Ena večjih italijanskih etapnih dirk od Tirenskega do Jadranskega morja bo letos nekoliko daljša kot pretekla leta. Namesto tradicionalnih sedmih etap, jih bomo letos videli osem. Na ta način je organizatorjem omogočeno izpeljati dirko, ki po svojem profilu odgovarja vsem, tako šprinterjem, hribolazcem kot specialistom za razgibane terene.
Kolesarska karavana se bo med zahodom in vzhodom Apeninskega polotoka mudila med 7. in 14. septembrom. Na dirki letos ne bo lanskega zmagovalca Primoža Rogliča, ki se bo v tem času v Franciji boril za rumeno majico. Kljub prekrivanju dirke s Tourom pa na njej lahko pričakujemo številne zvezdnike svetovnega kolesarstva.
Dirka dveh morij tradicionalno odpira sezono italijanskih etapnih dirk, ki vrhunec doseže z Girom. Tudi letos bo dirki pripadla ta čast. Na njej bodo, zaradi datumske bližine z Dirko po Italiji in želje po zmanjšani menjavi okolja v času pandemije, nastopali skoraj vsi kolesarji, ki se bodo dobrih 14 dni kasneje borili za rožnato majico.
»Na dirki bodo skoraj vsi kolesarji, ki bodo kasneje nastopali na Giru d’Italia in prepričani smo, da bo, tako kot v preteklih letih, dirka dveh morij na najvišjem nivoju,« je povedal direktor dirke Stefano Allocchio.
Dodatno etapo so organizatorji sprejeli odprtih rok, saj jim je omogočila nekaj več umetniške svobode pri trasiranju dirke. Allocchio pravi, da je dirka zaradi tega nekoliko težja, a bolj uravnotežena.
»Zahvaljujoč osmim etapam smo uspeli dirko narediti nekoliko težjo in uravnati etape za šprinterje, hribolazce in specialiste za razgibane terene. Dirka se bo zaključila s posamičnim kronometrom. Kljub spremembi datuma so bile lokalne oblasti povsem prilagodljive, kar nam je omogočilo organizacijo visoko kvalitetne dirke Tirreno-Adriatico.«
Zmagovalec se bo izluščil na četrti in peti etapi
Organizatorji so etape letošnje dirke odlično stopnjevali. Prva dva dni bodo v ospredju šprinterji. Ravninski etapi sicer prečita nekaj krajših vzponov, a večinoma že v prvi polovici trase. Pot do ciljne črte je ravna, kar omogoča ekipam šprinterjev varen prihod v zaključne kilometre.
Tretja etapa predstavlja lep prehod iz ravninskih pokrajin Italije v hriboviti svet. Kolesarji se bodo poslovili od Tirenskega morja in se obrnili v smeri Jadrana. Trasa tretjega dne ni zahtevna, a v ospredju vseeno pričakujemo specialiste za enodnevne dirke. Etapa je namreč dolga 217 kilometrov, kar spominja na dolžino klasičnih enodnevnih preizkušenj. Poleg dolžine bo vzdržljivost kolesarjev v drugi polovici preizkusil tudi razgiban teren, ki bo najverjetneje naredil selekcijo v skupini. Do ciljne črte se bo treba povzpeti po dvokilometrskem vzponu, ki poseže po naklonu 6-7 %.
Nato sledita dva ključna dneva na dirki. V četrti etapi bodo kolesarji premagali najvišjo točko na dirki Rifugio Perugio, ki je na nadmorski višini 1521 metrov. To bo drugi vzpon dneva, a ne zadnji. Po spustu v dolino se bodo kolesarji vzpeli še na Ospedaletto in se nato spustili proti cilju v Cascii.
Dan kasneje bo sledila še ena izmed težjih etap. Na 202 kilometra dolgi trasi bodo kolesarji premagali manj višinskih kilometrov kot dan prej, a se bo etapa končala z vzponom na Sassotetto. Gre za 14 kilometrov dolg vzpon s povprečnim naklonom 6 %. Pričakovati gre, da se bo končni zmagovalec dirke pokazal prav na tem klancu.
Šesta etapa bo po profilu skoraj identična prvi etapi. Nekaj manjših vzponov v prvem delu ne bo predstavljalo večjih težav šprinterjem, ki se bodo v zaključku udarili za zmago. Nekoliko bolj razgiban teren kolesarje čaka dan kasneje. Sedma etapa bo karavano vodila preko številnih gričkov. Na enem izmed njih se bo dirkanje tudi končalo. Do cilja bo vodil kilometrski vzpon z naklonom okoli 10 %.
Če bodo razlike v skupnem seštevku majhne, se lahko zgodi, da bo o zmagovalcu dirke odločala prav zadnja etapa. Ravninski posamični kronometer v dolžini desetih kilometrov ustvarjanja večjih razlik ne bo omogočal. A kljub temu se bo nekaj sekund dalo pridobiti. Morda ravno toliko, da preskočiš vodilnega kolesarja.