Uvodni etapi Dirke po Franciji sta navdušila. Če izpustimo “Omi – Opi” navijačico, smo spremljali pravi poslastici, kjer nobena od ekip ni bila dovolj močna, da bi dirko nadzirala do konca, in so se favoriti sami udarili med seboj. Še bolj pa navdušuje dejstvo, da sta oba zmagovalca slavila na nekonvencionalen, neustaljen in predvsem ne-ineosov način.
Vsi so vedeli, da si bo Julian Alaphilippe že na prvi etapi želel priti do zmage in posledične rumene majice. Nenazadnje mu je bila trasa pisana na kožo. A nihče si ni mislil, da bo Francoz na ciljnem klancu (3 kilometre s 5,7-odstotnim naklonom) napadel že v prvi polovici.
Eksploziven napad je to bil. Ostali so se samo pogledali, nekaj sekund neodločnosti pa je že bilo preveč. Alaphilippe se je odpeljal naprej in vprašanj o zmagovalcu in prvemu nosilcu rumene majice ni bilo več.
Še bolj nenavadno dogajanje smo videli v nedeljo na drugi etapi, ko se so kolesarji na koncu dvakrat povzpeli na Mur-de-Bretagne. Najprej je napadel Mathieu van der Poel, ki mu je uspelo samemu priti na vrh in do osmih bonifikacijskih sekund, a ga je glavnina že nekaj metrov zatem ujela.
Izgledalo je, da je Nizozemec, vnuk slavnega Raymonda Poulidorja, prerano izstrelil svoje naboje. A kmalu po tem, ko se je karavana zopet vrnila pod vznožje kratkega, a še kako zahtevnega vzpona, je neverjetni 25-letnik udaril še enkrat.
Najbrž so ostali najboljši dvomili, da se v konkurenci najde junak, ki bi bil sposoben dvakrat napasti na istem odseku. A Van der Poel jih je presenetil. Presenetil je vso kolesarsko javnost.
Taktika 25-letnika je še 15 kilometrov pred ciljem izgledala preuranjena. V cilju pa se je izkazala za dobitno. Skupno je pobral kar 18 bonifikacijskih sekund, zaradi česar je v ponedeljek začel z rumeno majico.
Če govorimo o tem, da je kolesarstvo zopet postalo šport, v katerem se vse do zadnjega ne ve, kdo bo zmagovalec in na kakšen način bo do zmage prišel, ne moremo mimo niti lanskega Toura.
Verjamemo, da ste ga podrobno spremljali, zato vas bomo spomnili samo na predzadnjo etapo, ko se je Tadej Pogačar iz sence Jumbo-Visme izstrelil na La Planche des Belles Filles in na koncu tudi do skupne zmage. Nenadejano, nepričakovano, morda celo šokantno. Bil sem tam in lahko vam povem, da niti slovenski navijači niso bili sposobni uživati v dejstvu, da je naša država pravkar prišla do enega svojih največjih športnih uspehov. Preveč šokirani so bili.
Do konca letošnjega Toura so še skoraj trije tedni. Čeprav bomo težko priča ponovitvi lanske drame, sta prvi etapi pokazali, da se nam zopet obeta obilo kolesarskih užitkov. Ne glede na to, ali bo zmagovalec zopet s sončne strani Alp, pa nas lahko veseli dejstvo, da je kolesarstvo zopet romantično in nič kaj podobno svoji izvedbi iz prejšnjega desetletja, ko je bilo vprašanje le, ali bo po ustaljenih tirnicah slavil Ineosov/Skyev kapetan ali kdo od njegovih pomočnikov.
I feared that cycling was getting to a place where if you didn't follow the winning formula, you couldn't win.
These new riders have ripped up the instructions, and they're going to force those that followed them religiously to completely rethink them.
— Daniel Lloyd (@daniellloyd1) June 27, 2021
Oziroma kot je po drugi etapi zapisal novinar Global Cycling Networka Daniel Lloyd: “Bal sem se, da kolesarstvo postaja šport, kjer ni mogoče priti do zmage, če ne slediš zmagovalni formuli. Novi kolesarji pa so vsa navodila raztrgali. Tiste, ki so v preteklosti zavzeto sledili navodilom, pa bodo prisilili, naj o svoji taktiki še enkrat premislijo.”
Vive le Tour!
