Letos je končno prišel čas, da se po nekaj opravljenih dirkah v tujini prvič preizkusim tudi na domačem Maratonu Franja. Lagal bi, če bi rekel, da pred začetkom zaradi vseh zgodb, ki krožijo, nisem bil nekoliko prestrašen. Na srečo sem dirko varno in uspešno končal. Hkrati pa tudi spoznal, da se nanjo (vsaj do nadaljnega) ne vrnem več in se raje udeležim katerega izmed drugih dogodkov v regiji.
Nisi pravi Slovenec, če nisi bil na Triglavu. Tako tudi nisi pravi kolesar, če nisi nastopil na Maratonu Franja. To je bilo vodilo, ki me je po treh letih udeležbe dirke Istria300 letos vodilo do izbire drugega dogodka za osrednji cilj sezone.
Na dirko sem se prijavil že zgodaj v letu, saj si nisem želel pustiti preveč časa za razmislek. Številne zgodbe o padcih in ostalih nevšečnostih so me namreč rahlo strašile, a sem si jih razlagal kot zgodbe z določeno mero ljudskega pretiravanja.
Danes, po opravljenem velikem Maratonu Franja, vem, da je bila mera ljudskega pretiravanja precej manjša od pričakovanj. A sama nevarnost na trasi ni edini razlog, zakaj me na domačem festivalu kolesarstva v naslednjih letih ne bo več.
Na živce mi gre, da moram naslednje vrstice pisati tipično Slovenceljsko, kjer ‘naše’ ne velja nič in je preko meja vedno boljše. A glede na to, da imam izkušnje z dirke Istria300 in sem Maraton Franja kot celoten paket primerjal s to preizkušnjo, moram žal priznati, da so nas kolesarsko sicer precej bolj nerazviti južni sosedje že prehiteli.
Oddaj prijavo in ostani v temi
Prijavo na Maraton Franja sem oddal sredi februarja skupaj z očetom. Glede na dodeljeni štartni številki, ki sta komaj presegli trimestno število, sva bila verjetno med prvimi prijavljenimi. Na spletni strani sva oddala vse svoje podatke, poravnala strošek štartnine in pritisnila na gumb ‘prijavi se’. Nato pa … nič.
Pričakoval sem potrditveno sporočilo oziroma karkoli, kar bi mi dalo zagotovilo, da sem postopek izpeljal pravilno in se sredi junija lahko pojavim na štartu. Dobil nisem ničesar. Pregled prijav na spletni strani prav tako ni razkrival mojega imena, a to sem pričakoval, saj sem predvideval, da se podatki ne posodabljajo stalno.
Nekaj dni kasneje se je moje in očetovo imel le pojavilo na seznamu prijavljenih. “Očitno sva vse storila prav,” sva si rekla, a za vsak slučaj še poslala mail organizatorju. Predvidevala sva (in še vedno dopuščava to možnost, čeprav je verjetnost majhna), da sva se morebiti izmuznila njihovemu sistemu avtomatskega email sporočanja in sporočila pač nisva prejela. V nekaj urah sva prejela posredovan mail s strani organizatorja z najino prijavnico. Sedaj je bilo tudi uradno – prijavljena sva! V želji, da ne zamudiva preostale komunikacije, sva prosila, če naju lahko dodajo na seznam email sporočanja, a sledila je le tišina.
V naslednjih mesecih s strani organizatorja nisva prejela nobene komunikacije. Do danes ne vem, ali je to ustaljen sistem ali sva le imela smolo in resnično izpadla iz liste, a izkušnja je bila precej podpovprečna. Ker je bila za oba to prva udeležba, sva upala, da bova dobila informacije o dnevu dirke, prevzemu štartnih številk in ostalih podrobnostih. Nisva jih, sva pa jih našla na spletni strani in se nato ravnala po njih.
Že na tem področju je torej Maraton Franja korak ali dva za Istrio300, ki ti nemudoma potrdi prijavo, nato pa te v naslednjih mesecih stalno obvešča o takšnih in drugačnih dogodkih povezanih z dirko. Številni maili morda komu tudi niso podogu, a osebno sem jih vesel, saj v kosih dobivam vse ključne informacije, od urejenosti parkirišč, dodeljenega štartnega boksa, položaja okrepnih postaj in seveda podrobnosti same trase.
Ker imam tudi nekaj izkušenj s strani sponzoriranja podobnih dogodkov, vem, da je tovrstna komunikacija izjemno vredna tudi vsem sponzorjem, ki se na ta način promovirajo med tekmovalci. Sponzorjev Maratonu Franji, kolikor sem slišal, ne manjka, pa vendar se zdi, da je urejen kanal komuniciranja preko maila eden lažjih načinov, kako še povečati vrednost sponzorjev, poledično pa za to funkcijo podjetju zaračunati kakšen evro več.
Hiter prevzem štartnih števik v mestu duhov
Dan pred dirko, torej v soboto, ko se v sklopu Maratona odvijajo še trije kolesarski dogodki, sem se odpravil po štartno številko. Intuicija me je vodila do velikega belega šotora, saj žal ni bilo drugih oznak, ki bi mi potrdile, da se odpravljam v pravo smer. Na srečo sem imel prav in v slabi minuti prevzel štartno številko. Gneče namreč ni bilo, z očetom sva bila edina, ki sva ob tistem času prevzemala nujne kos opreme.
Ker me ponudba na ‘sejmu’ prizorišča vedno zanima, sem naredil še krog med šotori razstavljalcev. In bil še enkrat razočaran, saj ponudbe ni bilo prav veliko, razstavljalci pa so tudi bolj ali manj čakali, da bo konec dneva. Iskreno jim niti ne zamerim, saj na prizorišču ni bilo praktično nikogar.
Kasneje sem si ogledal razpored sobotnih dirk in spoznal, da se Barjanka in družinski maraton, osrednja dogodka dneva, začneta kar 8 ur narazen. Ne razumem zakaj, saj bi bližja časovnica verjetno na prizorišče hkrati pripeljala več ljudi, posledično pa bi bilo tudi vzdušje malo bolj živahno in največjemu kolesarskemu dogovku pri nas primerno.
Dan dirke ali dan, ko sem srečen, da sem nepoškodovan
Končno je prišla nedelja. V BTC sem prišel že slabo uro pred začetkom in po nekaj ugotavljanja, v kateri štartni boks sodim, spoznal, da obstaja boks za splošno populacijo (nekaj, kar bi bila koristna informacija za email sporočilo), torej vse od tistih, ki so prišli sem s tekmovalnimi nameni, pa v lanskem letu niso zaključili pri vrhu, pa do tistih, ki so prišli le prevoziti traso v zmernem tempu.
Nič hudega, postavim se v boks in čakam, da ura odbije 9.00. Kolesarji se nabirajo, napetost narašča, uspešnica skupine AC/DC Thunderstruck pa poskrbi, da v zadnjih trenutkih pred prvim obratom pedal adrenalin še dodatno poskoči.
Z zvočnika se zasliši glas “gremo, gremo”, okoli mene le zvok vpenjana kolesarjev v pedala in niti razelektritev ozračja, za katero poskrbi sicer najbolj slovenska skladba Golica ne more uničiti mojega navdušenja, ko se skupina končno začne premikati izven BTC-ja.
Hitro je postalo jasno, da bo zmeren ritem trajal le nekaj sto metrov. Že na Šmartnski cesti je hitrost začela naraščati, po 15 minutah dirkanja pa znašala v povprečju kar 47 km/h. Skupina se je relativno varno prebila izven Ljubljane in se podala v smeri Brezovice, kjer pa se je začel masaker.
Hitrost je še naprej ostajala visoka, k čemur je pripomogla tudi pretežno ravna cesta brez tehnično zahtevnih zavojev. So pa nevarnost predstavljala številna zožanja oziroma cestni otoki, ki so vedno znova prinesli nekaj težav v skupino.
V iskanju zavetrja in zaradi nenavajenosti vožnje v tako veliki skupini, se je ob vsakem cestem otoku skoraj celotna skupina združevala na eni strani cestišča, čeprav je bil obvoz možen po obeh. In jasno je slej kot prej zmanjkalo prostora za vse.
Ob prvem padcu v skupini sem bil na srečo postavljen dovolj v ozadju, da še nisem zapeljal v samo zoženje. Posledično sem lahko varno odvil in cestni otok ter skupino nesrečnežev obšel po drugi strani cestišča.
Ni trajalo dolgo, da se je skupina znova ustavila. Le nekaj minut kasneje se je scenarij ponovil. Novo zoženje, celotna skupina na eni strani in nato le zvok po zraku letečih koles. Tokrat sem bil precej bližje dogajanju, padec se je zgodil 3 ali 4 vrste pred menoj. Na srečo sem ga videl dovolj zgodaj in se uspel pravočasno odpeti ter ustaviti. To pa ni veljalo za kolesarje za menoj, ki so se znašli na tleh in med drugim trčili tudi vame. Hitro sem se umaknil, pregledal svoje kolo, ki je na srečo ‘preživelo’, in se odpravil dalje.
Kasneje padcev nisem doživel iz neposredne bližine, sem pa lahko ob cesti videl kar nekaj tekmovalcev, ki so si lizali rane ali skušali kolo spraviti v vozno stanje in nadaljevati z dirko.
Okrepna postaja, kje si?
Ko se je na števcu obrnil 50 kilometer in sem v bidonu štel zadnje kaplje vode, sem se začel spraševati, kje bo prva okrepna postaja. Vročina je naredila svoje in čutil sem, da postajam žejen, razporeda okrepnih postaj pa pred dirko na spletni strani nisem zasledil. Tako me je vsaka tabla navdajala z upanjem, da se morda kmalu pojavi nekaj dodatne vode, a pogosto sem bil razočaran.
Po spustu iz Godoviča proti Idriji pa se pred menoj le pojavi tabla, na kateri piše “Okrepčevalnica – 300 m”. Rešen sem! Hja, ne vem, če je bilo res 300 metrov, ko se je izza ovinka na rahlem spustu pojavila okrepna postaja, povsem prazna, brez enega samega kolesarja. Tudi jaz se nisem ustavil, kajti tega nisem mogel narediti na varen način. V tistem trenutku je bila hitrost zaradi rahlega spusta namreč krepko preko 40 km/h, hkrati pa je v moje vidno polje prišla prepozno, da bi lahko odreagiral. Enako velja tudi za druge, saj se nihče v moji skupin tam ni ustavil.
Tako sem moral počakati še 18 kilometrov, vse do vznožja Kladja, da sem napolnil bidone, popil nekaj energijskega napitka ter nekoliko zadihal. Kajti sledil je ključni trenutek dirke.
Kladje
Vzpon na Kladje je osrednji dogodek dirke in ena izmed točk, kjer se tempo končno umiri, skupina pa razbije. Vzpon sem začel zmerno, a kmalu spoznal, da me je vročina precej zdelala, zato sem spustil še nekaj vatov in sklenil, da vzpon raje odpeljem v ritmu, ki ga ne bom z davkom poplačeval kasneje na trasi.
Hvaležen sem bil za vsak položnejši meter in košček sence, ki ga je nudil gozd, a še precej bolj sem bil hvaležen za podporo navijačev, ki so prav vsakega kolesarja spodbujali na poti do vrha in nam dajali dodatno motivacijo. Tudi posamezniki, ki so z vrtnimi cevmi zalivali kolesarje so dodali posebno noto in ne znam se odločiti, kdo je bolj užival, ko sem enemu izmed njih namignil, da si želim osvežitve. Gospodov nasmešek na obrazu, ko je cev usmeril vame, mi daje misliti, da je bolj užival on.
Čeprav na strmini Kladja naposled nisem imel večje krize, sem bil vseeno vesel, ko sem dosegel vrh in se je cesta poravnala, okrepna postaja pa ponudila nekaj dodatnega okrepčila. Nekaj minut postanka je bilo dovolj, da sem znova sedel na kolo in se odpravil v dolino.
Organizatorji so opozarjali, da je spust nevaren, saj na nekaterih odsekih potekajo dela na cesti. Moram jih pohvaliti, da so nevarnosti označili zgledno in tudi makadam ni predstavljal večjih težav. Varno sem prišel v dolino, nato pa se je začelo znova divjati.
In nato Škofja Loka…
Tempo od Kladja proti Škofji Loki je bil spet izjemno visok. Skupina je iz kilometra v kilometer postajala večja, saj smo po poti pobirali nekatere osamljene jezdece. Vožnja 50 km/h na ravnini ni bila nič neobičajnega, počasi pa sem začel čutiti, da se nabira utrujenost v nogah.
Ker imam sam precejšnje težave s krči, sem se bal, da bi lahko bili ti usodni za mojo dirko, a kljub temu, da so me nekajkrat prišli ‘pozdraviti’, sem uspel ostati na pravi strani napora in do Škofje Loke priti brez večjih težav.
Škofja Loka je še ena izmed tistih točk dirke, o kateri slišiš že pred začetkom. Nevaren levi ovinek skozi mestno jedro je na srečo minil brez večjih težav, le nekaj metrov kasneje pa sem zagledal prizor, ki mi bo v spominu ostal za vedno.
Kratek vzpon iz mestnega jedra proti glavni cesti je na breg zbral izjemno število ljudi, ki so pripravili vzdušje vredno največjih profesionalnih dirk. Žal mi je, da vzpon traja le minuto ali dve, saj bi si želel, da bi ga lahko izkusil dlje. Fantastično, neponovljivo in zares nepozabno!
Nepotreben makadam
Od Škofje Loke je šlo do cilja bolj ali manj brez težav. Nekaj vetra v okolici Skaručne ni bilo pretirano moteče, sploh ker sem bil del večje skupine in sem se uspešno skrival v zavetrju. Precej več pripomb pa imam na makadamski odsek, preko katerega dirka zavije v Gameljne.
Zakaj je potrebno traso zarisati preko makadama, ko je le ovinek stran povsem solidna asfaltna podlaga? Predvidevam, da organizatorji ne želijo zapreti tamkajšnjega avtocestnega izvoza ali pa se želijo izogniti ostremu zavoju, a makadam po mojem mnenju predstavlja večjo nevarnost kot zavoj.
Makadam je sicer lep, a po 140 kilometrih napora vožnja po nestabilni podlagi ni nekaj, česar bi si pretirano želel. Ne vem, če je komu na tem odseku tudi počila guma, a ni nemogoče. Tisti, ki jim morebiti je, se mi izredno smilijo, saj se moraš ukvarjati z nevšečnostmi na točki, ko že praktično vidiš ciljno črto.
Končno BTC
Zavoj s Šmartinske ceste v BTC ponudi izvrsten občutek. Veš, da si preživel in uspešno premagal traso velike Franje in da je glavni cilj sezone izpolnjen. Čeprav je bilo vzdušje ob ciljni črti precej mrtvo (kar je lahko tudi zaradi moje ‘zamude’ v cilj), se mi je na obrazu razlezel nasmešek. Le nekaj minut kasneje sem s strani prostovoljke prejel medaljo in dirka je bila tudi uradno končana.
Se je pa hitro začela nova tekma, tista za obrok in pijačo. Na prizorišču vlada kaos, kolesarji smo se prerivali in skušali dokopati do pijače. Vsak udeleženec je prejel topel obrok in vodo, čeprav sem prepričan, da se marsikdo ne bi branil niti kozarca piva.
Tu se je pokazala še ena težava organizacije, sploh v primerjavi z Istrio300. Vprašanje odlaganja in shranjevanja kolesa v ciljni areni je v domeni vsakega posameznika, kar pripelje do precejšnega kaosa v šotoru, kjer kolesa blokirajo prehode med mizami. Vsakdo si namreč želi kolo imeti v vidnem polju, kar pa drugače, kot da ga pripelješ v šotor, ni mogoče.
Če to primerjamo z Istrio300, je tam v ciljnem prostoru organiziran prostor, kamor lahko pripelješ svoje kolo in ga tam pustiš do odhoda. Na izhodu iz prostora je postavljen redar, ki preko ujemanja štartne številke kolesarja in kolesa preveri, če si vzel svoje kolo. Relativno enostavna, a izjemno učinkovita rešitev, ki pridoda k celotni uporabniški izkušnji.
Vprašanje, kaj je Maraton Franja?
Po koncu Maratona Franja in nekaj urah za refleksijo sem spoznal, da sem vesel, da sem se udeležil dogodka. Kot pravi slovenski kolesar moraš vsaj enkrat izkusiti največjo rekreativno dirko pri nas in začutiti, kaj ima za ponuditi.
Hkrati pa sem spoznal, da se na dirko ne vrnem prav kmalu, če sploh kdaj. Stvari, ki so me skozi celoten proces od prijave pa do odhoda s prizorišča zmotile, je bilo preveč. Sploh, ker vem, kako dobro so lahko tovrstne prireditve organizirane.
Mislim, da ima Maraton Franja precej prostora za izboljšave. Tradicija, na katero se naslanjajo in jo z veseljem uporabljajo v promocijske namene, je morda tisto, kar jih drži nazaj. “Že 45 let delamo tako,” so besede, ki bi se jih morali bati, saj so se časi močno spremenili, ostale dirke v regiji so šle v korak s časom in ne morem se znebiti občutka, da je Maraton Franja ostal zadaj.
Tudi varnostni vidik, ki naj bi se, po besedah direktorja dirke Gorazda Penka, letos izboljšal v primerjavi s preteklimi leti, je eden izmed razlogov, zakaj se ljudje ne odločajo več za udeležbo. Drži, dirko nevarno naredijo kolesarji, ki precenijo svoje sposobnosti. Tudi letos jih ni manjkalo, a ko je o nečem takem govora leto za letom, človek pomisli, da bi lahko prišlo do kakšne večje spremembe kot le prelaganja celotne odgovornosti na udeležence.
Redarji so sicer svoje delo opravili dobro, na večino nevarnosti je bilo opozorjeno ustrezno, a več kot očitno to ni dovolj. Kaj torej lahko storimo? Najprej mi na pamet pade rahla sprememba trase v uvodnih kilometrih, morda vključitev krajšega vzpona, ki bi razbil glavnino in poskrbel za manjše skupinice na cesti, ki bi se lažje prebile mimo vseh cestih ovir na poti do Logatca.
Tu pa se tako pojavi zame ključno vprašanje identitete Maratona Franja? Dogodek se oglašuje kot rekreativni maraton za vsakogar, a če se osredotočimo le na mali in veliki Maraton Franja, je prav vse organizirano v smer izjemno dirkaško orientiranega dogodka. Nenazadnje je Gorazd Penko po koncu dogodka veselo razlagal, da bi bila letošnja izvedba rekordno hitra, če ne bi bilo obvoza v Skaručni. Torej še en pokazatelj več, kaj na Maratonu Franja zares šteje.
Ne moti me, če je dogodek tudi dirkaško nastrojen, a dejstvo je, da se za rezultat bori 100 morda 200 kolesarjev, vsi ostali pa si le želimo prevoziti traso in dokazati, da smo tega sposobni. Kakšna okrepna postaja več oziroma boljša razporeditev obstoječih bi bil že prvi korak v smer bolj rekreativnega dogodka. Dodatno razbijanje skupine z zgodnjim vzponom in mirnejša vožnja v nadaljevanju bi bil drugi.
Na Maraton Franja se torej v kratkem ne bom vrnil, vseeno pa želim organizatorjem vse dobro v naslednjih letih. Hkrati pa si želim, da bi bili odprti za spremembe oziroma izboljšave in se ne bi nepremično držali ustaljene prakse.
V članku je predstavljeno mnenje avtorja in se ne navezuje na mnenje uredništva.
