Uvod v Dirko po Franciji je dvignil veliko prahu. Tehnično zahtevna, ozka in luknjasta cesta je poskrbela za (pre)veliko število padcev in mnogi so dvignili svoj glas in zahtevali prevzem odgovornosti s strani organizatorja.
Odgovornost za padce je bila prelagana iz ene strani na drugo, kolesarji so s prstom kazali na organizatorje, organizatorji so se sklicevali na Mednarodno kolesarsko zvezo, ta pa je za nesreče obtožila kolesarje same. Ustvaril se je torej začarani krog in kolesarji upajo, da ga bodo nekoč lahko razdrli in bodo vsi skupaj našli pot do večje varnosti.
V kolumni je svoje mnenje o situaciji, ki je v zadnjih dneh zaznamovala kolesarski svet, spregovoril Jan Bakelants, član Intermarche-Wanty-Goberta. Belgijec je svoj spis naslovil »Padci niso del naše službe.«
V nadaljevanju vam ponujamo prevod kolumne, ki je bila 29. junija objavljena v belgijskem časniku Het Nieuwsblad.
»Nisem slišal, da bi glavnina zaprosila za odčitavanje časa na začetku spusta. A to je bila iniciativa, ki bi lahko prepričala veliko bede. Kolesarji za skupno razvrstitev bi se sprostili. Kdor bi želel šprintati, bi lahko šprintal. Boleče je, ko se izve, da je bila prošnja zavrnjena v času, ko je bil predsednik UCI-ja Lappartient prisoten na Touru. Kot UCI v tem primeru ne dobiš nikakršnih točk. Ne skrbijo te morebitne poškodbe kolesarjev.
Kolesarstvo ima s podobo ogromno težavo. Padci so smatrani kot del službe. Sam ne menim, da je to del službe. Naredil bom primerjavo s Formulo 1, ki je imela zelo smrtonosno obdobje. Ta šport si je upal pogledati v ogledalo in vprašati, kaj lahko izboljša. Med tem je postal eden najvarnejših športov. Po vsaki resni nesreči se sestane komite, ki raziskuje, kaj se je zgodilo. Kaj naredi kolesarstvo? Zmanjša število kolesarjev v ekipi iz devet na osem, prepove tramadol, prepove supertuck. In še vedno padamo in poškodbe so tako hude kot vedno. Spremeni se le to, da sedaj po hudem padcu ne smem vzeti protibolečinskih tablet, kot je tramadol.
Nato le skomigamo z rameni. To je življenje, to je Tour. Naslednji dan smo spet na štartu. To je zelo slabo. Vsakdo bi moral imeti priložnost, brez tabujev, da pove, kaj bi lahko bilo storjeno bolje in drugače, kako bi lahko preprečili poškodbe. To enostavno ni dober oglas za šport. Katera multinacionalka si želi biti povezana z zlomljenimi kostmi in polepljeno glavnino?
Omejitve, ki obstajajo, so vselej usmerjene v kolesarje. Še vedno pa ni regulacij za organizatorje. To je zlobno. Vzemimo zaključek 3. etape: sploh ga nisem razumel. Po spustu smo vozili po treh vzporednicah. Zakaj je to potrebno? Slalomirali smo skozi Pontivy in nato na kilometrski aveniji prečkali šikano, po kateri je bil cilj.
ASO je vložil tožbo proti gledalki, ki je v soboto zakuhala padec. Ali ne bi mogel tudi kolesar vložiti tožbo proti organizatorju, ki zariše prenevarno traso? Gre za zanimivo vprašanje, a mi kolesarji smo v podrejenem položaju. Kolesar, ki to stori, nima kam iti. Pritisk na ekipe bi bil prevelik.«
