»Nikoli si nisem mislil, da bo nekdo moj nastop na Touru ocenil kot neuspešen. Osvojil sem etapo in nosil rumeno majico,« je dejal Julian Alaphilippe. Tako na rezultate gledajo največji in najuspešnejši na svetu, kajti oni najbolje vedo, kako težko je zmagati etapo, obleči majico ali zmagati celotno dirko.
Le kdo lahko oceni etapno zmago, 11 dni v rumeni majici in drugo mesto na Touru kot neuspeh?
Kako je mentalno močan, je Primož pokazal tudi na svetovnem prvenstvu. Po takšnem Touru bi veliko kolesarjev postavilo kolo v kot in se poskušalo telesno in mentalno spočiti od dirkanja. Primož pa je skupaj z ostalimi fanti odpeljal enkratno dirko in je bil do konca v borbi za kolajne.
Nikoli v svoji zgodovini slovenska kolesarska reprezentanca ni odpeljala SP na tako visoki ravni. Od začetka do konca so kreirali izredno težko dirko, v kateri so prišli do veljave resnično najboljši kolesarji na svetu.
V prvem delu dirke smo lahko v ospredju videli Luko Pibernika, Domna Novaka in Jana Tratnika, v zaključku dirke je Luka Mezgec pripravil na najtežjem vzponu napad za Tadeja Pogačarja, Jan Polanc je do zadnjega vzpona aktivno pokrival vse napade in pripravljal teren za Primoža Rogliča, ki je bil v borbi za kolajno do zadnjega metra.
Slovenci imamo v tem trenutku dva najboljša kolesarja na svetu. Na zadnjih treh tritedenskih dirkah sta osvojila dve zmagi, eno drugo in dve tretji mesti. Na lestvici UCI-ja vodi Roglič, na vseh ostalih je prvi Pogačar. Slovenska javnost, rekreativni kolesarji, bivši profesionalci, strokovnjaki pa še vedno vztrajno iščejo, kje sta naredila napako, kaj bi morala drugače odvoziti…
Enako velja za reprezentanco. Nobena kolesarska velesila nima v tem trenutku tako kakovostnih in kompletnih kolesarjev kot sta naša asa. Italija, Španija, Nemčija, Nizozemska… nimajo niti enega. Francozi imajo samo Alaphilippa. V bodočnosti dobro kaže Belgijcem z Woutom Van Aertom in Remcom Evenepoelom, Nizozemci pa čakajo Mathieua Van der Poela in mogoče vrnitev Toma Dumoulina.
Ko se pogovarjamo s tujimi kolesarskimi navdušenci, kolesarji in strokovnimi komentatorji, govorijo o naših dveh kolesarjih v samih superlativih, naši mediji in za njimi vsi ostali, pa hitro začnemo iskati negativne zgodbe. Iščemo pomanjkljivosti in napake, kadar ne dosežeta rezultata, kot si ga mi želimo.
Seveda to velja tudi za druge naše športnike. Spomnim se poraza slovenskih odbojkarjev z Brazilci ali Francozi, rokometašev z Danci ali s Španci. Odziv je bil podoben. Iščemo, kaj so naši športniki naredili narobe in kar ne moremo sprejeti tega, da je bil nasprotnik pač boljši. Verjemimo, kar nam povedo Alaphilippe, Van Aert, Primož, Tadej… ter ostali, ki so neposredno udeleženi.
Spomnim se svojega službovanja na Danskem in njihovega pozitivnega razmišljanja. Vse kar so naredili njihovi športniki, je bilo pospremljeno z besedami: bravo, dobro, odlično! Nikjer ni bilo negativnega prizvoka. Dobro se spominjam, ko sem svoji ekipi pripravil prvo strokovno analizo z video posnetki, kjer sem opozoril na določene napake v naši igri. Deležen sem bil začudenih pogledov.
Takšnega pozitivnega pristopa bi si želel tudi v našem športu ter v naši družbi. To pa bomo dosegli takrat, ko Slovenske novice ne bodo več naš najbolj bran časopis in, ko si naši mediji ne bodo dvigovali poslušanost, gledanost in berljivost z negativnimi novicami.