Za kolesarji na Dirki po Španiji sta dva tedna dirkanja, čaka pa jih še šest etap. Na njih bo Remco Evenepoel branil rdečo majico, Primož Roglič pa iskal vsak trenutek, da Belgijcu odščipne še nekaj sekund. Oglejmo si, kje lahko pričakujemo napade Slovenca.
17. etapa
- 162 km
- 2755 višinskih metrov
- zaključni vzpon 2. kategorije
Prvo priložnost bo Primož Roglič dobil že v sredo. 17. etapa namreč prinaša zaključni vzpon, ki pa ne sodi med najzahtevnejše. Uvrščen je v drugo kategorijo, saj nakloni niso tako peklenski, kot bi si jih slovenski navijači želeli.
Klanec je dolg 10,3 kilometra, povprečni naklon pa znaša le 5 odstotkov. Največ možnosti za napad ponuja druga polovica vzpona, ko je štiri kilometre naklon okoli 7,5 %. A tik pred začetkom težjega dela so na sporedu lažji trije kilometri, med katerimi se cesta skoraj en kilometer tudi spušča. Kolesarji bodo torej pred težjim delom lahko zadihali in spočili noge.
Zaključni vzpon je tudi edini vzpon v etapi, kar pomeni, da noge na njem ne bodo preveč utrujene. Primož Roglič lahko upa le na nekaj sekund prednosti, saj Remco Evenepoel ne bi smel imeti težav na tovrstnem terenu.
18. etapa
- 192 km
- 3680 višinskih metrov
- Zaključni vzpon 1. kategorije
Četrtkova 18. etapa bo precej zanimiva za Primoža Rogliča. Teren je dovolj zahteven za uspešen napad. Celotna druga polovica etape ponuja nabiranje višinskih metrov, najhujši boj pa pričakujemo na zaključnem vzponu prve kategorije.
Kolesarji bodo nanj prišli po premaganih dveh vzponih, enemu druge in enemu prve kategorije. Slednji na vrhu ponuja tudi bonifikacijske sekunde, a vprašanje je, če se splača napasti že 40 kilometrov od cilja za le tri odbitne sekunde.
Po uspešnem prečenju predzadnjega vzpona in spustu v dolino kolesarje čaka ponoven vzpon na isti hrib, a tokrat z druge strani. Dolžina in naklon sta identična, tudi cesta pa je speljana precej enakomerno.
Primož Roglič bo na zaključnem vzponu imel 13,5 kilometra prostora za napad. Naklon sicer nikjer ne ponuja očitne točke za poskus, ves čas se namreč giblje okoli 5 odstotkov. Prav zato bi morda napad že na predhodnem vzponu bil smiseln, a le, če bodo noge prave. Gre namreč za dvorezen meč, ki ti na koncu lahko prinese sekunde, namesto odbije. A dejstvo je, da bo moral Roglič v zadnjem tednu tudi tvegati.
19. etapa
- 138,3 km
- 2278 višinskih metrov
- Kratka eksplozivna etapa
Zanimivo bo videti, ali bi lahko Roglič presenetil na 19. etapi in na nepričakovanem terenu odščipnil nekaj sekund Remcu Evenepoelu.
Gre za precej kratko eksplozivno etapo. V dolžino meri le 138 kilometrov, sestavljena pa je le iz dveh vzponov druge kategorije in zaključne ravnine. Nikakor ne gre za idealen teren za napade, a kot že omenjeno, bo moral Roglič tudi tvegati.
Vzpon, ki se v etapi ponovi dvakrat, ni težek. Dobrih 9 kilometrov klanca s povprečnim naklonom 5,6 odstotka je precej manj, kot bi si Slovenec želel. A hkrati zaradi krajše dolžine etape lahko na klancu tvega več, pritisne močneje, saj po drugem prehodu vzpona resnih preizkušen ni več in tudi če je Roglič ujet, bi moral brez težav zdržati tempo tekmecev.
Etapa je morda celo bolj kot zaradi ustvarjanja razlike na cesti, zanimiva zaradi bonifikacijskih sekund. Prvi paket je na voljo na letečem cilju, ki pa je postavljen sredi vzpona drugega vzpona, na vrhu krajše klančine. Če Jumbo-Visma pravilno nadzira glavnino, bi šprinterji tam že lahko odpadli in za bonifikacijske sekunde bi se pomerili hribolazci. Med njimi pa vemo, da je v šprintih najhitrejši prav Roglič.
Jumbo-Visma bi kljub manjšemu številu kolesarjev lahko nadzirala dirko in ubežnike ujela do letečega cilja. To bi bilo pomembno tudi zaradi boja za etapno zmago. Če bodo ubežniki ujeti pred zadnjim vzponom, se bodo zanjo pomerili hribolazci in Roglič bi se lahko znova boril za etapno zmago in dodatnih 10 bonifikacijskih sekund.
20. etapa
- 181 km
- 3977 višinskih metrov
- Zadnja priložnost za napad
Zadnjo priložnost za napad bo Primož Roglič imel na 20. etapi. Gre za najtežjo etapo zadnjega tedna s skoraj 4000 višinskimi metri.
Kolesarje čaka pet kategoriziranih vzponov, najzanimivejša pa bosta zadnje dva. Oba sodita v prvo kategorijo in ponujata idealen teren za napad. To še posebej velja za predzadnji klanec, ki na vrhu ponuja tudi bonifikacijske sekunde.
Če bo Roglič pred etapo zaostajal več kot minuto, bo skoraj gotovo napadel že na predzadnjem vzponu. 9,4 kilometra ceste s povprečnim naklonom 6,9 % se pokonci postavi v zadnjem delu, ko se naklon približa 10 %. Če bodo ubežniki do takrat ujeti bo Slovenec napadel bonifikacijske sekunde in nato nadaljeval z napadom na spustu in zadnjem vzponu.
Zaključni klanec je precej enostavnejši od predhodnika. Ceste je sicer skoraj kilometer več, dviga pa se prav tako s povprečnim naklonom 6,9 %. A naklonine so razporejene precej bolj prijazno in zares težkega dela ni.
Dodatno v škodo zaključnega vzpona govori tudi dejstvo, da na vrhu ni ciljne črte. Ta je namreč postavljena sedem kilometrov stran, do nje pa vodi ravninska cesta po planoti. Uspešen napad torej še ni zagotovilo za etapno zmago ali ustvarjeno časovno razliko, saj si v zaključku lahko ujet, če si preveč moči porabil na vzponu.