Na današnji dan leta 2016 smo gledalci spremljali eno najbolj nenavadnih etap Dirke po Franciji. Kaos, ki je vladal na vzponu na Mont Ventoux, je Chrisa Frooma prisilil, da je tekel proti cilju in tako poskrbel, da se nam je etapa za vedno vtisnila v spomin.
Štirinajsti julij je francoski državni praznik. Dan Bastilje tradicionalno zaznamuje eno izmed etap Tour de Franca. Domačini se v nepreglednih množicah zbirajo ob trasi in spodbujajo svoje junake. Nič drugače ni bilo tudi leta 2016.
Zaradi skrajšane etape zadnji kilometri brez zaščitne ograje
Postavimo etapo najprej v kontekst. Chris Froome je imel pred dirko leta 2016 na svojem računu dva osvojena Toura. V Francijo je prišel kot aktualni zmagovalec in eden glavnih favoritov za končno zmago. V uvodnem tednu je dokazal, da je zopet v odlični formi, kar je potrdil z zmago na osmi etapi. Pred 12. etapo je imel 28 sekund prednosti pred drugouvrščenim Adamom Yatesom in 35 pred četrtouvrščenim Nairom Quintano, ki je veljal za glavnega konkurenta Froomu.
Dvanajsta etapa se je po 172 kilometrih končala na Mont Ventouxu. Zaradi vetra na vrhu so organizatorji etapo skrajšali za šest kilometrov in s tem omogočili kaos, ki je zavladal na vzponu. V zadnjih kilometrih namreč ni bilo postavljene zaščitne ograje, ki bi gledalce držala s ceste.
Številni ubežniki so v prvem delu dobili dovolj veliko prednost, da so jo zadržali vse do cilja. Veliki zmagovalec etape je postal Thomas De Gendt, a glavna drama se je dogajala v ozadju.
V rumeno oblečenega Frooma so na vzponu nasprotniki napadali eden za drugim. Najprej je napadel Quintana, nato Jarlinson Pantano, poskusil je tudi Joaquim Rodriguez, a Skyjevi kolesarji so vse napade uspešno zatrli. Končno je napad Baukeja Molleme in Richiea Porta le uspel, a pridružil še jima je tudi Froome.
Trojica je imela na vzponu polnem gledalcev komaj dovolj prostora za vožnjo navkreber. Motorist s kamero je vozil le nekaj metrov pred kolesarji in jim utiral pot med nepregledno množico.
Padec, tek in še kaj
Nato pa se je začel kaos. Eden izmed gledalcev je padel pred motor, ta je močno zavrl in povzročil verižno trčenje trojice kolesarjev. Potre se je zaletel naravnost v motor, v Avstralca je priletel Froome, na oba pa nato zgrmel še Bauke Mollema. Slednji jo je odnesel najbolje. Praktično nedotaknjen je pobral kolo in se odpeljal proti cilju, medtem ko sta jo ostale dva kolesarja odnesla veliko slabše.
Prav največ smole je imel Froome, ki je ob padcu zlomil kolo. Zaradi ozke ceste in dejstva, da so skupino napadli šele nekaj minut prej, moštvenega avtomobila Skyja ni bilo blizu, saj je bil zadržan za večjo skupino v ozadju. Britanec je tako ostal brez rezervnega kolesa in videti je bilo, da bo ves trud, ki ga je vložil v napad, na koncu zaman.
V obupu in želji po skupni zmagi se je Froome odločil za reševanje situacije na način, kakršnega do tedaj še nismo videli. Britanec je sklenil, da na rezervno kolo ne bo čakal na mestu, pač pa bo tekel proti vrhu vzpona, dokler ne dobi kolesa. Med množico ljudi smo tako videli rumeno majico, ki je višinske metre namesto na kolesu pridobivala na nogah.
Zaostanek nevtraliziran
Britanec je nato le prejel rezervno kolo in se ob pomoči klubskega kolega Sergia Henaa v cilj pripeljal na 25. mestu. Kasneje je komisija dirke Froomu in Portu priznala čas, s katerim je v cilj zapeljal Bauke Mollema in na ta način “izbrisala” dogodke zadnjih kilometrov dirke.
Deset dni kasneje je Chris Froome v Pariz zapeljal z rumeno majico na ramenih in še tretjič v karieri stopil na najvišjo stopničko. V skupnem seštevku je zanesljivo slavil pred Romainom Bardetom in Nairom Quintano.
