Še dve leti nazaj, nihče ni vedel, kdo je Jay Vine. Suhljati Avstralec je iskal svoje mesto pod kolesarskim soncem in sanjal, da mu nekoč uspe. Zmaga na Zwift akademiji mu je ponudila priložnost v ‘pravem svetu’ in to je zagrabil z obema rokama.
Po uspehih Jaya Vinea se lahko vprašamo, koliko talentiranih fantov in deklet se še vedno trudi vzbuditi pozornost kolesarskih ekip, pa verjetno nikoli ne bodo prestopili praga ene izmed njih.
Zwift akademija je v tem tednu dobila potrditev, da deluje. Da omogoča nov način iskanja talentov. Da usodo predaja v roke kolesarjev samih.
Jay Vine se je leta 2020 pridružil četrti izvedbi Zwift akademije. Tedaj še relativno neznan program je ravno tisto leto naredil nekaj večjih sprememb. Morda najbolj očitna je bila sklenitev sodelovanja z drugo ekipo. Zmagovalci so do tedaj podpisovali pogodbe z ekipo World Toura Dimension Dato oziroma kasneje NTT-jem, medtem ko je zmagovalec leta 2020 podpisal pogodbo s prokontinentalno zasedbo Alpecin-Fenixa, danes poznanim pod imenom Alpecin-Deceuninck.
Vstop v svet profesionalnega kolesarstva je zagotovo lažji stopničko nižje. Kljub temu, da Alpecin-Deceuninck v vseh pogledih deluje kot ena boljših ekip svetovne serije, status prokontinentalne ekipe za kolesarje, ki v ekipo prihajajo prinaša nižja pričakovanja, več potrpežljivosti in več časa za učenja.
“Če zmagam, bom dirkal proti fantom, ki sem jih do sedaj gledal le po televiziji. Uresničile bi se mi sanje,” je leta 2020 pred finalom Zwift akademije povedal golobradi Vine. Nekaj tednov kasneje je v solzah proslavljal zmago in podpis pogodbe z Alpecin-Fenixom.
Kot zmagovalec Zwift akademije je prejel enoletno pogodbo. Ekipe se ne želijo zavezati za daljše obdobje, saj obstajajo možnosti, da podpišejo mačka v žaklju. Kolesarstvo namreč niso le številke, potrebno je znati tudi taktično dirkati, se postavljati v skupini in nadzirati kolo na strmih spustih. Tega pa se ne da naučiti v virtualnem svetu.
Že pred iztekom prve pogodbe je bilo jasno, da Vine ostaja v svetu profesionalizma. Alpecin-Deceuninck je spoznal, da ima v svojih vrstah nebrušen diamant, ki ga nikakor ne sme izpustiti. Njegove predstave na Dirki po Španiji so navduševale kolesarske navdušence in vsem je bilo jasno, da so velike zmage Vinea le še vprašanje časa.
Prevrtimo čas leto dni naprej. Vine je znova izbran v osmerico kolesarjev, ki potuje na Dirko po Španiji. S šprinterskim kapetanom v ekipi je bilo jasno, da bo Vine dobil proste roke na hribovitih etapah, saj ekipa drugega kandidata nima.
Že na prvi gorski etapi je dobil priložnost. Dve leti učenja sta bili dovolj, da je Vine osvojil vse, kar je bilo osvojiti treba. Na zadnjem vzponu šeste etape je spoznal, da je prišel trenutek zanj. Izraz na obrazih tekmecev mu je dal vedeti, da je dovolj svež in lahko doseže kolesarske sanje.
Izjemno dobro odmerjen napad iz glavnine ga je v le nekaj minutah preselil do vodilnega Marka Paduna, s katerim pa ni vztrajal dolgo. Pedala so se Vineu vrtela lepše, bolj elegantno in nobenega smisla ni imelo čakati tekmece. Avstralec se je sam odpeljal proti cilju in uresničitvi sanj.
Žal spominske fotografije na prvo profesionalno zmage ne bo imel. Megla, ki je vidljivost zmanjšala na vsega nekaj metrov, je onemogočila, da bi fotografi ovekovečili trenutek, tako kot se spodobi. Morda je tudi zato Vine sklenil, da vajo ponovi dva dni kasneje.
Tudi v osmi etapi Dirke po Španiji je bil na zaključnem vzponu razred zase. Medtem ko so vsi ubežniki vrteli pedala ‘v kvadratu’, je Vine na kolesu deloval povsem miren. Enakomerno obračanje pedal brez prevelikega gibanja telesa je napovedovalo nov uspešen dan Avstralca.
Čeprav je vzpon zopet zajela megla, je tokrat višja sila želela, da Vine le dobi spomin. Ob prehodu 26-letnika preko ciljne črte se je nebo razjasnilo, fotografi so pritiskali sprožilce in Vine je dobil zmagovalno fotografijo.
Avstralec je v le treh dneh postal eno najbolj opevanih imen v karavani. Skoraj ni kolesarskega navdušenca, ki ne bi tako ali drugače izkazal navdušenja nad mladeničem, ki z velikimi koraki stopa proti kolesarskemu vrhu.
“V karavani ni več kot 10 kolesarjev, ki so bolj obsedeni s tem športom kot Jay. Od jutra do večera razmišlja le o kolesu,” je po prvi etapni zmagi Avstralca povedal športni direktor Alpecin-Deceunincka Michel Cornelisse.
Telo Avstralca, na katerem ne najdemo grama odvečne maščobe, to potrjuje. Z dušo in telesom je predan kolesarstvu in nikakor ne namerava z napakami zapraviti življenjske priložnosti, ki mu je bila podarjena.
Navaditi se moramo gledati Avstralca zmagovati. Letos morda še vedno le etape, a že kmalu ga pričakujte v boju za skupne zmage. Morda že drugo leto na Dirki po Španiji napade tudi rdečo majico.
