Diskvalifikacija Michaela Schära je med ljubitelji kolesarstva naletela na veliko neodobravanja. Tudi Švicar se z njo ni strinjal in zato po dirki napisal odprto pismo Mednarodni kolesarski zvezi.
Michael Schär (AG2R Citoen) je Dirko po Flandriji končal predčasno, saj je bil diskvalificiran zaradi onesnaževanja, potem ko je s kolesa odvrgel prazno plastenko. Nova pravila Mednarodne kolesarske zveze namreč velevajo, da morajo kolesarji to sedaj početi v zato predpisanih območjih ali pa plastenke odložiti v moštveni avtomobil.
Ob predstavitvi pravila so se mnogi posamezniki vpleteni v kolesarstvo strinjali z njegovo uvedbo, saj skrbi, da kolesarstvo postaja še bolj okolju prijazen šport. Tudi Schär pravi, da pravilo ni težava, če bi ga uveljavljali z nekaj razuma.
Član AG2R Citroena je bil z dirke izločen zaradi meta plastenke, a to je odvrgel med gledalce, ki so jo nemudoma pobrali in shranili kot suvenir. Schär je v odprtem pismu razložil, da je prav eden izmed takih dogodkov njemu približal kolesarstvo in da se je zaradi tega odločil za pot profesionalnega kolesarja.
When you realize you forgot new UCI regulations. pic.twitter.com/A9icwa1FIX
— Cycling out of context (@OutOfCycling) April 4, 2021
ODPRTO PISMO MICHAELA SCHÄRA:
»Dragi UCI: Zakaj otroci začnejo kolesariti
Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Starši so mojo sestro in mene peljali na Dirko po Franciji 1997 v Juro. Peljali smo se do proge in tam sredi množice čakali več ur. Končno se je pripeljal reklami sprevod in ujeli smo nekaj sladkarij.
Nato so začeli prihajati policijski motorji in helikopter je krožil nad nami. Prav to naelektreno vzdušje ob prihodu glavnine mi je spremenilo življenje. Bil sem navdušen nad hitrostjo in lahkoto, s katero vozijo kolesarji. Ničesar drugega si v življenju nisem več želel, kot postati profesionalni kolesar. Od tega trenutka naprej so me gnale sanje. Poleg tega vtisa sem ujel tudi plastenko kolesarja. Ta mali plastični kos je dopolnil mojo kolesarsko obsedenost. Doma me je plastenka vsak dan opominjala, kaj so moje sanje. Vsak dan sem rumeno plastenko ekipe Polti uporabljal s ponosom. Vsakdan.
Sedaj sem jaz eden izmed profesionalcev, ki dirkajo med navdušenimi gledalci. Med mirnimi trenutki dirke vselej ohranjam prazno plastenko, dokler ob cesti ne zagledam otroka. Nato jim jo nežno vržem, tako, da jo lahko varno ujamejo. Pred dvema letoma sem plastenko podaril deklici ob cesti. Njeni starši so mi povedali, da nad plastenko ni bila navdušena le en dan. Ne, še vedno govori o plastenki. In morda bo nekega dne tudi ona postala kolesarka.
To so trenutki, zaradi katerih ljubim naš šport. Tega nam ne more vzeti nihče. Smo najbolj dostopen šport, ki med potjo podarja plastenke.
Tako preprosto. Kolesarstvo je preprosto.«
