Prispeli smo do prvega dneva premora na letošnji Dirki po Franciji. Kljub ne preveč zahtevni trasi v prvem tednu dirkanja ga bodo kolesarji še kako veseli, saj je za nami peklensko vročih devet etap. Kljub visokim temperaturam je lahko popolnoma hladen Tadej Pogačar, ki je stvari že na prvi gorski etapi postavil na svoje mesto. Kdor je pričakoval napet boj za rumeno majico, se je pošteno zmotil, kljub temu pa se lahko v naslednjih tednih veselimo ogorčene bitke za tretje mesto in kaotičnih šprintov, ki bodo odločali o nosilcu zelene majice.
Pogačar z eno potezo odločil Dirko po Franciji
Tekmeci slovenskega šampiona si ližejo rane, saj jih je gorenjski volk že pošteno popraskal. Pravzaprav jih je pojedel s takšno lahkoto, da je še tiste, ki smo pričakovali podoben scenarij, pustil odprtih ust. Zastrašujočo formo je nakazal že v drugi etapi, ko je zmago kavalirsko poklonil ekipnemu tovarišu Isaacu del Toru. V tretji etapi je roke prvič zmagoslavno dvignil v zrak, vendar so prevlado na krajšem klancu Les Angles pričakovali vsi, ki vsaj bežno spremljajo kolesarstvo.
Prava razmerja moči se kakopak vedno pokažejo na prvi resni gorski etap in tako je bilo tudi tokrat. Ekipa Emiratov je že od starta dala jasno vedeti, kakšen je njen načrt. Z narekovanjem brutalnega tempa so začeli že na Col D’Aspin, pravo detonacijo pa so sprožili na legendarnem Tourmaletu, največkrat prevoženem prelazu v zgodovini dirke.
Ob neusmiljenem stopnjevanju tempa Felixa Grossschartnerja, Brandona McNultyja in Adama Yatesa so tekmeci odpadali kot preveč zrele hruške. Ko je kakšnih pet kilometrov pod pobočjem Del Toro še dodatno pospešil, nikomur sploh ni padlo na pamet, da bi poskušal slediti aktualnemu svetovnemu prvaku in njegovi mehiški oprodi. Kmalu se je sicer izkazalo, da je za Del Tora vse skupaj potekalo nekoliko prehitro, Pogačar pa je takrat zgolj še dodatno pohodil pedala, dokončno strl Jonasa Vingegaarda (Visma Lease a Bike) in se odpeljal v sončni zahod oziroma zmagi naproti.
Pa ne govorimo o etapni, ampak o skupni zmagi, njegovi peti na dirki vseh dirk. S tem se bi na večni lestvici izenačil z najboljšimi, kar so jih videle francoske ceste. Miguel Indurain, Jacques Anquetil, Bernard Hinault in Eddy Merckx bodo dobili družbo, ki pa bi glede na videno lahko trajala zgolj eno leto.
Pogačarju lahko zmago prepreči zgolj poškodba ali pa naravna katastrofa, ki smo ji sicer, sodeč po brutalnih temperaturah, vsak dan bližje. Tiste, ki se jim zdi ta zapis preveč aroganten ali pa da z njim nepotrebno izzivamo usodo, pa naj pomirimo z mislijo, da je Pogačar enostavno predober, da bi ga lahko premagale tudi kakšne višje sile. Sprostite se in uživajte, gledate najboljšega kolesarja, kar ga je videl svet.
Obeta se ogorčen boj za zmagovalne stopničke v Parizu
Prva gorska etapa tritedenske preizkušnje je vedno nekaj posebnega. Predstavlja namreč točko preloma, trenutek resnice, ko se pokaže, kdo lahko in kdo ne zmore. Tudi če mislimo, da imamo že pred njo jasno izoblikovano sliko o tem, kako močan je posamezni kolesar, moramo počakati na gore, ki naše trditve bodisi potrdijo bodisi zavržejo.
Premierna gorska etapa Dirke po Franciji je morda najbolj pričakovana preizkušnja v letu, saj nam ponudi prvi uvid v to, kdo bo določeno leto slavil na dirki vseh dirk. Letos smo seveda dobili še precej več od zgolj manjšega uvida, saj nam je Tadej Pogačar v slogu najboljših prerokov ponudil odgovor na vprašanje, kako bosta videti zadnje dva tedna francoske pentlje.
Precej bolj nejasna pa je prihodnost boja za zmagovalni oder v Parizu. Jonas Vingegaard bo preizkušnjo po vsej verjetnosti končal kot drugi, kar bi pomenilo, da bi že šesto leto zapored dobili isto zmagovalno dvojico. Ob tem lahko Pogačarja in Vingegaarda okronamo za največja rivala v zgodovini dirke, saj se s takšnim dosežkom ne more pohvaliti nobeno še tako čislano rivalstvo v zelo bogati zgodovini tega športa.
Če sta prvi dve mesti v največji meri oddani, pa se za najnižjo stopničko obeta pravo mesarsko klanje. O tem, da bodo konec meseca v družbi najboljših kolesarjev svoje generacije stali pod slavolokom zmage, sanja še sedem kolesarjev. Predvsem Lenny Martinez (Bahrain Victorious) in do določene mere tudi Mattias Skjelmose (Lidl – Trek) se sicer zdita kot precejšnja izzivalca, preostalih pet pa deluje zelo enakovredno.
Isaac del Toro (UAE Emirates), Juan Ayuso (Lidl – Trek), Paul Seixas (Decathlon CMA CGM), Florian Lipowitz in Remco Evenepoel (oba Red Bull – Bora – Hansgrohe), imajo vsak svoj prepričljiv argument, ki jih postavlja na končno tretje mesto. Ob tem naj dodamo, da se bodo prvi trije v zapisu udarili tudi za belo majico najboljšega mladega kolesarja do petindvajset let.
V odličnem položaju je trenutno četrti Evenepoel, saj kolesarje še čaka edina posamična vožnja na čas, kjer bo najverjetneje pridobil vsaj nekaj deset sekund proti neposrednim tekmecem za stopničke. Kljub temu asu v rokavu pa bo moral Remco izboljšati vožnjo navkreber, saj trenutno Del Toro, Seixas in tudi Lipowitz na dolgih klancih izgledajo močnejši.
Prednost Red Bulla bi lahko bila številčna premoč, čeprav jo bodo ob Lipowitzu, ki slovi po zelo pasivnem dirkanju, zelo težko vnovčili. Nad 19-letnemu Seixasu visi vsaj manjši oblak dvoma, saj še nikoli ni vozil na tritedenski preizkušnji. Kljub temu pa se trenutno na klancih zdi močnejši od dvojca z rdečim bikom na prsih, proti Nemcu pa bi lahko kar nekaj pridobil tudi v kronometru.
Sami bi sicer največ možnosti pripisali del Toru, saj se Mehičanu ne bo več potrebno pretirano podrejati Tadeju Pogačarju, ki ima v skupni razvrstitvi že zelo prepričljivo prednost. Slovenski as je prav tako že večkrat dokazal, da je ekipnim tovarišem še kako pripravljen pomagati pri lovljenju njihovih ciljev. Če k temu dodamo še dejstvo, da imajo Emirati krepko najmočnejšo ekipo, potem pridemo do zaključka, ki v najboljši položaj postavlja mehiškega “bikca”. Kljub vsemu zapisanemu bo za dokončne zaključke seveda potrebno počakati še na kakšno težko gorsko etapo, ki bo podrobneje razkrila razmerja moči.
Merlier občutno najhitrejši, Kooij še naprej ostaja podcenjen
Naslov v kratkem povzame naše občutke po prvih treh šprinterskih etapah letošnje Dirke po Franciji. Tim Merlier (Soudal Quick-Step) je, če smo pošteni, dokaj pričakovano že v prvem tednu zabeležil dve etapni zmagi. Prva šprinterska preizkušnja pa je pripadla možu, ki ga marsikdo sploh ni hotel videti na letošnji dirki. Kljub temu, da že nekaj let sodi med najhitrejše kolesarje sveta, se mora Olav Kooij (Decathlon CMA CGM) še vedno boriti za svoje mesto pod soncem.
K Merlierjevi prevladi se bomo vrnili pozneje, naslednjih nekaj odstavkov pa bomo posvetili “leopardu iz Numansdorpa”, ki je v peti etapi zabeležil svojo največjo zmago v karieri. Kljub temu, da je šlo že za njegovo 51. profesionalno slavje se Nizozemec letos šele prvič predstavlja na največjem kolesarskem odru.
Nanj smo postali pozorni že leta 2020, ko je le nekaj dni pred popolnim zaprtjem sveta zaradi pandemije Covida-19 slavil na trofejah v Poreču in Umagu. Zgolj nekaj mesecev po tem, ko je dopolnil 18 let, je v sprintu med drugim odpravil z Markom Kumpom in Tilnom Finkštom. Tisto sezono je nato osvojil tudi letos na žalost odpadlo Veliko nagrado Kranja.
Od takrat naprej se Kooij ni več ustavljal, kljub mladosti je vsako leto zabeležil lepo število zmag, pogosto tudi proti najboljšim šprinterjem sveta. Ker pa je svoja prva leta med profesionalci preživel v ekipi Visma Lease a Bike, so te zmage pogosto prihajale na dirkah, ki niso v ospredju zanimanja kolesarske javnosti.
Zaradi osredotočenosti nizozemske ekipe na kolesarje za skupni seštevek je bil pogosto potisnjen nekoliko v ozadje, o njegovem talentu pa največ pove dejstvo, da je vsako še tako majhno priložnost skoraj vedno zagrabil z obema rokama. Dirka po Franciji je njegova tretja tritedenska preizkušnja in prav na vsaki je osvojil vsaj eno etapno zmago.
Ko se je pred sezono preselil k ekipi Decathlon CMA CGM, se je zdelo, da bo končno dočakal svojo priložnost na največjem odru kolesarstva. Toda kot najbrž veste, letos Nizozemcu ni šlo nič po načrtih. Avtoimunska bolezen ga je za več mesecev postavila na stranski tir, v času njegove odsotnosti pa je na nebu zasijala nova kolesarska zvezda po imenu Paul Seixas. Mladega francoza je pred Dirko po Franciji marsikdo postavljal ob bok Jonasu Vingegaardu in s tem na mesto prvega izzivalca nenadkriljivega Tadeja Pogačarja.
Zaradi tega so se predvsem v francoski javnosti pojavili številni pozivi, ki so moštvo Decathlona prepričevali, da celotno ekipo podredi čudežnemu dečku kolesarstva. Kooija so na koncu najverjetneje rešile poškodbe nekaterih pomočnikov, ki so športne direktorje praktično prisilila, da so ga vključili v moštvo za Dirko po Franciji.
Glavni športni direktor Sebastien Joly je trenutno lahko še kako vesel, da so se stvari razpletle v tej smeri, saj je Kooij ekipi prinesel etapno zmago, do katere bo Seixas sredi boja za skupni seštevek težko prišel. Kljub temu, da je Nizozemec vnovič potrdil svojo izjemno hitrost in učinkovitost, pa se zdi, da bo moral v prihodnosti znova iskati novo ekipo, če bo želel imeti osrednjo vlogo na francoski pentlji.
Na primeru Binijama Girmaya (NSN), Tima Merlierja, Jasperja Philipsena (Alpecin Premier-Tech) in celo Maxa Kanterja (XDS Astana) namreč vidimo, kakšno razliko lahko naredijo učinkoviti šprinterski vlaki, ki so podrejeni svojemu vodji. Meriler je sicer na pobočjih Tourmaleta izgubil svojo zvesto oprodo Berta van Lerbergheja, vendar je najhitrejši kolesar na svetu ob pomoči izkušenega Jasperja Stuyvena uspešno premostil tudi to oviro.
V ravnem sprintu mož na moža Belgijca ne more prehiteti nihče na tem planetu, na njegovo nesrečo pa sta do konca Dirke po Franciji ostali zgolj še dve popolnoma ravninski etapi. Zaradi tega bo še kako ogorčen boj za zeleno majico najboljšega po točkah. V startu je odlično kazalo Madsu Pedersenu (Lidl – Trek), ki pa je na popolnoma ravninskih etapah zapravil skoraj vso prednost, ki si jo je nabral s slavjem v četrti etapi. Ob nezainteresiranosti Kooija za to tekmovanje in ob slabši formi Philipsena se zdita glavna konkurenta Dancu ravno Merlier in pa Binijam Girmay.
Sami ne bi kar tako odpisali Eritrejca, ki je v preteklosti že osvojil zeleno majico. Popularni Bini se je na letošnji preizkušnji že zelo izkazal s konstantnostjo, če se mu bodo zložile vse kocke, pa bi francosko pentljo lahko zapustil vsaj z eno etapno zmago. Kljub njegovi relativni nebogljenosti v skupinskih zaključkih bi največ možnosti za osvojitev zelene majice vseeno pripisali Madsu Pedersenu, ki vnovič dokazuje, da gre za enega najbolj nepopustljivih in borbenih kolesarjev v karavani.
Nekaj bo potrebno ukreniti glede vročine
Vsaj toliko kot Tadej Pogačar je začetek letošnje Dirke po Franciji zaznamovala neznosna vročina. Vročinski val, ki je zajel velik del Evrope, je še posebno hud ravno v deželi galskih petelinov, kjer je zaradi visokih temperatur v zadnjih tednih umrlo že več kot tisoč ljudi. Najboljši kolesarji na svetu pedala poganjajo pod žgočim soncem in v spremstvu temperatur, ki čez dan ne padejo pod 35 stopinj Celzija.
Da bo potrebno nekaj ukreniti, je bolj ali manj jasno vsem, vendar Mednarodna kolesarska zveza (UCI) po svoji dobri stari navadi znova tišči glavo v pesek. Ukrepi so znova preveč površinski, predvsem pa ne odpravljajo vzrokov, ampak poskušajo zgolj blažiti posledice.
Med kolesarji je pričakovano najbolj odločen eden zadnjih pravih “patronov” glavnine Matteo Trentin (Tudor), ki je organizatorje in ostale deležnike v športu pozval k konkretnim ukrepom, saj so razmere že zdavnaj dosegle mejo razumnega. Izkušeni Italijan poudarja, da je vročina na Dirki po Franciji sicer njen sestavni del, vendar je letošnji vročinski val znova dokazal, da se bo moralo kolesarstvo prilagoditi podnebnim spremembam.
Kot je še poudaril kolesar švicarske ekipe Tudor, niso težava zgolj visoke temperature med samo etapo, ampak tudi tropske noči, zaradi katerih se regeneracija kolesarjev močno upočasni. Pojavlja se predvsem ideja bolj zgodnjih začetkov etap, s katerimi bi se kolesarji izognili najbolj vročim delom dneva, vendar je ob milijonih evrov, ki se v šport zlivajo od televizijskih pravic, težko pričakovati takšno spremembo.
Po naših izkušnjah se bodo stvari začele premikati šele takrat, ko bo kateri od kolesarjev doživel resen vročinski udar. Tako je bilo pri uvedbi čelad ter napihljivih ograj v šprintih in najverjetneje tudi tokrat ne bo nič drugače. Upajmo, da ne bo za resne spremembe znova potrebna resna poškodba ali celo smrt…
