Eden prvih problemov pomanjkanja dirkanja, ki ga je kolesarska stroka izpostavila, je nezmožnost dokazovanja kolesarjev in posledično težji preboj do pogodbe za prihajajoče leto. Le redki kolesarji imajo sklenjene dolgoročne pogodbe, kar pomeni, da bodo poleti mnogi v karavani trepetali za svojo prihodnost v pelotonu.
Po koncu letošnje sezone se pogodba izteče preko 200 kolesarjem iz ekip World Toura, še nekajkrat toliko pa je kolesarjev, ki nastopajo v nižjih razredih. Za svojo usodo se zagotovo bolj bojijo slednji, večina kolesarjev World Toura bo namreč podpisala novo pogodbo, pa naj si gre za podaljšanje z dosedanjim delodajalcem ali pa za prestop v drugo moštvo.
Večina kolesarjev najvišjega nivoja namreč pogodbe v veliki meri podpisuje glede na preteklo slavo in dosežke ter na medijsko prepoznavnost in tržno vrednost, ki jo prinesejo ekipi. Dober primer tega je Mark Cavendish, katerega kariera je že vrsto let v zatonu, njegova zadnja zmaga sega v februar leta 2018, a bo naslednjo sezono skoraj zagotovo član ene izmed največjih ekip.
Brez podpisane pogodbe mnoga največja imena
Poglejmo torej kdo bo po koncu sezone vstopili na kolesarski trg.
Greg Van Avermaet se je ekipi CCC pridružil pred lansko sezono in takoj prevzel mesto prve violine. Celotna ekipa mu je podrejena in kljub lanskim ne najbolj uspešnim rezultatom na klasikah je lahko zadovoljen s podporo, ki jo je deležen znotraj ekipe. Belgijec bo letos dopolnil 35 let, torej je že zakorakal v športno jesen in težko je pričakovati, da bi si v sezonah, ki so mu preostale želel čas zapravljati za navajanje na novo ekipo in kolesarje ob sebi.
Chris Froome pooseblja Ineos, član ekipe (s takšnim in drugačnim poimenovanjem) je že vse od svojega prestopa na najvišji nivo in nihče ne pričakuje, da bi se do konca Britančeve kariere to spremenilo. Peto zmago na Touru bo še nekaj let naskakoval v dresu Ineosa, pa čeprav bi morda v kateri drugi ekipi celo lažje prišel do zmage. Nenazadnje se konkurenca v moštvu močno zaostruje, direktorji pa mu bodo namenjali vse manj podpore drugih kolesarjev.
Michal Kwiatkowski je Froomov Sančo Pansa in dokler bo Britanec član Ineosa, bo v njem vozil tudi Poljak. Dejstvo je, da je Kwiatkowski eden boljših pomočnikov v karavani in na splošno zelo hvaležen pomočnik, ki bi za svojega kapetana izpustil dušo, v zameno pa želel le iskren ‘hvala’. Teh od Frooma dobi dovolj, da z njim vztraja že vrsto let.
Thibaut Pinot bo še nekaj let glavno francosko orožje za naskok na Tour de France. Domačini si želijo, da mu to uspe v francoski ekipi, član te je že od začetka svoje profesionalne kariere in ker Francozi ne slovijo po svoji prilagodljivosti zunanjemu svetu, menimo, da bo v Groupami FDJ ostal še nekaj sezon.
Brata Yates že sedmo leto vozita za Mitchelton-Scott. Angleža sta glavna aduta ekipe za zmago na grand tourih in glede na dogajanje v ekipi bo tako ostalo še nekaj sezon. Skoraj zagotovo pa bomo, če do kakršnegakoli prestopa kdaj pride, videli prestop obeh, saj dvojčka Yates prideta v paketu.
Miguel Angel Lopez počasi prihaja v sam vrh svetovnega kolesarstva in vodilni možje Astane bi morali biti nori, da bi ga izpustili iz svojih rok. Poleg Jakoba Fuglsanga je Kolumbijec edini član ekipe, ki lahko dosega zares vrhunske rezultate, zato ga bo Astana v svoji sredini držala za vsako ceno. Vprašanje pa je, ali bo Lopes želel ostati tam.
Richieu Porteu menjanje ekipe ni tuje in čeprav je k Treku prišel pred lansko sezono nas ne bi presenetilo, če bi po sezoni znova menjal okolje. Avstralec šteje 35 pomladi, kar niso idealna leta za menjanje sredine, a pri Treku v lanski sezoni ni dosegel praktično nič. Direktorji ameriškega moštva so več pozornosti namenili moštvenemu kolegu Vincenzu Nibaliju, kar bi bil lahko zadosten razlog za odhod.
Rigoberto Uran ima za seboj uspešne sezone v dresu EF Pro Cyclinga, a mu za res vrhunski rezultat vedno zmanjka nekaj sreča ali talenta (presodite sami). Zaenkrat je še vedno glavni adut ekipe, a njegovo mesto z bliskovitim vzponom ogrožata Sergio Higuita in Hugh Carthy. Ko bo dvojec dokazal, da lahko kandidira za zmago na tritedenski dirki, bo za Urana začelo zmanjkovati prostora.
Romain Bardet je veljal za enega največjih talentov, a svojega potenciala ni nikoli izkoristil v celoti. Če je pred štirimi leti, po drugem mestu na Touru, izgledalo, da je končno dozorel in je pripravljen stopiti na kolesarski vrh, pa se je izkazalo, da je leto 2016 predstavljalo vrhunec njegove dosedanje kariere. Resda je lani na Touru osvojil pikčasto majico, a gledano v celoti je s svojim nastopom razočaral. Ag2r La Mondiale bo z njim verjetno podaljšal pogodbo, saj za glavnega aduta želijo Francoza, Alaphilippe in Pinot pa nista na voljo, zato se bodo zadovoljili s tretjo najboljšo možnostjo.
Nekoliko več negotovosti je med šprinterji, ki imajo nekaj manj zaščite s strani uprave ekipe, z drugimi besedami – so bolj pogrešljivi. Drži, da ekipe v svoji sredini želijo šprintersko smetano, a te je zelo malo. Veliko več je takih šprinterjev, ki lahko osvojijo etapo na najvišjem nivoju, a od njih težko pričakuješ 10 etapnih zmag v sezoni.
Edvald Boasson Hagen je tipičen primer druge opisane skupine šprinterjev. Že vrsto let član ekipe, ki se je letos preimenovala v NTT Pro Cycling, vsako leto osvoji etapo na kateri izmed največjih dirk, lani je osvojil prvo etapo Kriterija Dauphine, a nato ni ne na Touru, niti na Vuelti resno kandidiral za etapno zmago. Ekipa ga bo verjetno še vedno želela v svoji sredini, če ne zaradi drugega, zaradi pomanjkanja boljših prostih šprinterjev.
Arnaud Demare pri 28-ih letih velja še za mladega v svetu kolesarstva, a šprinterji navadno svoj vrhunec dosežejo nekoliko prej kot lovci na skupno zmago. Vseeno ima Demare v nogah še dovolj dinamita in pričakujemo lahko, da ga bomo še videlizmagovati. Za Demara velja podobno kot za Pinota, Francoz, ki je celo kariero preživel v francoski ekipi in nima nikakršne želje po spreminjanju okolja.
Seznam kolesarjev brez zagotovljene pogodbe za prihodnje leto je seveda veliko daljši, izpostavili smo jih le nekaj. Kdo je torej še na seznamu?
Pričakovano je na njem veliko starejših kolesarjev, ki nove pogodbe navadno podpisujejo za krajše časovno obdobje. Tako lahko na seznamu najdemo Andrea Greipela, Marka Cavendisha, Tonyja Martina, Luisa Leona Sancheza in Marca Marcata.
Pogodba se izteka tudi številnim pomočnikom, ti so zaradi pomanjkanja dirk še nekoliko bolj ogroženi kot kapetani. Na seznamu najdemo Rafala Majko, Baukeja Mollemo, Diega Ulissija, Tejaya Van Garderena, Iona Izagirreja, Sergia Henaa, Boba Junglesa, Alexeyja Lutsenka in Yvesa Lampaerta.
Tudi specialisti za enodnevne dirke ne spijo povsem mirno, pogodba se izteka Oliverju Naesenu, Jasperju Stuyvenu, Giovanniju Viscontiju, Enricu Gasparottu in Michaelu Valgrenu.
Omeniti gre še nekaj večjih imen, ki jih predhodno nismo izpostavili, tu so še Fabio Aru, Roman Kreuziger, Wilco Kelderman, Thomas De Gendt, Dylan Teuns, Pierre Latour, Max Schachmann, Teo Geoghegan Hart, Pavel Sivakov in Rudy Molard.
Slovenski kolesarji
Za konec si oglejmo še položaj slovenskih kolesarjev. Naša največja zvezdnika Primož Roglič in Tadej Pogačar skrbi nimata, pogodba ju z ekipama veže do leta 2023. Nekaj več dela pa bodo imeli agenti ostalih Slovencev v ekipah World Toura. Člani Bahrain – McLarena Grega Bole, Jan Tratnik in Luka Pibernik bodo upali, da so pokazali dovolj, da bodo tudi v naslednji sezoni vozili skupaj z Matejem Mohoričem in Domnom Novakom, ki imata pogodbo z bahrajnsko ekipo do leta 2021.
Luka Mezgec je eden glavnih šprinterjev avstralske ekipe Mitchelton – Scott. V drugih ekipah World Toura si bo vidnejšo vlogo težko izboril, zato lahko sklepamo, da si Slovenec želi ostati pri dosedanjem delodajalcu.
Še en Slovenec na najvišjem nivoju nima sklenjene pogodbe za prihodnje leto, to je Jan Polanc. Član UAE Emirates se je lani na Giru izkazal z vožnjo v rožnati majici in na splošno celotno sezono kazal dobre predstave, ki mu bodo najverjetneje prinesle podaljšanje pogodbe.
Na kontinentalnem nivoju Slovenci zavzemajo dobršen del prostora. Na tem nivoju tekmujeta dve slovenski ekipi – Adria Mobil in Ljubljana Gusto Santic. Število takih, ki se jim pogodba izteče, je veliko, a veliki večini se bo ta najverjetneje podaljšala.
Imamo pa Slovenci še dva predstavnika v ‘razvojnem oddelku’ ekip World Toura. V ekipi Groupame FDJ vozi Žiga Jerman, Martin Lavrič pa je član kontinentalne ekipe NTT-ja. Obema se pogodba izteče letos, upamo pa, da bosta v ekipah ostala tudi prihodnje leto.