Danes se v Rimu končuje kolesarska Dirka po Italiji, na kateri je Tadej Pogačar z izjemnim nastopom dominantno osvojil skupni seštevek. Lani je na Giru podobno, a po precej večji drami, to uspelo Primožu Rogliču. Malokdo pa ve, da smo Slovenci prvo majico na rožnati pentlji osvojili že dolgo časa nazaj.
Leta 1989 je majico v seštevku Intergiro, ki se je v minulih letih vrnil na Giro, osvojil Jure Pavlič, ki je še vedno močno vključen v kolesarsko delo. Čeprav je kariero končal že pri devetindvajsetih letih, je pustil ogromen pečat v kolesarstvu – predvsem avstrijskem.
V teh dneh Slovenija diha skupaj s Tadejem Pogačarjem, Janom Tratnikom in Domnom Novakom, saj se trojica bori za vrhunske rezultate na Dirki po Italiji. Ali redno spremljate Giro?
Seveda, Dirko po Italiji redno spremljam. Etapo, ko je bežal Tratnik sem si pogledal v živo in njega je, ko ga spustijo naprej, zelo težko ujeti. Škoda, da mu ni uspelo osvojiti etape. Sem tudi navijač Thomasa de Gendta in Jan me močno spominja nanj v njegovih najboljših letih. Pustimo Pogačarja, Rogliča in Mohoriča, oni so v drugi ligi.
Kmalu se začenja Dirka po Franciji, kjer se bodo za zmago kot prvi favoriti pomerili Tadej Pogačar, Primož Roglič, Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel. Kako vi vidite možnost Tadeja za zmago na Touru?
Če bi gledal na čase, ko sem dirkal jaz, to ne bi bil velik problem. Sedaj se zaradi tega preveč straši. Bernard Hinault je štirikrat osvojil dve tritedenski dirki v eni sezoni. Tadej me močno spominja prav na Hinaulta, saj imata podoben način vožnje.
Kar se tiče treningov se je veliko spremenilo. Zadnji, ki je zmagal dva Grand Toura v enem letu, je bil sicer Chris Froome (Giro, Vuelta), pred njim pa je to nazadnje uspelo Marcu Pantaniju (Giro, Tour).
Glavni favoriti se bojijo napadati dve dirki v enem letu in všeč mi je, da Tadej sedaj to poskuša. Povsem možno je, da je ta Giro za Pogačarja samo dobrodošla predpriprava, a vseeno se mu lahko to tudi maščuje. Po občutku bi dejal, da Tadej lahko dobi obe dirki.
Sami ste dirkali pred več kot tridesetimi leti, našo kolesarsko pravljico pa ste lahko spremljali od samih začetkov dalje. Vi ste bili eden izmed začetnikov tega športa v naši državi, zato verjetno zelo dobro poznate recept za uspeh. Zakaj je Slovenija tako uspešna v kolesarstvu?
Dejansko sem bil pionir, raziskovalec v kolesarskem svetu. Ko sem šel dirkati med profesionalce, ni bilo niti televizijskih prenosov, tako da sem skočil v mrzlo vodo.
Trenutno že vsak 16-letnik ve, kaj je Alpe d’Huez in kje je Zoncolan. Razcvet kolesarstva je plod teh fantov, ki nas sedaj navdušujejo. Vemo, da so njihove zgodbe nenormalne, niti Pogačar niti Mohorič nista uspela po nekem receptu. Tratnik ima prav tako povsem svojo zgodbo, saj je njegova kariera potekala povsem drugače, kot bi ta morala.
25 let sem bil selektor različnih kategorij v avstrijski kolesarski zvezi, zato sem vse naše spremljal že v mladinskih časih. Neverjetno se mi zdi, da v Sloveniji, ki je kolesarsko veliko manjša kot na primer Italija, lahko govorimo o takih uspehih, kot jih imamo sedaj. Vem, da je v Franciji kar 2600 mladincev, pri nas jih imamo okrog 30. Sama verjetnost za tak razcvet je izjemno majhna in lahko smo hvaležni, da lahko doživljamo kaj takega.
Dirkali ste z veliko legendami, kot so Claudio Chiapucci, Gianni Bugno, Laurent Fignon, Greg LeMond in celo Sean Kelly. Kdo se vam je najbolj vtisnil v spomin in kako je bilo voziti z njimi?
Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, karakter. Nekoliko bolje sem poznal Italijane, Bugno je še vedno največji gospod, pri njem ni bilo nobenega zvezdništva. Z vsemi sem se lahko pogovarjal, najmanj sem poznal Seana Kellyja, ki je bil še starejše šole.
Leta 1989 ste bili na Dirki po Italiji tretji v razvrstitvi za najboljšega hribolazca, dobili pa ste razvrstitev Intergiro. V minulih letih se je ta vrnila na rožnato pentljo, a večina ljudi ne ve, zakaj se gre. Lahko na kratko opišete, na kakšen način ste zmagali in kaj to sploh je?
Intergiro je sedaj povsem nekaj drugega kot takrat. Sedaj se vozi na točke, v mojih časih pa se je dirkalo na cilj, kjer se ti je čas ustavil. Če si bil na nek dan v begu, si lahko na Intergiru pridobil pet minut in se tako s tem seštevku povzpel višje.
Takrat sem bil v dveh begih in sem imel priložnost, da sem osvojil tisto majico. Sledili so mi isti štirje kolesarji, kot so bili potem razvrščeni v generalnem seštevku. To je bilo kar neverjetno, na koncu Gira sem se posvečal zgolj temu cilju.
Odvozili ste veliko ikoničnih dirk, ki jih sedaj pozna slehern kolesarski navdušenec. Katera se vam je v spomin vtisnila kot najljubša?
Najljubša dirka je v vsakem primeru Tour de France. O njej se največ piše in govori, obenem pa opusti največji pečat na samem kolesarju. Če je bil Giro zame nebesa, je bil potem Tour pekel.
Na Touru ni etap, kjer se voziš počasi in lahko govoriš, na Giru pa imaš tudi nekaj priložnosti za kramljanje. Po televiziji se zdi, da se vozijo umirjeno, a številke so še vedno izjemno visoke.
Kaj počnete sedaj? Če prav vem, ste mnogo let preživeli z delom v naši severni sosedi.
Zelo dolgo sem bil športni direktor v veliko različnih kategorijah v Avstriji, sedaj pa sem športni direktor na vpoklic, ki pomaga raznim ekipam, ki nimajo trenerjev in tako vskočim.
V kolesarstvu najraje delam na Radiu Tour (radijska povezava med organizatorjem in ekipami, mediji), kjer se dogaja veliko več, kot če samo sediš v avtomobilu in spremljaš svoje kolesarje, ki jih redko sploh vidiš.
Ima tudi Avstrija kaj prihajajočih talentov in kateri kolesarji so šli skozi vaše roke?
Da, seveda prihajajo novi, a lani je bilo na Touru šest Avstrijcev, med katerimi bi lahko prav vsakega poklical in ga vprašal, kako mu gre. Tako veliko število avstrijskih kolesarjev na Touru je bilo zame nekakšno priznanje, saj je bilo na primer na isti dirki na štartu zgolj sedem Italijanov. V Avstriji je treba veliko bolj trdo delati, da uspeš v našem športnu, kot v kateri drugi državi.
Ste imeli tudi kaj stika z Matevžem Govekarjem in Janom Tratnikom, ki sta nekaj časa vozila v Avstriji in kakšna kolesarja sta?
Da, prav z Matevžem Govekarjem sem delal kot športni direktor na vpoklic na nekaj dirkah in res me je pozitivno presenetil. Ni samo šprinter, kot ga hočejo predstaviti. Je kolesar, ki ima zelo dober pregled na dirko, ki zna dirko brati in razume dogajanje. Dve zmagi, ki jih je osvojil, sta lepa potrditev, da ima pred sabo lepo kariero. Jana Tratnika nisem nikoli vodil, z njim sem samo izmenjal par besed.
V Avstriji odlično dirka tudi Jaka Primožič. Ga lahko kmalu vidite v kakšni večji ekipi?
Jakov problem je verjento previsoka starost (25 let, op. a.). Dosega rezultate, ki bi večino vodili v kakšno večjo ekipo, a je morda nekaj čez tisto optimalno mejo, ker ekipe sedaj iščejo fante, ki so stari pod dvajset let. Sedaj težko ocenim, a treba se bo podvizati.
Ali lahko tudi v Avstriji kdaj pričakujemo kaj podobnega kot v Sloveniji, kjer se je kolesarstvo tako razcvetelo?
Ne, ne. Niti ne razumem, kako je do tega razcveta prišlo pri nas. Če sem povsem iskren, sem ob prestopu Primoža Rogliča med profesionalce mislil, da gre samo za marketinško potezo, a me je Primož z vsakim večjim rezultatov vedno bolj presenečal. Tega res nisem pričakoval.
Še za konec – kateri je vaš najljubši klanec, čez katerega ste se vozili, ko ste še aktivno trenirali?
Sedaj se je veliko spremenilo. Ko sem sam še aktivno dirkal, je bilo zelo malo vzponov asfaltiranih, pa še oprema je bila slabša. Ljudje se s cestnimi kolesi niso odpravljali na izlete, cest je bilo manj, bilo ni niti Krvavca niti Pavličevega sedla.
Najraje sem se peljal čez Medvedje brdo v Idrijo, saj je bil tam eden prvih manjših asfaltiranih delov. Sedaj se rad peljem tudi čez Otalež ter po Banjšicah, takrat pa si bil vezan predvsem na glavno cesto. Zdaj vsakdo ve, kje je Medvedje brdo, takrat pa je bil to pravi mali čudež. S cestnim kolesom se ne vozim več, saj so ceste preveč prometne, zato se najraje vozim z gravel kolesom.
