro, vendar je na koncu tudi sam priznal premoč Belgijcu, ki je bil tisti dan res močan.
Belgijski aerodinamični fenomen je človek, ki ga takšne zmage še dodatno motivirajo in podžgejo. Nedvomno bo po takšni zmagi še bolj zagreto treniral, saj vidi, da se približuje tudi največjemu vseh časov. Kljub temu pa se še kako zaveda tega, kako stvari v svetu cestnega kolesarstva resnično stojijo. Tik po zaključku predzadnje etape je namreč modro dejal, da mu do zmage manjka zgolj še to, da Pogačarja ne bo na start dirke.
Ob spremljanju zadnjih gorskih etap nas je prešinilo, kako zelo je del Toro podoben Pogačarju izpred nekaj let. Na krajših in srednje dolgih vzponih sodi v sam svetovni vrh, tik za samega Pogačarja seveda. Na daljših prelazih po težkem celodnevnem dirkanju pa ima še vidne pomanjkljivosti, kot jih je imel v preteklosti tudi Tadej.
Kljub temu je del Toro pokazal, da sodi med najboljše kolesarje na tritedenskih dirkah, naslednje leto bo najverjetneje kot kapetan napadel zmago na Dirki po Italiji, ki se mu je izmuznila lansko leto. Takrat bo moral pokazati, da lahko prevzame tudi kapetansko vlogo, predvsem pa se bo moral znajti brez pomoči najboljšega “super pomočnika” na svetu. Pogačar namreč ni oviral del Tora pri njegovi borbi za stopničke, kot bi to morda pričakovali, Slovenec je bil na koncu celo odločilen dejavnik pri osvojitvi bele majice. Rumena majica se še nikdar v zgodovini dirke ni predstavila v takšni vlogi. To pa smo menda v zadnjih tednih že zapisali.
Zelena pošast z Danske vedno znova uprizorila nemogoče
Šprinterji na letošnji izvedbi francoske pentlje niso bili ravno v ospredju. Javnost se je pričakovano osredotočala predvsem na podvige aktualnega svetovnega prvaka ter na boje za zmagovalni oder v Parizu. Kljub temu, da so organizatorji z občutno povišico točk na ravninskih etapah poskušali zeleno majico podariti najhitrejšim kolesarjem, pa je njihove načrte prekrižal izjemni Mads Pedersen (Lidl – Trek).
Na ravninskih etapah nikoli ni bil uvrščen višje od sedmega mesta. Bero, kar 559-ih točk, je nabral predvsem na umestnih ciljih, ključni korak pa je naredil že z zmago na četrti etapi. Kljub temu, da je bil Danec že vse od omenjene etape odet v zeleno barvo, pa so se stvari v zadnjem tednu nekoliko zakomplicirale. Jasper Philipsen (Alpecin Premier-Tech) se je po slavju v sedemnajsti etapi Pedersenu približal zgolj na sedem točk zaostanka. Zdelo se je, da bo o končnem zmagovalcu odločala kar zadnja etapa na elizejskih poljanah, vendar je zvezdnik Lidl – Treka v naslednjih dneh uprizoril nemogoče.
Nekaj takega smo prvič in zadnjič videli ob predstavah Wouta van Aerta, ki je zeleno majico na podoben način osvojil leta 2022. Tudi za tiste časa zelo vzdržljivi Peter Sagan si niti v mokrih sanjah namreč ni mogel predstavljati, da bi na Col de la Croix – de – Fer napadel skupino z rumeno majico in se na več kot dva tisoč metrov nadmorske višine preselil v beg.
Mads Pedersen je od prve do zadnje etape dokazoval, da je en najbolj kompletnih kolesarjev na svetu. Kljub temu, da je v šprintih glavnine kar nekoliko razočaral, saj nikakor ni bil konkurenčen, je več kot zasluženo prvič v karieri osvojil zeleno majico.
Ob Pedersenu je med hitrimi kolesarji blestel predvsem Tim Merlier (Soudal Quick-Step), ki je slavil na treh etapah. Znova je dokazal, da trenutno na svetu ni hitrejšega kolesarja, kljub vsej kaotičnosti šprintov se lahko nanj vedno znova zaneseš. Izredno konstantnost je prikazal tudi Jasper Philipsen, ki je že peto leto zapored zmagal vsaj eno etapo. Pred dirko je bil sicer tudi glavni favorit za osvojitev zelene majice, ki pa mu jo je z izvenserijsko predstavo speljal leteči Danec.
Svoje je v šprintih dodal tudi Olav Kooij (Decathlon CMA CGM), ki je poleg zmage nanizal še štiri uvrstitve na zmagovalni oder. Vsaj eno zmago so tako zabeležili vsi trije najhitrejši kolesarji na dirki, za edino presenečenje pa je poskrbel Søren Wærenskjold (Uno-X Mobility). Visoki Norvežan je z drznim šprintom pokazal, da se na Dirko po Franciji v eri Tadeja Pogačarja vedno izplača pripeljati šprinterja. Vsaj še nekaj naslednjih let bodo šprinti največja možnost za zmago manjših ekip, še posebej, če bo katera izmed njih vložila sredstva v sestavo močnejšega vlaka.
Ostali zmagovalci in poraženci
Ime, ki se je poleg Pogačarja najbolj omenjalo v preteklem tednu Dirke po Franciji je bilo zagotovo Richard Carapaz (EF Education – EasyPost). Ekvadorec je bil namreč tisti, ki je najbolj animiral brutalne alpske etape zadnjega tedna. “El Jaguar de Tulcan” je znova dokazal, da sodi med najboljše kolesarje v visokih gorah, njegov muhast karakter pa mu preprečuje konstantnost in s tem boje za najvišja mesta v skupnem seštevku.
Kolesarski navdušenci smo lahko upravičeno navdušeni nad njegovo neortodoksnostjo, Carapaz namreč dirka po občutku in se ne ozira na svoj kolesarski računalnik. Njegove poteze in hlinjenje namoči tik pred novim silovitim napadom seveda razdvajajo kolesarsko javnost, vendar so takšni kolesarji še kako potrebni za zanimivost samih dirk.
Prav tako smo lahko navdušeni nad dejstvom, da je za pikčasto majico potekala prava bitka do zadnjega dne. Končni rezultat sicer kaže na prepričljivo zmago Ekvadorca, vendar je bilo stanje v resnici precej drugačno. Boji med ubežniki v Alpah nikakor niso razočarali. Bitke med najboljšimi klančarji na svetu, ki jih lovi glavnina s Tadejem Pogačarjem na čelu, so se vedno znova izkazali za resnično adrenalinska doživetja.
Ob pregledu ostalih zmagovalcev Dirke po Franciji moramo omeniti dve ekipi, ki jim z dobro taktiko in pametno porabljenimi omejenimi finančnimi sredstvi praktično vedno uspe priti do velikih dosežkov. Prva med njimi je ameriška EF Education – EasyPost, ki se z dirke vrača z dvema etapnima zmagama, pikčasto majico in osmim mestom v skupni razvrstitvi. Vsi omenjeni dosežki so seveda delo Richarda Carapaza, vendar so le nekoliko slabši izkupiček domov odnesli tudi lani, ko je v ospredje stopil Ben Healy.
Omembe vredna je tudi Jayco AlUla, nekdanja Orica-Greenedge vedno izkoristi že najmanjšo priložnost za etapno zmago. Letos je to uspelo Mauru Schmidu, ki je bil najmočnejši in najpametnejši v 13. etapi. Pri tem je imel tudi izdatno pomoč ekipe, saj so bili tisti dan v begu kar štirje kolesarji Jayca. Znova se je pokazalo, kako zelo je pomembna številčnost v begu, saj je bil za tisto slavje vsaj toliko kot Schmid zaslužen Luke Plapp.
Pri zmagovalcih je potrebno omeniti tudi skandinavsko zasedbo Uno-X Mobility, ki je že drugo leto zapored osvojila etapno zmago. Jonasu Abrahamsenu se je letos pridružil Søren Wærenskjold, ki je pokazal, da bodo v šprintih vedno odločali tudi sreča, pogum in izbor pravega trenutka. Poleg tega se je izkazal tudi Tobias Halland Johannessen, ki sicer ni osvojil etape, vendar je kar štirikrat končal med najboljšo peterico.
Med zmagovalce seveda sodijo tudi pred tem v pregledu tedna omenjene UAE Emirates – XRG, Red Bull – Bora – Hansgrohe, Decathlon CMA CGM, Lidl – Trek in Soudal Quick-Step. Kljub izgubi zelene majice bodo z dosežki v zadnjem mesecu zelo zadovoljni tudi pri Alpecin Premier-Tech.
Kdo pa bo Francijo zapuščal razočaran? Kljub etapni zmagi v ekipni vožnji na čas bodo zelo skrušeni pri Visma Lease a Bike, ki je po odstopu Jonasa Vingegaarda ostale brez visoke skupne uvrstitve, prav tako pa niso prišlo do posamičnega etapnega slavja. Obupna dirka je za “super ekipo” Netcompany – Ineos, ki je bila daleč od pravega uspeha. Vse so stavili na uvodni ekipni kronometer, kjer pa jim zagodla tehnika. To sicer težko pripišemo nesreči, saj je imela ekipa med dirko zares neverjetno število defektov, ki zagotovo niso naključje.
Razočarani bodo Francozi, ki so šele tretjič v zgodovini ostali brez etapne zmage. Brez zmag sta ostali še dve tradicionalni kolesarski velesili, Italija in Španija. Dokončno smo vstopili v ero, ko dogajanje pri vrhu krojijo Nizozemska, Belgija, Danska in seveda Slovenija.
