Stara dama kolesarstva je v nedeljo dobila novega starega zmagovalca. S tem se je končala ena najbolj dominantnih pomladi, kar jih je videl kolesarski svet, sezona pa se bo zdaj prevesila v drugo tretjino, ki bo sprva v znamenju Dirke po Italiji. Ta bo, kot kaže, sicer imela vse prej kot spektakularno startno listo, saj glavnino še naprej redčijo poškodbe. O tem nekaj več na koncu našega tokratnega zapisa, ki ga začenjamo z nedeljskim dogajanjem v belgijskih Ardenih.
Pogačar ostaja kralj
Tadej Pogačar (UAE Emirates – XRG) je še enkrat več demonstriral svojo premoč. Največ o njegovi dominantnosti v Liegu pove dejstvo, da je 46 sekund prednosti celo najmanjša razlika do zasledovalcev v zadnjih treh letih. Pa še pri tem bi lahko dodali, da je zadnji kilometer prepeljal v ležernem tempu in bi prednost ob polnem dirkanju znašala okoli minute.
Aktualni svetovni prvak znova ni imel prave konkurence. Za nekaj nervoze je sicer poskrbela ubežna skupina kar 51. kolesarjev, v kateri se je znašel tudi Remco Evenepoel (Red Bull – Bora – Hansgrohe). Kljub temu, da je prednost na neki točki narasla že na štiri minute, pa je bilo vseskozi jasno, da imajo kolesarji UAE Emirates – XRG stvari pod nadzorom.
Po zatrtju množičnega pobega so stvari potekale po ustaljenih tirnicah. Emirati, pri katerih je znova blestel Domen Novak, so karavano pripeljali pod vznožje La Redouta, kjer smo si obetali Pogačarjev napad. Po atomskem pospeševanju Benoita Cosnefroya je do njega tudi prišlo, večina tekmecev pa pričakovano ni imela odgovora. Vsi razen francoskega čudežnega dečka Paula Sexaisa (Decathlon CMA CGM), so lahko začeli bitko za tretje mesto, devetnajstletnik iz Lyona pa je kljub najhitrejšemu času klanca v zgodovini ostal na Slovenčevem kolesu.
Ko se je Seixas spustil v dokaj enakomerno sodelovanje z aktualnim svetovnim prvakom je bilo bolj ali manj jasno, da bo zmaga znova odšla v Komendo oziroma Monako. Na Roche-aux-Faucons se je Pogačar pričakovano znebil mladeniča, ki je bil že na prejšnjem klancu vidno na limitu. Sledila je zgolj še umirjena solo vožnja do četrtega slavja na četrtem spomeniku sezone, s čimer se je izenačil z Alejandrom Valverdejem in Morenom Argentinom. Na večni lestvici je pred gorenjskim volkov, le še Eddy Merckx.
Pogačar je z novo zmago zaključil sijajno pomlad spomladanskih klasik. Na petih preizkušnjah je štirikrat slavil, enkrat pa je ciljno črto prečkal kot drugi. Osvojil je tri spomenike in še Strade Bianche, ki mu poskuša marsikdo nadeti naziv šestega spomenika. Z drugimi besedami, Pogačar je slavil na praktično vseh največjih enodnevnih preizkušnjah, ki jih pozna kolesarstvo. Edina neosvojena nagrada je ostal tlakovec, ki ga dobi zmagovalec Pariz-Roubaix.
Zdaj bo aktualni svetovni prvak usmeril pogled proti etapnim preizkušnjam. Naslednji izziv je Dirka po Romandiji, prva večdnevna preizkušnja po lanski Dirki po Franciji in hkrati morda zadnja, na kateri se bo pomeril s Primožem Rogličem (Red Bull – Bora – Hansgrohe).
Sexais se je utrdil na mestu kolesarskega princa
Paul Sexais je s predstavo na “La Doyenne” utrdil status naslednje velike stvari kolesarstva. Bil je edini, ki je lahko sledil brutalnemu Pogačarjevemu pospeševanju na La Redoute, vendar je bil tudi on vidno na limitu. Kljub očitni zdelanosti se je odločil, da bo s Pogačarjem dokaj enakovredno sodeloval, s čimer je sicer izgubil vsakršno možnost za zmago, si je pa s tem zagotovil prve stopničke na enemu izmed spomenikov.
Ob tedenskih pregledih smo bili že večkrat kritični do kolesarjev, ki so se s sodelovanjem kar sami odpeljali na lastno usmrtitev. Tokratna situacija je bila drugačna, saj mladi Francoz še nima vidnih rezultatov na največjih dirkah, tudi drugo mesto je za komaj devetnajstletnega kolesarja seveda izjemen uspeh. Za primerjavo; Pogačar je pri devetnajstih pedala še vedno poganjal v dresu kontinentalne ekipe ljubljanskega Roga.
V oči bode predvsem razlika, s katero sta vodilna kolesarja odpravila ostalo konkurenco. Mladenič iz Lyona je cilj prečkal minuto pred zasledovalno skupino, ki je udarila za zadnje mesto na zmagovalnem odru. Prednost je seveda tudi posledica tega, da so zadaj hitro opustili misel na zmago, vendar bo vsak, ki je Pogačarjevo pospeševanje na La Redoute, hitro razumel, da sta bila dva kolesarja na popolnoma drugem nivoju kot vsi ostali.
Med kolesarskimi analitiki, novinarji in komentatorji se pojavljajo različna mnenja o tem, kar bi moral biti njegov naslednji korak. Po koncu spomladanskih klasik sledi odmor, drugi del Francozove sezone pa je še popolnoma odprt, saj je njegov koledar še popolnoma prazen. Veliko je govora o nastopu na Dirki po Franciji, zadnje čase pa se pojavljajo tudi ugibanja o nastopu na Dirki po Španiji. Kjerkoli se bo Francoz pojavil, bo zagotovo popestril dogajanje, zdi se, da je le še vprašanje časa, kdaj bo postal konkurenčen tudi velikemu Tadeju Pogačarju.
Evenepoel vse bolj postaja joker pelotona
Tretje veliko ime na startu v Liegu je bil Remco Evenepoel. Belgijski zvezdnik vzbudi veliko pozornost vedno, ko se pojavi na startu, in tudi tokrat ni bilo drugače, čeprav smo vsi opozarjali, da bo Pogačarjev najresnejši tekmec Paul Sexais. Za Remcom je precej nenavadna dirka, ki jo je sprva preživel v begu, nato je popustil na odločilnih klancih, da bi se v zaključku vrnil nazaj in z dolgim in brutalnim sprintom odpravil tekmece za tretje mesto.
Težko je razumeti njegova nihanje, njegova forma postaja vse bolj nepredvidljiva. Na Amstel Gold je bil vidno najmočnejši kolesar, tokrat pa na klancih ni uspel slediti Mattiasu Skjelmoseju (Lidl – Trek), ki ga je šolal na omenjeni nizozemski klasiki. Za nekoliko slabše noge v zaključku je najverjetneje kriva tudi vožnja v množičnem pobegu, kljub temu pa Belgijec ni bil niti blizu nivoju Pogačarja in Sexaisa.
Z vzponom mladega Francoza je Evenepoel izgubil mesto prvega izzivalca gorenjskega volka. Pri šestindvajsetih je izgubil tudi status mladega kolesarja in kolesarskega prestolonaslednika. Kolesar Red Bull – Bore – Hansgrohe vse bolj postaja joker pelotona. Njegove izjave in predstave so pogosto nepredvidljive, vseskozi pa zabavne za gledalce. Če kaj, Remcu ne gre očitati neiskrenosti, saj je eden redkih v karavani, ki pogosto govori, kar si misli, in ne tega, kar so mu napisali tiskovni predstavniki ekipe.
Morda se lahko v bližajoči eri rivalstva med Pogačarjem in Sexaisom dokončno prelevi v lik jokerja, ki bo z nepredvidljivimi potezami poskušal unovčiti rek, “kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima”. Ob prisotnosti Evenepoela zagotovo nikoli ni in ne bo dolgočasno, bo pa moral najboljši kronometrist vseh časov nekoliko premisliti svoj položaj v glavnini.
Demonstracija premoči Demi Vollering
Na ženski preizkušnji od Bastogna do Liegea je pričakovano slavila Demi Vollering (FDJ United – Suez), ki je tekmice odpravila z napadom od daleč. Kljub temu, da je njena ekipa znova igrala čedne taktične igrice, so dekleta pod vznožje La Redoute prišle skupaj. Sledilo je močno pospeševanje deklet v dresu francoske državne loterije, ki so pripravile teren za aktualno evropsko prvakinjo. Ta je napadla sede nekako v stilu Tadeja Pogačarja, v slogu Slovenca pa je bila tudi njena solo vožnja do cilja.
Bolj zanimiva je bila bitka za preostali mesti na zmagovalnem odru. Zanju so se pomerile preverjene sile ženskega kolesarstva, med katerimi sta bile najmočnejše Puck Pieterse (Fenix-Premier Tech) in Kasia Niewiadoma (Canyon/Sram zondacrypto). Posebej pa velja izpostaviti mladi Paulo Blasi (UAE ADQ) in Isabello Holmgren (Lidl – Trek), ki sta preizkušnjo končali na petem in šestem mestu.
Mlada Španka je največje odkritje ardenskih klasik. Peto mesto na Liege-Bastogne-Liege, tretje na Valonski puščici in sijajna zmaga na Amstel Gold so Blasi izstrelile med največja imena ženskega kolesarstva. Tam bo kmalu najverjetneje tudi dve leti mlajša Kanadčanka, ki je lani osvojila Tour de l’Avenir. Letošnjo sezono je začela nekoliko pozneje, saj je še vedno precej aktivna tudi na gorskem in ciklokros kolesu. Odlična kronometristka bo še kako nevarna na več etapnih preizkušnjah, ki sledijo.
Medtem ko so se zadaj bile številne bitke za najboljšo možno končno uvrstitev, smo spredaj spremljali simultanko Nizozemke, ki letos praktično vse preizkušnje končala na stopničkah. Vollering je dokazala, da je najboljša kolesarka na kratkih in strmih vzponih. Na takšnih terenih ji letos ni para, kljub temu pa FDJ United – Suez še vedno poskuša igrati na karto številčne premoči. Elise Chabbey je letos sicer v odlični formi, vendar je evropska prvakinja tako dominantna, da bi si zaslužila popolno zaupanje ekipe.
UAE Emirates – XRG so že večkrat dokazali, da je najenostavnejša taktika največkrat tudi najboljša, če imaš v svojih vrstah najboljšega kolesarja na svetu. Pri Francozih tega zaenkrat še ne izrabljajo v popolnosti, zanimivo bo videti, če bo Vollering na prihajajočem Giru znova tudi v vlogi “lead-out” kolesarke za Ally Wollaston…
Pelizzari bo prvi izzivalec Vingegaarda na Giru
Edina večdnevna preizkušnja višje ravni, ki je potekala pretekli teden, je bila Dirka po Alpah. Preizkušnja v Avstriji in Italiji je v koledarju ostala kot edina resnična generalka pred Dirko po Italiji. Dirka po Romandiji to že nekaj let ni več, saj je enostavno preblizu prve tritedenske preizkušnje v sezoni. Poleg tega pa švicarska preizkušnja svetovne serije že nekaj let izgublja prestiž, vedno slabše pa je tudi njeno finančno stanje. Kljub prisotnosti Tadeja Pogačarja imajo organizatorji resne težave, saj nikakor ne uspejo najti sponzorja za majico vodilnega. Nastop so denimo že odpovedale štiri ekipe svetovne serije.
Dirka po Alpah je v zadnjih letih stopila v ospredje večdnevnih preizkušenj v drugi polovici aprila, kljub temu pa je še vedno v senci ardenskih klasik, ki privabijo bolj prepoznavna imena. Letošnjo konkurenco bi označili kot solidno, kar nekaj imena pa je preizkušnjo, ki se je začela v Insbrucku, izpustilo zaradi poškodbe. Kot smo v Pelotonu že večkrat omenili, so poškodbe oklestile predvsem vrste UAE Emirates – XRG, včeraj pa smo dobili tudi potrditev, da bo Dirko po Italiji primoran izpustiti Joao Almeida.
Jonas Vingegaard (Visma Lease a Bike) je tako ostal brez na papirju prvega tekmeca. Odsotnost Portugalca pa pomeni, da lahko prvega izzivalca Danca iščemo ravno med kolesarji, ki so se prejšnji teden podili po številih alpskih prelazih. Na navdušenje domačinov je preizkušnjo prepričljivo dobil Giulio Pellizzari (Red Bull – Bora – Hansgrohe), ki si je s tem dosežkov pridirkal naziv drugega favorita. Z nekdanjim zmagovalcem italijanske pentlje Jaijem Hindleyjom bosta tvorila močan tandem.
Mladi Italijan je v letošnji sezoni naredil velik korak naprej. Vse večdnevne preizkušnje je namreč končal na zmagovalnem odru, kar mu lahko vliva veliko samozavesti pred startom V Bolgariji. Lansko leto je tako Dirko po Italiji kot Španiji končal na šestem mestu, čeprav na nobeni ni bil vodja ekipe. Letos bo gotov ciljal na stopničke v Rimu.
Dobro formo je pokazal tudi Ineosov tandem Egan Bernal in Thymen Arnsman, ki se bosta na start Gira podala z željo po zmagovalnem odru. Tik za kolesarji, ki stopnjujejo formo za nam najbližjo tritedensko preizkušnjo, je bil Jakob Omrzel (Bahrain Victorious). S tem je znova pokazal razkošen talenta, ki ga premore. Njegov razvoj je postopen in zanesljiv, kar kaže na pametno delo ekipe, ki mladeniča postopno privaja na najhujše napore. Glavni cilj sezone tako ostaja Dirka po Sloveniji, ki bi mu zaradi etape čez Vršič zagotovo po godu.
